Novice, članki in odmevi ...
SKOZI OTROKOVO RADOVEDNOST DO MELODIJE
Virkla, Društvo klavirskih pedagogov Slovenije - EPTA
Piše: Nuša Gregorič
Ob kulturnem prazniku je letos Tartinijevo priznanje za izjemne dosežke s področja kulture v piranski občini prejel profesor klavirja in skladatelj Bojan Glavina. Po Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral iz orgel in kompozicije, se je posvetil pedagoškemu delu. Pravi, da je začel komponirati izključno zaradi otrok: »Ko sem učil otroke, sem ugotovil, da jim moram snov podati zanimivo, da moram uporabiti domišljijo.« Na koprski in piranski glasbeni šoli je Bojan Glavina tisti pedagog, ki s svojimi idejami nenehno vzpodbuja k ustvarjalnosti tako učence kot kolege. S svojim entuziazmom, pedagoškimi in skladateljskimi dosežki je nepogrešljiv v primorskem prostoru, njegova dejavnost pa daje pečat slovenski glasbeni ustvarjalnosti in odmeva tudi zunaj meja. Aktiven je kot organizator in publicist, deluje v strokovnih društvih in se nenehno posveča tudi komornemu muziciranju. Z učenci dosega velike uspehe na tekmovanjih. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Je eden najplodnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev, saj je napisal več kot 300 del. Na Glasbeni šoli Koper nadaljuje tradicijo Vladimirja Lovca in Ivana Ščeka, ki sta poleg avtorske glasbe veliko svoje glasbene vneme posvetila tudi priredbam za potrebe šolskega dela. Tako tudi Glavina posveča skladbe svojim učencem, piše za obstoječe komorne zasedbe, orkestre, zbore. Navdihujejo ga tako preproste zamisli, ki ne potrebujejo virtuoznosti, kot tudi zahtevnejši izzivi. Trenutno pripravlja projekt Angeli, cikel štirih skladb na pesmi Toneta Pavčka za zbor in orkester ob 50-letnici Društva prijateljev glasbe v Kopru za Obalni komorni orkester in mešani zbor Obala.
Pedagogi smo navdušeni nad tvojo glasbo za otroke in mladostnike. Kakšni so bili njihovi odzivi in kako so vplivali na tvojo glasbeno govorico? Neposreden stik med izvajalcem in skladateljem je prav gotovo izredna prednost za razumevanje in interpretacijo glasbe. Praviš, da je v pedagoškem delu ključna domišljija. Otroci se zelo radi odzivajo tudi na duhovitost in humornost in tudi igrivosti v tvojem delu zagotovo ne manjka. Kaj je še v otroški glasbi tistega, kar te pritegne? Ivan Šček je nekoč dejal, da glasba za otroke ne pozna laži. Govori o absolutni iskrenosti. Dejstvo, da izvedba ni zahtevna, verjetno ne zadošča za kategorijo otroške glasbe?
Piše: Nuša Gregorič
Ob kulturnem prazniku je letos Tartinijevo priznanje za izjemne dosežke s področja kulture v piranski občini prejel profesor klavirja in skladatelj Bojan Glavina. Po Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral iz orgel in kompozicije, se je posvetil pedagoškemu delu. Pravi, da je začel komponirati izključno zaradi otrok: »Ko sem učil otroke, sem ugotovil, da jim moram snov podati zanimivo, da moram uporabiti domišljijo.« Na koprski in piranski glasbeni šoli je Bojan Glavina tisti pedagog, ki s svojimi idejami nenehno vzpodbuja k ustvarjalnosti tako učence kot kolege. S svojim entuziazmom, pedagoškimi in skladateljskimi dosežki je nepogrešljiv v primorskem prostoru, njegova dejavnost pa daje pečat slovenski glasbeni ustvarjalnosti in odmeva tudi zunaj meja. Aktiven je kot organizator in publicist, deluje v strokovnih društvih in se nenehno posveča tudi komornemu muziciranju. Z učenci dosega velike uspehe na tekmovanjih. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Je eden najplodnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev, saj je napisal več kot 300 del. Na Glasbeni šoli Koper nadaljuje tradicijo Vladimirja Lovca in Ivana Ščeka, ki sta poleg avtorske glasbe veliko svoje glasbene vneme posvetila tudi priredbam za potrebe šolskega dela. Tako tudi Glavina posveča skladbe svojim učencem, piše za obstoječe komorne zasedbe, orkestre, zbore. Navdihujejo ga tako preproste zamisli, ki ne potrebujejo virtuoznosti, kot tudi zahtevnejši izzivi. Trenutno pripravlja projekt Angeli, cikel štirih skladb na pesmi Toneta Pavčka za zbor in orkester ob 50-letnici Društva prijateljev glasbe v Kopru za Obalni komorni orkester in mešani zbor Obala.
