Novice, članki in odmevi ...
POSLUŠALEC SČASOMA LE NI VEČ TAKO GROZEN
Dnevnik, 15. oktober 2013
Ingrid Mager
Ustvarjalna pot Andreja Makorja se bolj nagiba v skladanje, čeprav bi lahko bil s svojim žametnim baritonom tudi uspešen pevec solist.
(Foto: Alenka Slavinec)
Koprčan Andrej Makor (1987) je študent glasbene pedagogike, solo petja in kompozicije na ljubljanski akademiji za glasbo. Leta 2009 in leta 2011 je na natečaju za zborovske skladbe Ignacija Ote prejel prvo nagrado in posebno nagrado za mladega skladatelja, njegove zborovske skladbe in samospeve pa izvajajo na številnih tekmovanjih in festivalih. Dne 23. oktobra bo imel v Cankarjevem domu v okviru Glasbene mladine ljubljanske svoj prvi samostojni skladateljski večer. Uveljavlja se tudi kot baritonist. Je član moške zasedbe Vokalna akademija Ljubljana in projektno sodeluje z zborom RTV Slovenija. Lani, denimo, je na mednarodnem pevskem tekmovanju v Trevisu osvojil 3. nagrado in absolutno 1. mesto. Nastopil je že v komornih operah Namišljena resničnost, Poredni fant in Ogoljufani sodnik, v Monteverdijevi baročni operi Orfej, v abonmaju Premiki in zamiki s pianistom Charlesom Spencerjem, na koncertu Mladi mladim z Brahmsovimi Ljubezenskimi valčki, v ciklu Mladi virtuozi in na koncertu Imago Sloveniae.
Pevec ali skladatelj. Makorjeva ustvarjalna pot se očitno bolj nagiba v skladanje kot v petje; zdaj niti ni več časa, da bi razmišljal o tem, naročila za skladbe kar dežujejo, se smeje. »Skladanje mi 'leži' in to si najbolj želim početi. Včasih si teh sanj sploh nisem upal živeti, do komponiranja sem imel strahospoštovanje.« Doslej je napisal natanko 55 skladb, skupaj s priredbami. Dobro se še spomni svoje prve. V 3. letniku nižje glasbene šole pri prof. Selmi Chicco so mladim ponudili priložnost, da se izrazijo tudi skozi komponiranje in učenci klavirja so imeli potem večer lastnih skladb. Prva zaresna skladba je nastala pri šestnajstih, Bitva za mešani zbor na besedilo Simona Gregorčiča. Koprska glasbena šola jo je leta 2006 izdala v vokalno-inštrumentalni zbirki Crescendo, najdemo pa jo tudi v zbirki zborovskih skladb na Gregorčičeva besedila Mojo srčno kri škropite, v reviji Naši zbori in nekaterih drugih izdajah. »Ves čas sem čutil v sebi vzgib, da moram ustvarjati sam, da se moram izražati skozi lastne kompozicije. Za klavirjem me je pogosto zaneslo, da sem kakšne skladbe zaigral kar po svoje,« pove Makor.
Podlaga za skladanje. Pravijo, da so komponisti, ki so tudi pevci, veliko bolj prijazni do pevcev. Tudi klavir je dobra podlaga za razumevanje kompozicijskih tehnik. »Lahko si celotno glasbeno sliko preigraš, jo zvokovno slišiš, ni vse samo v zraku. To seveda ne pomeni, da smo pianisti bolj harmonični. Ključna je notranja želja po komponiranju in pomemben je motiv, ideja,« pravi Makor, ki najpogosteje sega v zakladnico ljudskih pesmi. »Če pišem vokalno glasbo, sem osredotočen na to, kako peljem vokalno linijo, posledično temu sledim tudi pri skladanju inštrumentalne glasbe.« Pri zborovski glasbi največkrat motive črpa iz poezije, pri inštrumentalni pa ga lahko vznemiri tudi dobra knjižna zgodba, film, slika ali fotografija. Predvsem pa navdih prihaja iz narave. »Lahko grem samo na sprehod, pa prihajajo ideje. Odkar imamo pametne telefone, si te prebliske kar sproti posnamem.«
Ambrož Čopi in drugi profesorji. »Zagotovo je to oseba, ki je začrtala mojo življenjsko pot,« pristavi mladi umetnik ob imenu Čopi. Primorski zborovski skladatelj in profesor na Umetniški gimnaziji v Kopru je bil tisti ključni, ki je Makorju vlil pogum in vero v to, da lahko sklada in da dobro sklada. »Najprej je videl v meni pevski talent, me potegnil v zbora MePZ Obala Koper in APZ UP, ki ju je vodil, nato pa me napotil še na študij solopetja; najprej na nižjo glasbeno, potem na srednjo glasbeno šolo in nato še na akademijo v Ljubljano. Bil je glavni motivator tudi v obdobju, ko sem kot pevec že obupal. Še vedno sodelujeva in je kot zborovodja eden glavnih naročnikov mojih skladb,« pravi Makor. Na študiju solopetja pri prof. Pii Brodnik ga čaka le še diplomski izpit, ki ga bo opravil še letos, na študiju kompozicije pri prof. Janiju Golobu pa je zdaj v drugem letniku.
