Nastopi, članki odmevi ...


rss Na odmeve se lahko naročite in ob novem članku boste obveščeni.

AMBROŽ ČOPI: ČUTIM NUJO, DA PREDAJAM SVOJE ZNANJE
09.02.2016
AMBROŽ ČOPI: ČUTIM NUJO, DA PREDAJAM SVOJE ZNANJE
Primorske novice
Tekst: Maksimiljana Ipavec
Foto: Sta




Ambrož Čopi: “V trenutnem svetu, kjer nas ego pelje v propad, kjer prave vrednote izgubljajo veljavo, je potrebno predvsem ljudem pokazati, da obstaja lepo - znotraj nas. In to lepo moramo znati izžarevati v svet, med ljudi in vtkati v naše medsebojne odnose.”



V utemeljitvi vaše nagrade med drugim piše, da ste ena največjih avtoritet na področju slovenske zborovske glasbe in eden najvidnejših skladateljev slovenske vokalne glasbe. Kako se počutite ob tem?


“Nagrado čutim kot priznanje svojemu delu na skladateljskem in dirigentskem področju. Največje zadoščenje za skladatelja je, da so njegova dela izvajana še v času njegovega življenja in da so sprejeta pri strokovni kritiki, pevcih, zborovodjah in nenazadnje občinstvu, ki mu je glasbena sporočilnost namenjena. Glasba je univerzalni jezik, zato so ji pota odprta v svet. Vesel sem, da so tudi moja dela, ki sem jih napisal pred dvajsetimi leti, enako izvajana kot nova.”


K vokalni glasbi stopate po različnih poteh - kot skladatelj, dirigent, glasbeni pedagog in organizator. Je katera od teh stez težja od drugih? Se v vsestranskosti lahko skrivajo tudi pasti?

“Ko je človek razpet med različna področja, ki ga nadgrajujejo in dopolnjujejo, mu lahko včasih primanjkuje energije za nekaj izjemnega. Takrat se je treba ustaviti in usmeriti vse v določeno področje. Počaščen sem, da ob meni stoji vrsta izjemnih prijateljev, ki veliko pripomorejo k udejanjanju mojih zamisli. Le z iskreno povezanostjo in sodelovanjem je mogoče udejanjiti presežke.”


Že od študijskih let pišete tako sakralno kot posvetno glasbo. Čemu sledite pri prvi in čemu pri drugi?

“Vsak umetnik išče svojo pot in skozi sebi lastna sredstva nagovarja svet. V mojem ustvarjanju prevladujejo vsebine, kot so ljubezen, duhovnost in veselje. Ne iščem praviloma dramatičnih in socialnih vsebin, svojo pot vidim predvsem v iskanju pozabljenega sveta čutnosti. V trenutnem svetu, kjer nas ego pelje v propad, kjer prave vrednote izgubljajo veljavo, je potrebno ljudem predvsem pokazati, da obstaja lepo - znotraj nas. In to lepo moramo znati izžarevati v svet, med ljudi, in vtkati v medsebojne odnose.”


Vaša dela izvajajo tako slovenski kot tuji zbori. Naši imajo še posebej radi vaše priredbe ljudskih. Kaj je to ustvarjalno obdobje dalo vam kot skladatelju?


“Številne izvedbe na različnih kontinentih me razveseljujejo, saj kažejo na to, da nisem vpet med meje Slovenije, temveč da moja glasba nagovarja ljudi različnih narodnosti in verstev. Kar je pomembno priznanje za skladatelja. Skladatelj skozi lastno delo raziskuje sebe in razvija svoje potenciale. Najpomembnejše za dobro skladbo je sodelovanje med skladateljem, dirigentom in zborom. Le skozi prakso se vsak od soudeleženih nadgrajuje ter pridobiva nove izkušnje in znanja. V ljudski pesmi skušam biti predvsem iskren in verodostojen pri iskanju prave zvočnosti, ki jo ponuja vsebina in narekujejo značilnosti pokrajine.”