Pedagogi smo navdušeni nad tvojo glasbo za otroke in mladostnike. Kakšni so bili njihovi odzivi in kako so vplivali na tvojo glasbeno govorico? Neposreden stik med izvajalcem in skladateljem je prav gotovo izredna prednost za razumevanje in interpretacijo glasbe. Praviš, da je v pedagoškem delu ključna domišljija. Otroci se zelo radi odzivajo tudi na duhovitost in humornost in tudi igrivosti v tvojem delu zagotovo ne manjka. Kaj je še v otroški glasbi tistega, kar te pritegne? Ivan Šček je nekoč dejal, da glasba za otroke ne pozna laži. Govori o absolutni iskrenosti. Dejstvo, da izvedba ni zahtevna, verjetno ne zadošča za kategorijo otroške glasbe?
Lahko rečem, da sem glasbo, ki je zame ena najlepših, najglobljih, najbolj intimnih in tudi najbolj skrivnostnih stvari/pojavov, ki obstajajo, začel zares spoznavati šele nekaj let po končanem študiju na akademiji. To se sliši precej čudno, nenavadno, glede na to, da sta bila tudi oba moja starša zaposlena v glasbeni šoli in da sem bil z glasbo intenzivno obkrožen že kot dojenček ter seveda kasneje v nižji in srednji glasbeni šoli ter na akademiji. Ampak, res je: z otroki, ki sem jih skozi igranje klavirja uvajal v glasbo, sem šele začel spoznavati njeno pravo bistvo. Vstopiti v otrokov svet, približati se otrokovemu razumevanju in odkrivanju sveta skozi opazovanje in spoznavanje magije zvoka, harmonij in zvočnih kombinacij je bilo zame odkritje. Nisem samo spremenil razmišljanja, ampak sem se začel zavedati pravega smisla glasbe. Skozi prizmo čiste otrokove radovednosti do pojava melodij, sozvočij, pavz sem tudi sam »uzrl« čisto glasbo - glasbo brez šablon, teže pravil, banalnosti. Takrat sem tudi prvič začel komponirati - najprej seveda klavirske skladbice. Vsak otrok je ustvarjalec in tudi obratno: vsak ustvarjalec je otrok v smislu, da tudi kot odrasli v sebi obdrži tisto iskrico radovednosti, da raziskuje, se čudi, se igra - igra pa je že tudi ustvarjanje. To je ta iskren, direkten odnos, ki nas »razsvetli«, nas izpolni in iz katerega nastane tisto najboljše. Duhovitost, humornost, igrivost, o katerih me sprašuješ, naj bi bilo normalno in naravno stanje vseh, ne samo otrok, ki to najbolj naravno in direktno sprejemajo. Sicer pa je ustvarjanje v svojem bistvu veselje in radost do življenja. In prav na smeh mi gre ob popolnoma zgrešenih klišejskih romantiziranih predstavah o umetniku, ki mora trpeti, da bi nekaj ustvaril.
Psihološke in pedagoške znanosti nam v veliki meri razkrivajo sposobnosti in potrebe otrok za njihov razvoj, vendar je med didaktično in umetniško literaturo velikanska razlika. Didaktična gre rada v pozabo, umetniška pa ostaja na pultih. Kako združuješ zahteve navdiha s prakso pouka?
Psihološke in pedagoške znanosti nam v veliki meri razkrivajo sposobnosti in potrebe otrok za njihov razvoj, vendar je med didaktično in umetniško literaturo velikanska razlika. Didaktična gre rada v pozabo, umetniška pa ostaja na pultih. Kako združuješ zahteve navdiha s prakso pouka?
