Novice, članki in odmevi ...
NEW YORK PRIPOROČAM VSEM
Maja Pertič Gombač
Nocoj bo na festivalu Obzidja s svojo zasedbo nastopil pozavnist Žiga Murko
Menda ste najprej igrali klavir. Kako ste ga zamenjali za pozavno?
“S klavirjem sem začel tako, kot pogosto začnejo mladi, ki jih starši vpišejo v glasbeno šolo. Zaradi načina vadbe sem pogrešal več druženja z glasbeniki, s katerimi bi razvijal kolektivno sceno, kar se je, denimo, dogajalo v orkestru, kjer pa nisem mogel igrati klavirja, temveč prav kakšno pihalo. Pozavna je vedno manjkala, tudi danes ni veliko pozavnistov: v zgodnjih letih je bil tudi moj oče pozavnist, tako da je bilo enostavno začeti, saj je bila pozavna doma. Hitro sem se navdušil, veliko vadil in hitro nadoknadil, tako da sem v prvi letnik umetniške gimnazije v Kopru prišel kot pozavnist. Tam me je Albert Kolbl, pozavnist in priznani pedagog, veliko naučil. Takrat smo imeli kvartet: z Andražem Cencičem, Tajo Tuljak in Vitom Vranešičem smo osvojili prvo nagrado na Temsigu… To je bila zame odskočna deska. Nisem pa se čutil toliko klasičen glasbenik, želel sem raziskovati tudi druge smeri.«
Kako ste prišli do jazza?
“Klasiko sem poslušal tudi zato, ker sem jo igral. Še vedno jo imam rad, a sta me njen celoten koncept in nekakšna strogost približala drugi, spontanejši glasbi. Oče je doma poslušal veliko soul glasbe, tako da je bila drugačna glasba od vedno v mojem življenju. Z zahtevnejšimi oblikami, z improvizacijo, s free jazzom in ostalimi smernicami sem se seznanil na začetku gimnazije, ko sem začel kupovati plošče. Pomembno pa je bilo tudi s srečanje s pozavnistom Denisom Beganovičem - Kikijem, ki je bil moj prvi stik z jazz pozavno. Pomagal mi je tudi vpisu na študij v Rotterdamu.”
V Rotterdam se zdi ena od pomembnih postojank jazz glasbenikov. Drži?
“Za evropske glasbenike gotovo. Nam sta bližji jazz akademiji v Gradcu in Celovcu, a sem se odločil za Rotterdam, ker so tam zelo dobri in priznani profesorji pozavne, kakršna sta Bart Van Lier in Ilja Reijngoud. Od njih sem se ogromno naučil, a se preden sem jih spoznal, sem vedel, da bo to naslednji korak. Obenem so akademije na Nizozemskem tudi povezava do New Yorka…”
Ki je sanjska dežela jazzerjev. Tudi vi ste tam posneli ploščo…
“Ja, v New Yorku sem posnel prvenec, s projektom Žiga Murko 13, na katerem nastopa trinajst glasbenikom in bo izšel v kratkem. V New Yorku so korenine, tam se je vse začelo. Vsem bi predlagal, če le imajo možnost, da gredo v New York. Tam imaš neposreden stik z ljudmi, ki so sceno razvijali, gradili, bliže kot si koreninam, lažje osvojiš pristnost.”
Čutite tudi poslanstvo širiti jazz med mladimi?
“Gotovo. Lani smo v Ljubljani ustanovili zavod Boben in lajna, s katerim smo med drugim priredili jazz festival na Ljubljanskem gradu in v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja. Tovrstne mesečne dogodke načrtujemo pripeljati tudi na Obalo. Z društvom si prizadevamo za uveljavljanje jazza, za razvijanje improvizirane glasbe in tudi nocojšnji večer na festivalu Obzidja, ki ga z veseljem podpiramo, bo tak. S kvartetom se trudimo spraviti jazz na ulico, ga približati ulični umetnosti, čim širšemu občinstvu.”
Vendar vas nastop ni klasično jazzovski, mar ne?
“Ne, gre za moje avtorske kompozicije, za preplet žanrov na osnovi jazza. Vmes je precej elektronike, groova, globokih bass linij, skoraj brez swinga. Zvok je sodoben, glasba pa poslušljiva, ritmična, lahko bi rekel nekakšen chill out. Po koncertu pa imamo se didžeja, tokrat bo z nami Srđjan Prodanovič – DJ Somel Else. Verjamem, da tako nas žanr približujemo tudi mlajšemu občinstvu, ki, denimo, posluša elektroniko, pa pri tem pogrešajo stik z živo glasbo.”
Drži podatek, da se boste čez nekaj dni za zaprli v studio za en dan in čez šest dni že predstavili ploščo?
