Novice, članki in odmevi ...

ZVOK KLAVIRJA KAR LEPO DIŠI
10.03.2016
ZVOK KLAVIRJA KAR LEPO DIŠI
Primorske novice
Tekst: Metka Sulič
Foto: Maksimiljana Ipavec




Meta Červ se je že kot otrok srečala z glasbo. Njena mama je študirala glasbeno pedagogiko in ji glasbo privzgojila na naravni način: “Starši me niso nikoli priganjali h klavirju, vedno sem se sama odpravila k njemu.” Starši so jo želeli obvarovati pred pianističnim svetom, kjer vlada močna konkurenca. In tako njena ljubezen do klavirja in glasbe ostaja nedotaknjena: “Najlepše je, ko na klavirju, ki ima prečudovit zvok, dobro odigraš skladbo in z glasbo občutenja posreduješ poslušalstvu, ko daš v glasbo svoje srce in dušo in pustiš vtis na odru. Ta občutek je res nekaj posebnega.”

Klavirska pot jo je od Glasbene šole v Ajdovščini s klavirsko pedagoginjo Mojco Sirk po osmih letih, do prvega letnika na Škofijski gimnaziji v Vipavi, vodila k pedagoginji Ani Knez. “Pri njej sem začela izvajati težje skladbe in napredovala, po dveh letih pa sem opravila sprejemne izpite na Umetniški gimnaziji Koper.”

Vpisala se je naravnost v drugi letnik in vstopila v razred profesorja Denysa Masliuka. “Pri njem sem tri leta,” pravi. “Je super kot pianist, oseba in pedagog. Mi bo kar težko iti naprej.”

V spominu ji ostaja profesorjev nauk: “Rekel mi je, naj imam v mislih tri stvari: ko igram, moram misliti na glasbo, nikoli ne bo perfektno, kar bom zaigrala, in vedno se moram maksimalno potruditi.”

Glasbena tekmovanja so v življenju mladih glasbenikov posebna tema. “Tekmovanja so pomembna, če si želiš ustvariti ime. So skorajda nujna. Če igraš sam sebi v sobi, te ne bo nihče poznal,” pravi Meta, ki se je tokrat prvič udeležila tekmovanja. “Zame je bilo vse novo in sem bila zelo vesela, da sem na regijskem tekmovanju osvojila zlato priznanje, ki ga nisem pričakovala, in se uvrstila na državno tekmovanje. Že to mi pomeni majhno zmago.”

Mlada pianistka, ki rada izvaja glasbo Alexandra Skrjabina, Ludviga van Beethovna in Frederica Chopina, v prostem času z veseljem rada kaj nariše: “Mi smo poustvarjalci in 'fajn' je včasih kaj ustvariti. Rada tudi hodim v hribe. Narava je čudovito božje delo, ki navdihuje. Rada sem z družino. Nas je sedem otrok in nekateri ne živijo več doma, ampak ob koncih tedna, ko se zberemo doma, je vedno 'šunder'. Pomagam v cerkvi in se družim s prijatelji, s katerimi gremo tudi na zabave s komercialno glasbo.”

Misel o prihodnosti pa zaključuje z besedami, ki jih pospremi razposajen smeh: “Po študiju bi želela postati del kakšne komorne skupine, s katero bi šla na turnejo po svetu. Potem bi si ustvarila družino, se ustalila in postala profesorica klavirja.”

 

 

"Kjer besedam spodleti, glasba govori."
Hans Christian Andersen