Razlika med didaktično in umetniško glasbeno literaturo je, kot bi namesto zanimive, lepe knjige pravljic brali navodila oz. priročnik o pisanju pravljic. Že res, da so neizogibne tudi nekatere didaktične vsebine, ampak namesto njih je neprimerno bolje poiskati iste elemente, ki jih moramo spoznati in obvladati, v skladbi z umetniško vsebino. Kaj sploh je glasba za otroke in kaj za odrasle? Če pustimo po strani kriterij tehnične zahtevnosti in se usmerimo samo v vsebino, je tu meja dostikrat zabrisana oz. je sploh ni. Dober primer za to je glasba Mozarta (ki je v svojem ustvarjanju, pa tudi nasploh v življenju vedno bil in ostal otrok), ki jo v »nezahtevnosti« izraza lahko »doživljajo« in sprejemajo tudi dojenčki, v svojem notranjem idealu jasnosti in čistosti absolutne glasbe pa obenem predstavlja tudi najtrši oreh profesionalnim izvajalcem. Tudi S. Bach ima že v svojih najlažjih skladbicah, kot so menueti, koračnice, poloneze, vse kompozicijske in umetniške elemente, ki so prisotni v njegovih največjih in najkompleksnejših delih »za odrasle«. To je že umetniška, »odrasla« glasba in šele v drugem planu »didaktična«. Zame so Bachovi Mali preludiji ali Dvoglasne invencije glasba, ki je po vsebini in tudi izvajanju primerna tako za otroke/mladino, kakor tudi za odrasle, za »resen« klavirski recital. Po drugi strani pa je zame npr. skoraj vsa Griegova glasba (vključno s Sonato in Klavirskim koncertom) v svojem bistvu pravzaprav mladinska glasba. Pravo nasprotje je npr. glasba Brahmsa ali Šostakoviča, ki zaradi svoje kompleksnosti in načina razmišljanja niti vsebinsko niti izrazno nista blizu temu pojmu. Pri komponiranju za otroke ni dobro izhodišče razmišljanje o njihovih tehničnih zmožnostih, nivoju, oz. to ne sme biti v prvem planu. Vedno je treba začeti z vsebino, z dobro, zanimivo, duhovito idejo, ki lahko »sprovocira«, aktivira izvajalca. Ta impulz je lahko zanimiv kratek motiv, sozvočje, menjava dveh harmonij, ritmična figura, skratka nekaj, kar pritegne pozornost. (Včasih je impulz tudi zadani naslov skladbe: moja zadnja klavirska skladbica, nastala konec februarja za Tadeja, učenca 5. r., ima naslov »Štiri kokoške v tovarni dežnikov«). Če ustvarjaš za določenega učenca/izvajalca, ki ga dobro poznaš, gre po navadi za to, da se potem samo spontano prepustiš razvoju ideje (obvezno brez odvečnega kompliciranja in tuhtanja), ki te pelje in ti razkriva še eno novo zvočno pokrajino. Če se poglobiš v otrokov notranji svet, ki je v bistvu neprimerno svobodnejši in bogatejši od sveta »odraslih« smo si/so nam (ne) hote nadeli kup pravil, šablon, omejitev, okvirjev) potem lahko ustvariš »umetnino«, ki ima notranjo vrednost, enakovredno »odrasli« skladbi z visokimi tehničnimi zahtevami in kompleksno teksturo. Res je pri vsem tem bistvena tista prej omenjena iskrenost, pristnost.
Zadnjih petdeset let med slovenskimi skladatelji ni prav veliko pianistov. Skladatelji in pianisti, kot so bili Škerjanc, Šivic, Lipovšek, v svojem opusu niso pozabili na otroke in mladostnike. Te skladbe še danes preigravamo v glasbenih šolah, zato je tvoje delo toliko bolj osvežujoče. Ali so glasbene šole pozabile, da potrebujejo skladatelja v pedagoških vrstah? Sistemsko to prav gotovo ni urejeno, sicer pa so tudi pobude in seveda plačilo za tvoje delo najverjetneje odvisni od zavesti šole in okolja. Ali najdeš veselje tudi kot skladatelj prigodnic in ad hoc zasedb?