Srečanja s skladateljem. Makor se je kot skladatelj že predstavljal zaokroženo, denimo v organizaciji pedagoške fakultete so na koprski glasbeni šoli maja letos organizirali Opoldne z glasbo Andreja Makorja. Prihodnjo sredo pa ga čaka prvi avtorsko zaokroženi skladateljski večer v Cankarjevem domu, ki si ga bo delil s Tinetom Becem, sošolcem s kompozicijskega oddelka, s katerim sta skupaj sodelovala že na srečanju zagrebških in ljubljanskih komponistov. Glasbena matica Ljubljana je Makorju že pred časom naročila uglasbitev Izštevank, šestih pesmi iz slovenskega otroškega izročila Enci benci na kamenci. Z njimi se bo večer začel, odpel pa jih bo dekliški zbor AG pod vodstvom Marka Vatovca in s pianistko Zalo Irgolič. Oder bo nato prevzela ženska vokalna skupina Gallina, za katere je pred letom dni napisal dve skladbi po ljudskem izročilu iz Zagorice v Dobrepolju, in sicer Dobro jutro, mamica ter Nevesta, le jemlji slovo. »Dekleta so pesmi vzljubile, sploh zadnjo, zato so me letos ponovno povabile k sodelovanju in me imenovale kar za hišnega skladatelja,« se smeje. Tako je nastala skladba Skrivnost na besedilo Ferija Lainščka, ki bo zdaj doživela krstno izvedbo. Na sporedu bodo še trije njegovi samospevi. Jesenska je nastala na pesem Danijele Zupan, Pričakovanje na besedilo Vere Vezovnik, Igra pa po Tonetu Pavčku. Izvedli jih bosta sopranistka Martina Burger in pianistka Mojca Prus. Za konec nastopi še APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika. Skladbi Paisaje po besedilu Federica Garcíe Lorce ter slovenska ljudska Čez tri gore sta nastali lani po naročilu zbora. Zadnjo skladbo na sporedu, Prav po prstih, je Makor napisal na poezijo prijatelja Marka Margona in je prava uspešnica, tudi na Youtubu.
Baritonist. Lirični utrinki v mestu je projekt, ki so ga leta 2011 v okviru Mladih levov zagnali Katja Konvalinka, Irene Yebuah Tiran, Jure Počkaj in Diego Barrios Ross, in še teče. Ko je Počkaj lani odšel na študij petja v Los Angeles, je Konvalinkova poklicala Makorja, ki sodeluje tudi z »njenim« Slovenskim komornim glasbenim gledališčem. »Rad pojem, rad sem na odru, nekaj izkušenj je že za mano. Sčasoma ugotoviš, da poslušalec le ni tako grozen človek, kot se zdi na začetku, ko prvič stopiš na oder,« pravi Makor. A kot že rečeno, bo petje vendarle v drugem planu. »Skladanje mi vzame veliko časa; zaprem se v sobo in delam dan in noč, dokler kompozicija ni končana. Medtem ko tudi življenje pevca zahteva celega človeka; mora biti urejeno in na neki način rutinirano, če želiš peti vsak dan. In to je garanje. Zelo je treba paziti na zdravje, prehrano, spanje, red, vse vpliva na glas, glasilke.« Tudi po tej plati se bolj vidi v življenju komponista. Ko konča študij, bi rad dirigiral tudi kakšnemu zboru.