“Naša glasba je napisana tako, da je, kot se za jazz spodobi, na koncertu vedno drugače. Tudi nas študijski dan bo zgolj še en koncert. Te dni veliko igramo, tako da v studiu ne bo treba veliko ponavljati. Želimo si živ zvok, kako pa bo celota zvenela, bo znano 20. oktobra na predstavitvenem koncertu v Stari mestni elektrarni v Ljubljani.«
Žiga Murko: “S kvartetom se trudimo spraviti jazz na ulico, ga približati ulični umetnosti, čim širšemu občinstvu.«
“S klavirjem sem začel tako, kot pogosto začnejo mladi, ki jih starši vpišejo v glasbeno šolo. Zaradi načina vadbe sem pogrešal več druženja z glasbeniki, s katerimi bi razvijal kolektivno sceno, kar se je, denimo, dogajalo v orkestru, kjer pa nisem mogel igrati klavirja, temveč prav kakšno pihalo. Pozavna je vedno manjkala, tudi danes ni veliko pozavnistov: v zgodnjih letih je bil tudi moj oče pozavnist, tako da je bilo enostavno začeti, saj je bila pozavna doma. Hitro sem se navdušil, veliko vadil in hitro nadoknadil, tako da sem v prvi letnik umetniške gimnazije v Kopru prišel kot pozavnist. Tam me je Albert Kolbl, pozavnist in priznani pedagog, veliko naučil. Takrat smo imeli kvartet: z Andražem Cencičem, Tajo Tuljak in Vitom Vranešičem smo osvojili prvo nagrado na Temsigu… To je bila zame odskočna deska. Nisem pa se čutil toliko klasičen glasbenik, želel sem raziskovati tudi druge smeri.«
Kako ste prišli do jazza?
“Klasiko sem poslušal tudi zato, ker sem jo igral. Še vedno jo imam rad, a sta me njen celoten koncept in nekakšna strogost približala drugi, spontanejši glasbi. Oče je doma poslušal veliko soul glasbe, tako da je bila drugačna glasba od vedno v mojem življenju. Z zahtevnejšimi oblikami, z improvizacijo, s free jazzom in ostalimi smernicami sem se seznanil na začetku gimnazije, ko sem začel kupovati plošče. Pomembno pa je bilo tudi s srečanje s pozavnistom Denisom Beganovičem - Kikijem, ki je bil moj prvi stik z jazz pozavno. Pomagal mi je tudi vpisu na študij v Rotterdamu.”
V Rotterdam se zdi ena od pomembnih postojank jazz glasbenikov. Drži?
“Za evropske glasbenike gotovo. Nam sta bližji jazz akademiji v Gradcu in Celovcu, a sem se odločil za Rotterdam, ker so tam zelo dobri in priznani profesorji pozavne, kakršna sta Bart Van Lier in Ilja Reijngoud. Od njih sem se ogromno naučil, a se preden sem jih spoznal, sem vedel, da bo to naslednji korak. Obenem so akademije na Nizozemskem tudi povezava do New Yorka…”
Ki je sanjska dežela jazzerjev. Tudi vi ste tam posneli ploščo…
“Ja, v New Yorku sem posnel prvenec, s projektom Žiga Murko 13, na katerem nastopa trinajst glasbenikom in bo izšel v kratkem. V New Yorku so korenine, tam se je vse začelo. Vsem bi predlagal, če le imajo možnost, da gredo v New York. Tam imaš neposreden stik z ljudmi, ki so sceno razvijali, gradili, bliže kot si koreninam, lažje osvojiš pristnost.”
Čutite tudi poslanstvo širiti jazz med mladimi?
“Gotovo. Lani smo v Ljubljani ustanovili zavod Boben in lajna, s katerim smo med drugim priredili jazz festival na Ljubljanskem gradu in v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja. Tovrstne mesečne dogodke načrtujemo pripeljati tudi na Obalo. Z društvom si prizadevamo za uveljavljanje jazza, za razvijanje improvizirane glasbe in tudi nocojšnji večer na festivalu Obzidja, ki ga z veseljem podpiramo, bo tak. S kvartetom se trudimo spraviti jazz na ulico, ga približati ulični umetnosti, čim širšemu občinstvu.”
Vendar vas nastop ni klasično jazzovski, mar ne?
“Ne, gre za moje avtorske kompozicije, za preplet žanrov na osnovi jazza. Vmes je precej elektronike, groova, globokih bass linij, skoraj brez swinga. Zvok je sodoben, glasba pa poslušljiva, ritmična, lahko bi rekel nekakšen chill out. Po koncertu pa imamo se didžeja, tokrat bo z nami Srđjan Prodanovič – DJ Somel Else. Verjamem, da tako nas žanr približujemo tudi mlajšemu občinstvu, ki, denimo, posluša elektroniko, pa pri tem pogrešajo stik z živo glasbo.”
Drži podatek, da se boste čez nekaj dni za zaprli v studio za en dan in čez šest dni že predstavili ploščo?
“Naša glasba je napisana tako, da je, kot se za jazz spodobi, na koncertu vedno drugače. Tudi nas študijski dan bo zgolj še en koncert. Te dni veliko igramo, tako da v studiu ne bo treba veliko ponavljati. Želimo si živ zvok, kako pa bo celota zvenela, bo znano 20. oktobra na predstavitvenem koncertu v Stari mestni elektrarni v Ljubljani.«
Žiga Murko: “S kvartetom se trudimo spraviti jazz na ulico, ga približati ulični umetnosti, čim širšemu občinstvu.«