Največje veselje pri skladanju najdem ravno v teh »prigodnicah« in ad hoc zasedbah. Tukaj se najbolj ustvarjalno »razživim« in v direktnem stiku z dobro znanimi izvajalci ter njihovimi mentorji se najbolj hitro »zaiskrijo« ideje, takrat se tudi sam pri sebi začudim, kako skladba nastane skoraj v trenutku, kot »fleš«. Dobro sprejemanje mojih skladb pri izvajalcih in njihova zagnanost v izvedbah pa sta mi vedno nova motivacija. Izziv so mi tudi nenavadne zasedbe, nastale ob raznih priložnostih npr. trio: kljunasta flavta, harmonika in klavir, tercet kontrabasov, kvartet flavta, saksofon, rog, fagot, trio: piccolo, zvončki in kontrabas… V začetku šolskega leta 2011/12 (od septembra do decembra), ko sem bil mentor dvema zanimivima komornima skupinama - dvema trioma (violina, viola, klavir ter klarinet, rog, klavir) sem ustvaril okrog 20 priredb in avtorskih skladb za ti dve skupini, večino smo naštudirali in z njimi tudi uspešno nastopali. Mislim, da imam v svojem življenju privilegij, da lahko delam tisto, kar imam najraje: odkrivam, doživljam in ustvarjam glasbo in to delim z vedno novimi generacijami mladih. Glede »hišnih« skladateljev v glasbenih šolah pa mislim, da to še dolgo (če sploh kdaj) ne bo urejeno, čeprav bi koristi od tega lahko imeli vsi - učenci, njihovi mentorji, šola, kraj… Konec koncev učitelji v glasbenih šolah otrokom in mladini odpiramo vrata v umetnost, ustvarjalnost in bi bila prisotnost in delovanje skladateljev tu več kot smiselna in potrebna.
Pianisti smo ti nedvomno hvaležni za klavirska dela, ki so privlačna, tečejo, napisana so pod roko, kot pravimo, in občutljiva za nianse klavirskega zvoka. Si skladatelj-pianist, ki ga barve drugih inštrumentov, še posebej vokala, vedno bolj osvajajo. Kaj nam danes ponuja klavir, inštrument z viškom literature v 19. in 20. stoletju?
Kljub temu da imamo pianisti daleč najbogatejšo literaturo med vsemi inštrumenti in da res obstaja nepregledno »morje« kvalitetnih skladb, ni bojazni, da bi pritok novih idej usahnil ali da bi se klavir kot inštrument »izpel«. S svojimi fantastičnimi izraznimi možnostmi klavir vedno inspirira za komponiranje novega, že sam, kot glasbilo, je neizčrpen vir idej. Moj vzor v odnosu do klavirja je Chopin - genialen skladatelj, ki mu je bil za ustvarjanje dovolj samo klavir. V njem je našel vse; za izražanje svojih glasbenih idej, ki so enako genialne kot npr. Beethovnove ali Mozartove, drugih inštrumentov in orkestra sploh ni potreboval.
Statistika pravi, da je v Sloveniji v glasbeno šolstvo zajetih 25.000 otrok in od tega vsak četrti igra klavir. Popularnost inštrumenta torej ne pada. Ko učenec preraste otroško navdušenje in radovednost in se zbegano začne ozirati v svet okoli sebe, ko nastopi obdobje pubertete, se njegovi odzivi spremenijo. Na kakšen način se približaš mladostnikom?
Zanimivo da je v mojih osemindvajsetih letih poučevanja klavirja skoraj vedno isto: ko otrok postaja mladostnik in če je vztrajal pri klavirju že 5 ali 6 let, ga najbolj privlači romantika: čustva, »opojne« harmonije, energija močnih izrazov, magičnost romantičnih sozvočij Chopina, Liszta, Čajkovskega ..., kar je pri intenzivnem prebujanju čustev v tem obdobju odraščanja logično. Poleg romantične literature fante praviloma pritegne sodobna glasba, sodoben izraz, dekleta pa praviloma to bolj zavračajo, jim ni toliko blizu. Vendar imam z določenim učencem, recimo 6. razreda klavirja, v letih skupnega druženja že zgrajen pristen odnos, dobro se poznava, zato mi ga ni težko voditi in usmerjati v vse vsebine in glasbene sloge, tudi tiste, ki zahtevajo drugačen (ne samo čustven) pristop. Sploh pa vemo, da so čustva prisotna v vsej glasbi - od Bacha do sodobnih skladateljev. Ključno pri tem spoznavanju (in pri učenju klavirja sploh) pa je zaupanje, ki se zgradi v odnosu učenec učitelj.
Kako učiti, kaj učiti, koliko učiti… Manj skladb, pa te toliko bolj poglobljeno, da resnično pustijo sled, ali so bolj pomembni širina informacij, razumevanje različnih stilov, vživljanje v različne glasbene govorice, kar lahko nudi prožnost in bogastvo duha?