Ingrid Mager
Ustvarjalna pot Andreja Makorja se bolj nagiba v skladanje, čeprav bi lahko bil s svojim žametnim baritonom tudi uspešen pevec solist.
(Foto: Alenka Slavinec)
Koprčan Andrej Makor (1987) je študent glasbene pedagogike, solo petja in kompozicije na ljubljanski akademiji za glasbo. Leta 2009 in leta 2011 je na natečaju za zborovske skladbe Ignacija Ote prejel prvo nagrado in posebno nagrado za mladega skladatelja, njegove zborovske skladbe in samospeve pa izvajajo na številnih tekmovanjih in festivalih. Dne 23. oktobra bo imel v Cankarjevem domu v okviru Glasbene mladine ljubljanske svoj prvi samostojni skladateljski večer. Uveljavlja se tudi kot baritonist. Je član moške zasedbe Vokalna akademija Ljubljana in projektno sodeluje z zborom RTV Slovenija. Lani, denimo, je na mednarodnem pevskem tekmovanju v Trevisu osvojil 3. nagrado in absolutno 1. mesto. Nastopil je že v komornih operah Namišljena resničnost, Poredni fant in Ogoljufani sodnik, v Monteverdijevi baročni operi Orfej, v abonmaju Premiki in zamiki s pianistom Charlesom Spencerjem, na koncertu Mladi mladim z Brahmsovimi Ljubezenskimi valčki, v ciklu Mladi virtuozi in na koncertu Imago Sloveniae.
Pevec ali skladatelj. Makorjeva ustvarjalna pot se očitno bolj nagiba v skladanje kot v petje; zdaj niti ni več časa, da bi razmišljal o tem, naročila za skladbe kar dežujejo, se smeje. »Skladanje mi 'leži' in to si najbolj želim početi. Včasih si teh sanj sploh nisem upal živeti, do komponiranja sem imel strahospoštovanje.« Doslej je napisal natanko 55 skladb, skupaj s priredbami. Dobro se še spomni svoje prve. V 3. letniku nižje glasbene šole pri prof. Selmi Chicco so mladim ponudili priložnost, da se izrazijo tudi skozi komponiranje in učenci klavirja so imeli potem večer lastnih skladb. Prva zaresna skladba je nastala pri šestnajstih, Bitva za mešani zbor na besedilo Simona Gregorčiča. Koprska glasbena šola jo je leta 2006 izdala v vokalno-inštrumentalni zbirki Crescendo, najdemo pa jo tudi v zbirki zborovskih skladb na Gregorčičeva besedila Mojo srčno kri škropite, v reviji Naši zbori in nekaterih drugih izdajah. »Ves čas sem čutil v sebi vzgib, da moram ustvarjati sam, da se moram izražati skozi lastne kompozicije. Za klavirjem me je pogosto zaneslo, da sem kakšne skladbe zaigral kar po svoje,« pove Makor.
Podlaga za skladanje. Pravijo, da so komponisti, ki so tudi pevci, veliko bolj prijazni do pevcev. Tudi klavir je dobra podlaga za razumevanje kompozicijskih tehnik. »Lahko si celotno glasbeno sliko preigraš, jo zvokovno slišiš, ni vse samo v zraku. To seveda ne pomeni, da smo pianisti bolj harmonični. Ključna je notranja želja po komponiranju in pomemben je motiv, ideja,« pravi Makor, ki najpogosteje sega v zakladnico ljudskih pesmi. »Če pišem vokalno glasbo, sem osredotočen na to, kako peljem vokalno linijo, posledično temu sledim tudi pri skladanju inštrumentalne glasbe.« Pri zborovski glasbi največkrat motive črpa iz poezije, pri inštrumentalni pa ga lahko vznemiri tudi dobra knjižna zgodba, film, slika ali fotografija. Predvsem pa navdih prihaja iz narave. »Lahko grem samo na sprehod, pa prihajajo ideje. Odkar imamo pametne telefone, si te prebliske kar sproti posnamem.«
Ambrož Čopi in drugi profesorji. »Zagotovo je to oseba, ki je začrtala mojo življenjsko pot,« pristavi mladi umetnik ob imenu Čopi. Primorski zborovski skladatelj in profesor na Umetniški gimnaziji v Kopru je bil tisti ključni, ki je Makorju vlil pogum in vero v to, da lahko sklada in da dobro sklada. »Najprej je videl v meni pevski talent, me potegnil v zbora MePZ Obala Koper in APZ UP, ki ju je vodil, nato pa me napotil še na študij solopetja; najprej na nižjo glasbeno, potem na srednjo glasbeno šolo in nato še na akademijo v Ljubljano. Bil je glavni motivator tudi v obdobju, ko sem kot pevec že obupal. Še vedno sodelujeva in je kot zborovodja eden glavnih naročnikov mojih skladb,« pravi Makor. Na študiju solopetja pri prof. Pii Brodnik ga čaka le še diplomski izpit, ki ga bo opravil še letos, na študiju kompozicije pri prof. Janiju Golobu pa je zdaj v drugem letniku.
