GŠ Koper, Izola, Piran

Precejšen delež otrok oziroma njihovih staršev se že kmalu po začetku šolanja odloči, da bodo vzporedno obiskovali tudi glasbeno šolo. Dokaj zahteven hobi, toda če le pomislimo na izvrstne primerke in imena še zelo mladih izstopajočih glasbenikov, ki se klešejo v  spomenik glasbene zgodovine, lahko z gotovostjo trdimo, da trud rojeva prave sadove. 0 tem sta prepričana tudi zakonca, glasbena pedagoga, pianistka Selma Chicco Hajdin in violončelit Antonije Hajdin. "Odkrivanje in uresničevanje glasbeno nadarjenih otrok je naloga, ki sva si jo zastavila za cilj v letošnji prvi, poskusni poletni glasbeni akademiji,” nam je v pogovoru zaupala Chiccova.
Od kod zamisel za glasbeno akademijo? Ste želeli ponuditi mladim navdušencem, da se v bolj sproščenem duhu povsem stopijo z glasbo?
Običajno delo med šolskim letom je tako rekoč podrejeno ritmu, ki ga narekujejo šolske obveznosti. Otroci imajo zato veliko manj časa na voljo, pa tudi razpoloženje ni vedno enako ali dovolj dobro za doživljanje glasbe v pravem pomenu besede. Zato sva si zamislila glasbeno akademijo v veliko ugodnejšem poletnem času. Lažje se poglobijo v glasbeno poustvarjanje, so veliko bolj kreativni, na nek način postane glasba del njih samih. Otroci po so se znašli med sebi enakimi.
Kaj pomeni med sebi enakimi? Ste za akademijo pripravili selekcijo?
Osemdnevnih intenzivnih glasbenih vaj so se udeležili otroci do 18. leta. Z jasno željo, da bi v  glasbenem poustvarjanju napredovali hitreje in v nekoliko drugačni, bolj sproščeni obliki kot med šolskim letom, sva si akademijo zamislila za bolj nadarjene učence. Prišli so otroci, ki obiskujejo GŠ Koper, s podružnicama v Izoli in Piranu, ter otroci iz tolminske in novogoriške glasbene šole in umetniške gimnazije iz Kopra.
Na kakšen način ste poskušali preseči meje običajnega znanja?
Akademijo sva si zamislila na osnovi vsakodnevnih intenzivnih individualnih  lekcij in skupinskih delavnic. Poleg tega so otroci sodelovali tudi v treh različnih komornih zasedbah: duo violončelo klavir, klavir štiriročno ali v ansamblu violončel s klavirjem. V preostanku prostega časa pa so še sami preigravali izbrane skladbe.
Kakšen je bil rezultat, kaj so otroci dosegli v osmih dneh?
Z gotovostjo lahko povem, da so tako otroci koprske šole kot tudi otroci od drugod naredili neverjeten kakovostni preskok. Violončelisti, večinoma osnovnošolci, so se lotili povsem novega repertoarja. No zaključnem koncertu so na izjemno odmeven način predstavili Piazzolijev Libertango, v priredbi profesorja Hajdina za šest violončel in klavir, ter navzoče povsem prevzeli. Pianisti so večinoma izpopolnili že znane skladbe in jih tako rekoč pripeljali na veliko višji izvedbeni nivo. Poleg glasbenega znanja je bil najin cilj druženje. Poskrbela sva, da so bili otroci polni energije in dobro
razpoloženi. Žal pa se je zaključni koncert nezadržno približeval in nam tako ni uspelo, da bi šli en dan na izlet.
Dodana vrednost programu?
Kot glasbena pedagoga in aktivna glasbenika se tudi sama velikokrat spopadeva s tremo. Zato sem se  odločila, da v program vključim skupinske delavnice. Njih rdeča nit pa je bila psihološka pripravljenost na nastop; to je namreč najtrši oreh. Otrok je strah, da bi se zmotili, da skladbe ne bi zaigrali, predstavili na način kot so si ga zamislili. Psihološka priprava je sicer zelo kompleksna, veliko moraš  delati na sebi, zlasti če nastop doživljaš kot obremenitev. Zato sem na delavnicah poskušala izpostaviti vsaj nekatere bistvene točke, in sicer: komunikacijo s publiko, pomen glasbenega sporočila ter cilj glasbenika pri poustvarjanju in predajanju te dragocene, več sto let stare glasbene dediščine.
Pa vam je uspelo?
Razložili smo otrokom, da jih publika ne pride ocenjevat, temveč uživat, doživet nekaj lepega. Veliko je pripomogla misel, ki sem jo na eni od delavnic povedala otrokom: "Ko prinesem skladbo na oder, prinesem zvočno darilo za poslušalce. In ko darilo predajam z ljubeznijo, ni nobenega dvoma, da je  poslušalci ne bi sprejeli na enak način. " Tako je tudi glasbeni krog sklenjen: glasbenik, ki se pri poustvarjanju spoji s skladbo, je hkrati tudi poslušalec. Lažje se vrne čas, ko je skladba nastala, ko jo   je preigraval avtor. Tako ni nobenega dvoma več, da izvedba ne bi bila popolna. Seveda, predpogoj za takšno doživetje je, da skladbo najprej zelo dobro naštudiramo.
Lahko prihodnje poletje pričakujemo novo akademijo?
Mislim, da bova nadaljevala v tej smeri, saj vse kaže, da so bili otroci zelo zadovoljni. Ponosni so bili tudi starši in sorodniki, ki so njihov ”zvočni izdelek” občudovali na kar dveh zaključnih koncertih, v Manziolievi palači v Izoli in v Tartinijevi hiši v Piranu. Naj za konec poudarim da se tako akademijo in zaključna koncerta ne bi uresničila brez dragocene pomoči organizatorja, t.j. Italijanska samoupravna skupnost iz Izole, in Glasbene šole Koper v vlogi soorganizatorja.
Nekaj spodbudnega za konec?
Za dosego ciljev talent ni dovolj. Treba je vlagati veliko truda, časa in energije, da bi na dolgi rok prišli do izvrstnih rezultatov. Velikokrat nadarjeni otroci, ki ogromno vlagajo v glasbeno poustvarjanje, ne doživijo zadostne podpore in razumevanja  s strani vrstnikov, osnovne šole, ne nazadnje tudi medijev.  Zato jim je včasih toliko težje, saj se njihove uspehe razume kot samoumevne.  Želela bi, da zaradi  tega ne bi izgubljali motivacije do tovrstnega dela in da bi naprej vztrajali na glasbeni poti, kajti njihov prispevek pri podajanju glasbe, ki sicer ostane mrtva, zapisana le na papirju, je še kako pomemben za nas čas, kakor tudi za prihodnje generacije.