Vse našteto je potrebno. Kdaj, kaj, koliko, pa je seveda zelo spremenljivo, ni pravila, univerzalnega recepta. Za uspešno napredovanje učenca bi bilo mogoče treba bolj prisluhniti željam in potrebam otroka - tu imamo učitelji dovolj odprtega prostora. Dosti večjo in trajnejšo sled bo pustila na učencu skladba, ki si jo res želi in ki si jo je sam izbral. »Pedagoška modrost« pri tem pa je, ko lahko izkušen pedagog učenca (neopazno in nevsiljivo) »navede« na to, kaj naj si učenec želi.
Se pri svojem delu poslužuješ železnega pedagoškega repertoarja, ključnega za učenčev razvoj, ali daješ prednost aktualnostim, improvizaciji, privlačnosti? Privlačnost učne snovi je po zadnji anketi med klavirskimi pedagogi največja motivacija za delo.
V izbiri programa poskušam biti čim bolj raznovrsten, res pa je, da iz leta v leto vse bolj dajem prednost skladbam, v drugem planu pa so npr. etude, lestvice, tehnične vaje. Za improvizacijo in spodbujanje ustvarjanja lastnih učenčevih skladb pa v urniku na žalost preprosto ni časa. Tudi to bi moralo biti sistemsko urejeno. V idealnih pogojih (o katerih lahko na žalost trenutno samo sanjamo) bi moral imeti vsak učenec glasbene šole v programu poleg svojega inštrumenta obvezno tudi komorno igro in improvizacijo (kompozicijo).
Kako se lahko šola reši sramežljive in zatohle šolniške drže, postane zanimiva za javnost in njena vloga v okolju preraste nujno, a zgolj obrobno dekoracijo kulturnega življenja?
Do sedaj sem kot učitelj in obenem skladatelj imel to srečo, da sem deloval v šoli in okolju, ki je bilo naklonjeno novim idejam, zanimivim projektom. Tudi kolektiv je bil stimulativen, dosti je bilo ustvarjalnih posameznikov, s katerimi se je rodilo kar nekaj projektov, ki so iz šolske osnove prerasli v umetniški dosežek. Ne glede na to, ali gre za izid nove notne zbirke, CD-ja, za natečaj, ki spodbudi skladatelje, da ustvarijo novitete za otroke in mladino, za originalno glasbeno baletno pravljico, za ustvarjalno klavirsko delavnico - vse takšne pobude dajo šoli dodatno vrednost in jo umestijo med aktivne ustvarjalce kulturnega in umetniškega prostora določenega kraja, regije in tudi širše.Torej: potrebni so inovativni posamezniki, timsko delo zanesenjakov (dovolj jih je samo nekaj), pozitivna, zdrava klima v kolektivu in vodstvo, ki se vsega tega zaveda in to podpira. Učitelj je učenčeva opora. Opori pa pravimo tudi bergla.
Kako doživljaš trenutek, ko učenec odvrže berglo in shodi?
Sam tega ne vidim tako. Odnos učitelj - učenec doživljam kot neke vrste sodelovanje, ki je na neki način enakopravno, recipročno. V skupnem odkrivanju glasbenih skrivnosti, ko sem gledal z njihovimi očmi in poslušal z njihovimi ušesi, sem se od svojih učencev tudi sam marsikaj naučil. Najbolj dragocena so ta, včasih tudi nepričakovana skupna spoznanja, ki obogatijo tudi mene kot človeka. ln tako kot se v življenju vedno dogajajo spremembe, je tudi neizogibno, da se enkrat poti razidejo, ostanejo pa te skupne izkušnje, spoznanja, spomini...
Zadnjih petdeset let med slovenskimi skladatelji ni prav veliko pianistov. Skladatelji in pianisti, kot so bili Škerjanc, Šivic, Lipovšek, v svojem opusu niso pozabili na otroke in mladostnike. Te skladbe še danes preigravamo v glasbenih šolah, zato je tvoje delo toliko bolj osvežujoče. Ali so glasbene šole pozabile, da potrebujejo skladatelja v pedagoških vrstah? Sistemsko to prav gotovo ni urejeno, sicer pa so tudi pobude in seveda plačilo za tvoje delo najverjetneje odvisni od zavesti šole in okolja. Ali najdeš veselje tudi kot skladatelj prigodnic in ad hoc zasedb?