Srečanja s skladateljem. Makor se je kot skladatelj že predstavljal zaokroženo, denimo v organizaciji pedagoške fakultete so na koprski glasbeni šoli maja letos organizirali Opoldne z glasbo Andreja Makorja. Prihodnjo sredo pa ga čaka prvi avtorsko zaokroženi skladateljski večer v Cankarjevem domu, ki si ga bo delil s Tinetom Becem, sošolcem s kompozicijskega oddelka, s katerim sta skupaj sodelovala že na srečanju zagrebških in ljubljanskih komponistov. Glasbena matica Ljubljana je Makorju že pred časom naročila uglasbitev Izštevank, šestih pesmi iz slovenskega otroškega izročila Enci benci na kamenci. Z njimi se bo večer začel, odpel pa jih bo dekliški zbor AG pod vodstvom Marka Vatovca in s pianistko Zalo Irgolič. Oder bo nato prevzela ženska vokalna skupina Gallina, za katere je pred letom dni napisal dve skladbi po ljudskem izročilu iz Zagorice v Dobrepolju, in sicer Dobro jutro, mamica ter Nevesta, le jemlji slovo. »Dekleta so pesmi vzljubile, sploh zadnjo, zato so me letos ponovno povabile k sodelovanju in me imenovale kar za hišnega skladatelja,« se smeje. Tako je nastala skladba Skrivnost na besedilo Ferija Lainščka, ki bo zdaj doživela krstno izvedbo. Na sporedu bodo še trije njegovi samospevi. Jesenska je nastala na pesem Danijele Zupan, Pričakovanje na besedilo Vere Vezovnik, Igra pa po Tonetu Pavčku. Izvedli jih bosta sopranistka Martina Burger in pianistka Mojca Prus. Za konec nastopi še APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika. Skladbi Paisaje po besedilu Federica Garcíe Lorce ter slovenska ljudska Čez tri gore sta nastali lani po naročilu zbora. Zadnjo skladbo na sporedu, Prav po prstih, je Makor napisal na poezijo prijatelja Marka Margona in je prava uspešnica, tudi na Youtubu.
Baritonist. Lirični utrinki v mestu je projekt, ki so ga leta 2011 v okviru Mladih levov zagnali Katja Konvalinka, Irene Yebuah Tiran, Jure Počkaj in Diego Barrios Ross, in še teče. Ko je Počkaj lani odšel na študij petja v Los Angeles, je Konvalinkova poklicala Makorja, ki sodeluje tudi z »njenim« Slovenskim komornim glasbenim gledališčem. »Rad pojem, rad sem na odru, nekaj izkušenj je že za mano. Sčasoma ugotoviš, da poslušalec le ni tako grozen človek, kot se zdi na začetku, ko prvič stopiš na oder,« pravi Makor. A kot že rečeno, bo petje vendarle v drugem planu. »Skladanje mi vzame veliko časa; zaprem se v sobo in delam dan in noč, dokler kompozicija ni končana. Medtem ko tudi življenje pevca zahteva celega človeka; mora biti urejeno in na neki način rutinirano, če želiš peti vsak dan. In to je garanje. Zelo je treba paziti na zdravje, prehrano, spanje, red, vse vpliva na glas, glasilke.« Tudi po tej plati se bolj vidi v življenju komponista. Ko konča študij, bi rad dirigiral tudi kakšnemu zboru.