   

 

Antonije Hajdin – akademski violončelist in profesor violončela, živi in deluje na Obali od leta 2005. Je večkratni nagrajenec mednarodnih glasbenih tekmovanj. Redno koncertira v Sloveniji in tujini z najzahtevnejšim repertoarjem za violončelo in v duu s klavirjem. Večkrat je nastopil kot solist z različnimi orkestri, kjer je izvajal tudi lastne kadence. Obdelal je znano Tartinijevo violinsko sonato »Vražji trilček« z najtežjo Kreislerjevo kadenco in jo kot prvi violončelist na svetu tudi posnel. Poučuje na Glasbeni šoli Koper, na podružnicah Izola in Piran, ter na Umetniški gimnaziji Koper. Njegovi učenci so dobitniki številnih nagrad na tekmovanjih v Sloveniji in tujini. Osnoval je orkester violončel, ki je tudi edini stalni tovrstni orkester v Sloveniji.

Selma Chicco Hajdin – akademska pianistka in profesorica klavirja, doma iz Izole, je v Sloveniji in širše predvsem znana kot zelo uspešna klavirska pedagoginja, ki je v skoraj dvajsetih letih delovanja na tem področju vzgojila že nekaj generacij otrok in mladostnikov. Poučuje na Glasbeni šoli Koper ter na Umetniški gimnaziji Koper. Njeni učenci prejemajo najvišja priznanja in nagrade na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Veliko njenih varovancev se odloči nadaljevati z glasbenim izobraževanjem na umetniški gimnaziji, nekateri so se odločili za študij klavirja na univerzitetni ravni v Sloveniji ali v tujini in so danes že profesionalni glasbeniki. Z Antonijem Hajdinom sodelujeta v duu že sedmo leto in sta letos prvič osnovala Poletno glasbeno akademijo v Izoli.