Največje veselje pri skladanju najdem ravno v teh »prigodnicah« in ad hoc zasedbah. Tukaj se najbolj ustvarjalno »razživim« in v direktnem stiku z dobro znanimi izvajalci ter njihovimi mentorji se najbolj hitro »zaiskrijo« ideje, takrat se tudi sam pri sebi začudim, kako skladba nastane skoraj v trenutku, kot »fleš«. Dobro sprejemanje mojih skladb pri izvajalcih in njihova zagnanost v izvedbah pa sta mi vedno nova motivacija. Izziv so mi tudi nenavadne zasedbe, nastale ob raznih priložnostih npr. trio: kljunasta flavta, harmonika in klavir, tercet kontrabasov, kvartet flavta, saksofon, rog, fagot, trio: piccolo, zvončki in kontrabas… V začetku šolskega leta 2011/12 (od septembra do decembra), ko sem bil mentor dvema zanimivima komornima skupinama - dvema trioma (violina, viola, klavir ter klarinet, rog, klavir) sem ustvaril okrog 20 priredb in avtorskih skladb za ti dve skupini, večino smo naštudirali in z njimi tudi uspešno nastopali. Mislim, da imam v svojem življenju privilegij, da lahko delam tisto, kar imam najraje: odkrivam, doživljam in ustvarjam glasbo in to delim z vedno novimi generacijami mladih. Glede »hišnih« skladateljev v glasbenih šolah pa mislim, da to še dolgo (če sploh kdaj) ne bo urejeno, čeprav bi koristi od tega lahko imeli vsi - učenci, njihovi mentorji, šola, kraj… Konec koncev učitelji v glasbenih šolah otrokom in mladini odpiramo vrata v umetnost, ustvarjalnost in bi bila prisotnost in delovanje skladateljev tu več kot smiselna in potrebna.
Pianisti smo ti nedvomno hvaležni za klavirska dela, ki so privlačna, tečejo, napisana so pod roko, kot pravimo, in občutljiva za nianse klavirskega zvoka. Si skladatelj-pianist, ki ga barve drugih inštrumentov, še posebej vokala, vedno bolj osvajajo. Kaj nam danes ponuja klavir, inštrument z viškom literature v 19. in 20. stoletju?
Kljub temu da imamo pianisti daleč najbogatejšo literaturo med vsemi inštrumenti in da res obstaja nepregledno »morje« kvalitetnih skladb, ni bojazni, da bi pritok novih idej usahnil ali da bi se klavir kot inštrument »izpel«. S svojimi fantastičnimi izraznimi možnostmi klavir vedno inspirira za komponiranje novega, že sam, kot glasbilo, je neizčrpen vir idej. Moj vzor v odnosu do klavirja je Chopin - genialen skladatelj, ki mu je bil za ustvarjanje dovolj samo klavir. V njem je našel vse; za izražanje svojih glasbenih idej, ki so enako genialne kot npr. Beethovnove ali Mozartove, drugih inštrumentov in orkestra sploh ni potreboval.
Statistika pravi, da je v Sloveniji v glasbeno šolstvo zajetih 25.000 otrok in od tega vsak četrti igra klavir. Popularnost inštrumenta torej ne pada. Ko učenec preraste otroško navdušenje in radovednost in se zbegano začne ozirati v svet okoli sebe, ko nastopi obdobje pubertete, se njegovi odzivi spremenijo. Na kakšen način se približaš mladostnikom?
Zanimivo da je v mojih osemindvajsetih letih poučevanja klavirja skoraj vedno isto: ko otrok postaja mladostnik in če je vztrajal pri klavirju že 5 ali 6 let, ga najbolj privlači romantika: čustva, »opojne« harmonije, energija močnih izrazov, magičnost romantičnih sozvočij Chopina, Liszta, Čajkovskega ..., kar je pri intenzivnem prebujanju čustev v tem obdobju odraščanja logično. Poleg romantične literature fante praviloma pritegne sodobna glasba, sodoben izraz, dekleta pa praviloma to bolj zavračajo, jim ni toliko blizu. Vendar imam z določenim učencem, recimo 6. razreda klavirja, v letih skupnega druženja že zgrajen pristen odnos, dobro se poznava, zato mi ga ni težko voditi in usmerjati v vse vsebine in glasbene sloge, tudi tiste, ki zahtevajo drugačen (ne samo čustven) pristop. Sploh pa vemo, da so čustva prisotna v vsej glasbi - od Bacha do sodobnih skladateljev. Ključno pri tem spoznavanju (in pri učenju klavirja sploh) pa je zaupanje, ki se zgradi v odnosu učenec učitelj.
