Novice, članki in odmevi ...
MED POZAVNO IN TOMOSOVIM OLDTIMERJEM
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Da so ga tam sprejeli, je moral pokazati veliko znanja in umetniške moči, ki ju je od leta 2008 do 2014 izkazoval na številnih regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih, pa tudi na koncertih, seminarjih, mojstrskih tečajih ter kampusih, bodisi kot solist bodisi kot član številnih komornih zasedb in orkestrov. Prav orkestri, tisti najboljši in najprestižnejši, so njegova tiha želja, njegov (verjetno kar uresničljiv) cilj, čeprav se že od mladih nog spogleduje tudi s tehničnimi zanimivostmi in veščinami.
Ob koncu osnovne šole je Tine Bizajl omahoval med tehniško in umetniško gimnazijo, a so ga številni uspehi odnesli v svet glasbe: na regijskih tekmovanjih mladih glasbenikov je prejel kar tri zlata priznanja, na državnih pa eno srebrno in dve zlati, pa še posebni priznanji za najboljšo izvedbo obvezne skladbe in za najvišje doseženo število točk v svoji kategoriji. Leta 2013 je osvojil prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Davorin Jenko v Beogradu, na Svirelu je bil dvakrat bronast, enkrat srebrn in enkrat zlat. Sedem let zapored je sodeloval v Orkesterkampu Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana, enkrat v orkestrskem kampusu Castellabate v Italiji in večkrat v Pihalnem orkestru Musica Creativa.
Kot član Pihalnega orkestra Komen je igral na mednarodnem tekmovanju v Berlinski filharmoniji, kot solist je nastopil na koncertu Nove Filharmonije, kot pozavnist Fanfare orkestra se je predstavil celo na mednarodnem trobilnem tednu v Litvi. Na številnih mojstrskih tečajih je delal pod mentorstvom priznanih pozavnistov in drugih trobilcev, od katerih so mu najbolj ostali v spominu Michael Massong, Joseph Alessi in Jonas Bylund, zaradi katerega se je tudi podal na študij v tujino. A še vedno ima med njimi osrednje mesto njegov prvi učitelj Mirko Orlač, ki mu še danes pomaga. Zato tudi Tine, kadar le more, sodeluje z vsemi domačimi orkestri in zasedbami, kot so Pihalni orkester Izola, Brass Band Glasbenih šol Koper, Izola in Piran ter En Big Band. Danes se kot študent profesorja Bylunda izpopolnjuje kot pozavnist, pa tudi kot človek, ki v Hannovru spoznava še druge glasbenike in sklepa nova prijateljstva, saj meni, da je tudi ta plat življenja pomembna za mladega umetnika. "Brez čustev je tudi glasba mrtva," pravi. Tine Bizajl, ki v prostem času svojo dušo hrani še s filmsko umetnostjo in s svojimi konjički, med katerimi z največjim ponosom omenja svoj Tomosov "oldtimer".
Da je študij v tujini drag, da štipendij pri nas skorajda ni, da si jo čez kakšno leto ali dve lahko morda obeta le od nemške države, kjer se po drugem letniku lahko tudi zaposli v katerem od večjih orkestrov (če opravi avdicijo, ki je zaradi izkušenj pravzaprav priporočljivi del izobraževanja), in še marsikaj nam je v prijetnem pogovoru zaupal zgovoren mladi glasbenik, ki je konec decembra prišel domov, na božično novoletne počitnice, na katerih pa je (resnici na ljubo) bolj malo počival. Med eno vajo in drugo, med enim in drugim koncertom s to ali ono zasedbo, med katerimi je bila tudi tokrat Nova filharmonija in njen nadvse uspešni koncert v Cankarjevem domu, si je le stežka privoščil kak dan za počitek. A kaj mu bo počitek, ko mu pa igranje v orkestru nudi največ zadovoljstva?!
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Da so ga tam sprejeli, je moral pokazati veliko znanja in umetniške moči, ki ju je od leta 2008 do 2014 izkazoval na številnih regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih, pa tudi na koncertih, seminarjih, mojstrskih tečajih ter kampusih, bodisi kot solist bodisi kot član številnih komornih zasedb in orkestrov. Prav orkestri, tisti najboljši in najprestižnejši, so njegova tiha želja, njegov (verjetno kar uresničljiv) cilj, čeprav se že od mladih nog spogleduje tudi s tehničnimi zanimivostmi in veščinami.
Ob koncu osnovne šole je Tine Bizajl omahoval med tehniško in umetniško gimnazijo, a so ga številni uspehi odnesli v svet glasbe: na regijskih tekmovanjih mladih glasbenikov je prejel kar tri zlata priznanja, na državnih pa eno srebrno in dve zlati, pa še posebni priznanji za najboljšo izvedbo obvezne skladbe in za najvišje doseženo število točk v svoji kategoriji. Leta 2013 je osvojil prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Davorin Jenko v Beogradu, na Svirelu je bil dvakrat bronast, enkrat srebrn in enkrat zlat. Sedem let zapored je sodeloval v Orkesterkampu Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana, enkrat v orkestrskem kampusu Castellabate v Italiji in večkrat v Pihalnem orkestru Musica Creativa.
Kot član Pihalnega orkestra Komen je igral na mednarodnem tekmovanju v Berlinski filharmoniji, kot solist je nastopil na koncertu Nove Filharmonije, kot pozavnist Fanfare orkestra se je predstavil celo na mednarodnem trobilnem tednu v Litvi. Na številnih mojstrskih tečajih je delal pod mentorstvom priznanih pozavnistov in drugih trobilcev, od katerih so mu najbolj ostali v spominu Michael Massong, Joseph Alessi in Jonas Bylund, zaradi katerega se je tudi podal na študij v tujino. A še vedno ima med njimi osrednje mesto njegov prvi učitelj Mirko Orlač, ki mu še danes pomaga. Zato tudi Tine, kadar le more, sodeluje z vsemi domačimi orkestri in zasedbami, kot so Pihalni orkester Izola, Brass Band Glasbenih šol Koper, Izola in Piran ter En Big Band. Danes se kot študent profesorja Bylunda izpopolnjuje kot pozavnist, pa tudi kot človek, ki v Hannovru spoznava še druge glasbenike in sklepa nova prijateljstva, saj meni, da je tudi ta plat življenja pomembna za mladega umetnika. "Brez čustev je tudi glasba mrtva," pravi. Tine Bizajl, ki v prostem času svojo dušo hrani še s filmsko umetnostjo in s svojimi konjički, med katerimi z največjim ponosom omenja svoj Tomosov "oldtimer".
Da je študij v tujini drag, da štipendij pri nas skorajda ni, da si jo čez kakšno leto ali dve lahko morda obeta le od nemške države, kjer se po drugem letniku lahko tudi zaposli v katerem od večjih orkestrov (če opravi avdicijo, ki je zaradi izkušenj pravzaprav priporočljivi del izobraževanja), in še marsikaj nam je v prijetnem pogovoru zaupal zgovoren mladi glasbenik, ki je konec decembra prišel domov, na božično novoletne počitnice, na katerih pa je (resnici na ljubo) bolj malo počival. Med eno vajo in drugo, med enim in drugim koncertom s to ali ono zasedbo, med katerimi je bila tudi tokrat Nova filharmonija in njen nadvse uspešni koncert v Cankarjevem domu, si je le stežka privoščil kak dan za počitek. A kaj mu bo počitek, ko mu pa igranje v orkestru nudi največ zadovoljstva?!