Liturgične skladbe, ki ste jih uglasbili in izdali na zgoščenki Praeparate corda vestra, so pisane pretežno v latinščini, zgoščenka Sanjam pa prinaša uglasbitve slovenske poezije - od Balantiča prek Kocbeka do Pavčka. Kaj od skladatelja zahteva latinščina, kaj slovenščina?

“Pri mojih posvetnih delih se je sprva zaznala predvsem navezanost na primorsko zapuščino ekspresionistov in impresionistov. Latinska besedila pa so v meni zazvenela drugače že zaradi jezika. Skladatelj se mora poglobiti v sintakso posameznega jezika, zaznati mora njegov ritem in melodijo. Ni vedno lahko, še posebej pri jezikih, ki so nam nekoliko odmaknjeni. Zame je bila zanimiva izkušnja uglasbitev pravoslavnih sakralnih del, kjer sem skušal ohraniti tradicionalno melodično strukturo in jo hkrati nadgraditi s svojim zvočnim svetom. Zadnji izziv pa je bila skladba Ela (Pridi) na bolgarsko besedilo, kjer sem sámo vzdušje in barve zaznal takoj, z besednimi poudarki pa je bilo kar nekaj težav. Pohvala avtorice besedila, dirigentke Valentine Georgieve, da je to ena najlepših skladb na bolgarske tekste v zadnjem obdobju, me je zelo počastila.”


Pred kratkim ste skladateljski opus dopolnili z uglasbitvijo sakralnih besedil v angleščini. Kakšna je bila ta izkušnja?

“Tako kot latinščina, ki je od nekdaj svetovni jezik, je angleščina zdaj razumljiva vsakomur. Tudi meni je v zvoku blizu. Že pred časom sem uglasbil dva Shakespearova soneta za zbor in kitaro, veselim pa se izvedbe skladbe za mešani zbor in kristalne krogle, ki jo je naročil Brady Allred za Salt Lake Vocal Artists. Izbral sem čudovit Yeatsov ljubezenski tekst He Wishes for the Cloths of Heaven, ki me je očaral z vsebino in senzibilnostjo.”


V utemeljitvi nagrade je žirija med drugim poudarila vašo željo po konstruktivnem in ustvarjalnem sodelovanju. Zakaj se vam zdi tako pomembno, da odpirate poti tudi drugim?


“Moram reči, da sem eden tistih srečnežev, ki je imel možnost srečati izjemne ljudi, sodelovati z njimi in se pri njih učiti. Svojo veličino so izkazovali skozi preprostost in iskrenost. Zato sledim temu, kar me je pri njih najbolj očaralo. V sebi čutim notranjo nujo, da predajam svoje znanje, saj le takrat naša osebna rast dobi svoj namen v univerzumu. Obenem pa se zavedam, da se učitelj veliko nauči tudi od mladih. Njihovo iskanje in radovednost nas spodbujata, da se tudi sami nadgrajujemo in iščemo naprej.”


Ob glasbi imate izjemno radi tudi poezijo in likovno umetnosti V intervjuju za naš časopis ste pred meseci dejali, da bi si, če vas ne bi vase potegnila glasba, želeli postali slikar. Letos prejema nagrado Prešernovega sklada tudi Aleksij Kobal - kako slišite njegove slike, kako vam zvenijo?

“Tako kot jaz, tudi Aleksij Kobal išče pozabljeni svet zven materialnega in racionalnega. V podobe naslikanih objektov ne umešča človeka, a mu skozi lastno, fantazijsko in mistično upodabljanje ponuja možnost, da se začuti v povsem drugih dimenzijah. Na prvi pogled enostavnost vizualnega objekta v človeku v bistvu odzvanja skozi nove, čutne in navdahnjene zaznave lepega, neokrnjenega.”


 

"Kjer besedam spodleti, glasba govori."
Hans Christian Andersen