Kako učiti, kaj učiti, koliko učiti… Manj skladb, pa te toliko bolj poglobljeno, da resnično pustijo sled, ali so bolj pomembni širina informacij, razumevanje različnih stilov, vživljanje v različne glasbene govorice, kar lahko nudi prožnost in bogastvo duha?
Vse našteto je potrebno. Kdaj, kaj, koliko, pa je seveda zelo spremenljivo, ni pravila, univerzalnega recepta. Za uspešno napredovanje učenca bi bilo mogoče treba bolj prisluhniti željam in potrebam otroka - tu imamo učitelji dovolj odprtega prostora. Dosti večjo in trajnejšo sled bo pustila na učencu skladba, ki si jo res želi in ki si jo je sam izbral. »Pedagoška modrost« pri tem pa je, ko lahko izkušen pedagog učenca (neopazno in nevsiljivo) »navede« na to, kaj naj si učenec želi.
Se pri svojem delu poslužuješ železnega pedagoškega repertoarja, ključnega za učenčev razvoj, ali daješ prednost aktualnostim, improvizaciji, privlačnosti? Privlačnost učne snovi je po zadnji anketi med klavirskimi pedagogi največja motivacija za delo.
V izbiri programa poskušam biti čim bolj raznovrsten, res pa je, da iz leta v leto vse bolj dajem prednost skladbam, v drugem planu pa so npr. etude, lestvice, tehnične vaje. Za improvizacijo in spodbujanje ustvarjanja lastnih učenčevih skladb pa v urniku na žalost preprosto ni časa. Tudi to bi moralo biti sistemsko urejeno. V idealnih pogojih (o katerih lahko na žalost trenutno samo sanjamo) bi moral imeti vsak učenec glasbene šole v programu poleg svojega inštrumenta obvezno tudi komorno igro in improvizacijo (kompozicijo).
Kako se lahko šola reši sramežljive in zatohle šolniške drže, postane zanimiva za javnost in njena vloga v okolju preraste nujno, a zgolj obrobno dekoracijo kulturnega življenja?
Do sedaj sem kot učitelj in obenem skladatelj imel to srečo, da sem deloval v šoli in okolju, ki je bilo naklonjeno novim idejam, zanimivim projektom. Tudi kolektiv je bil stimulativen, dosti je bilo ustvarjalnih posameznikov, s katerimi se je rodilo kar nekaj projektov, ki so iz šolske osnove prerasli v umetniški dosežek. Ne glede na to, ali gre za izid nove notne zbirke, CD-ja, za natečaj, ki spodbudi skladatelje, da ustvarijo novitete za otroke in mladino, za originalno glasbeno baletno pravljico, za ustvarjalno klavirsko delavnico - vse takšne pobude dajo šoli dodatno vrednost in jo umestijo med aktivne ustvarjalce kulturnega in umetniškega prostora določenega kraja, regije in tudi širše.Torej: potrebni so inovativni posamezniki, timsko delo zanesenjakov (dovolj jih je samo nekaj), pozitivna, zdrava klima v kolektivu in vodstvo, ki se vsega tega zaveda in to podpira. Učitelj je učenčeva opora. Opori pa pravimo tudi bergla.
Kako doživljaš trenutek, ko učenec odvrže berglo in shodi?
Sam tega ne vidim tako. Odnos učitelj - učenec doživljam kot neke vrste sodelovanje, ki je na neki način enakopravno, recipročno. V skupnem odkrivanju glasbenih skrivnosti, ko sem gledal z njihovimi očmi in poslušal z njihovimi ušesi, sem se od svojih učencev tudi sam marsikaj naučil. Najbolj dragocena so ta, včasih tudi nepričakovana skupna spoznanja, ki obogatijo tudi mene kot človeka. ln tako kot se v življenju vedno dogajajo spremembe, je tudi neizogibno, da se enkrat poti razidejo, ostanejo pa te skupne izkušnje, spoznanja, spomini...