Novice, članki in odmevi ...
PRVIČ PODELJENA 1. NAGRADA
Naši zbori, spletna revija o zborovski glasbi
Tekst: Branka Kljun
Foto: Jana Jocif
Septembra je v okviru organizacije Fondazione Guido d’Arezzo v italijanskem Arezzu potekalo letos že 43. Mednarodno skladateljsko tekmovanje Guido d’Arezzo. Takoj za pevskimi zbori so se torej pomerili še skladatelji (tekmovanje nima starostne omejitve), ki so se s svojimi še neobjavljenimi in neizvedenimi skladbami tako kot prej zbori in zborovodje potegovali za dragocene točke. Izmed 19 prispelih kompozicij je strokovna žirija na prvo mesto postavila slovenskega skladatelja Andreja Makorja oz. njegovo skladbo Crucifixus, na drugo in tretje mesto sta se uvrstila italijanska ustvarjalca Fabio Conti in Simone Campanini oz. njuni deli, med nagrajenimi pa je bil še en Italijan, in sicer Francesco Milita. Kaj več o nagrajenih delih strokovna žirija ni sporočila, na spletni strani združenja je mogoče razbrati, da so bile ocene strokovne žirije zelo različne, kar je še en dokaz, kako težko je umetnost meriti s številkami. Kakorkoli že, seštevki govorijo v prid slovenski glasbi naše najmlajše skladateljske generacije in na to smo lahko še kako ponosni.
Strokovno žirijo so letos sestavljali: švicarski skladatelj Ivo Antognini (slovensko občinstvo ga je pred kratkim spoznalo v navezi z Zborom Slovenske filharmonije in dirigentom Matjažem Ščekom), italijanski skladatelj in profesor Giovanni Bonato (njegova dela poznamo pri nas predvsem po zaslugi dirigenta Stojana Kureta in Vokalne akademije Ljubljana), slovenska skladateljica Nana Forte, ki jo poznamo po tehtni zborovski literaturi, zadnje dni pa odmeva predvsem njena nemška premiera opernega prvenca. Med žiranti sta bila še Andrew Smith, ugledni norveški skladatelj angleškega rodu, ter španska skladateljica in zborovodkinja Eva Ugalde. Omenjeni strokovnjaki so letos prvič v zadnjih dvanajstih letih ( na spletu so namreč navedeni podatki šele od leta 2004 dalje) podelili prvo nagrado …, in sicer Andreju Makorju.
S skladateljem sva se pogovarjala nekaj dni po dogodku.
Iskrene čestitke za ta lep dosežek, obenem pa hvala za čudovito iztočnico, da se lahko spet pogovarjava o vašem delu in vaši umetniški rasti. Kje sva že ostala?
… pri izidu moje prve zgoščenke … Fantazije … pred dvema letoma. Prav v tistem času sem se prvič prijavil na to tekmovanje in prejel tretjo nagrado, prva ni bila podeljena.
Takrat ste pisali na besedilo Edgarja Alana Poeja, tokrat pa ste se odločili za odlomek iz mašnega speva.
Izbral sem odlomek iz mašnega stavka Credo, Crucifixus, ki predstavlja višek v maši, kar mi je v glasbenem smislu omogočilo veliko izraznost oz. zvočno prezenco. Skladba je pravzaprav začela nastajati že pred dvema letoma, pozneje pa sem jo postopoma dograjeval, spreminjal, obdeloval … Zadnje popravke sem naredil aprila letos, takoj zatem pa sem se odločil, da se z njo udeležim tekmovanja.
V strokovni žiriji, ki je letos ocenjevala skladbe, je bil tudi vaš profesor iz Padove, Giovanni Bonato. Je tu kaj spornega?
Profesorja Bonata sem spoznal pred dvema letoma prav na tem tekmovanju, tudi takrat je bil v žiriji, pogosto ga vabijo v različne žirije. Že takrat sem se odločil, da želim opravljati magistrski študij pri njem. Naključje je hotelo, da sem se s prvo verzijo skladbe Crucifixus prijavil na sprejemne izpite pri njem in jih opravil odlično, z vsemi možnimi točkami. Od takrat do danes pa profesor Bonato skladbe ni več videl. V tem času sem jo spremenil, jo zvočno razširil na več glasov in v partituro vnesel celo vrsto sprememb. Lahko rečem, da je danes popolnoma druga skladba, zato res ne verjamem, da se je sploh spomni.
Skladatelji imajo po navadi dober spomin za te reči, res mislite, da si je ni zapomnil?
Skladba je res precej markantna ampak spričo vseh sprememb … težko, da se je spomni. Poleg tega pa: tekmovanje je organizirano na zelo visoki ravni, skladbe so opremljene s šiframi, mejne ocene vedno izločijo, tako da res ni možnosti za kakršnokoli neobjektivnost ali zlorabo.
Ali ste imeli v mislih kak zbor, ko ste ustvarjali Crucifixus?
Ne, tokrat ne, tokrat sem želel izhajati iz sebe, ustvarjati zase, dati na papir, kar sem slišal v glavi. Ali sem ustvarjal tekmovalno skladbo, sprašujete? Ja, lahko bi rekel, da je tako.
Vsekakor verjamem, da je taka nagrada spodbuda za delo in potrditev, da delate dobro, da primerno napredujete v svojih prizadevanjih in nadgrajujete svoj talent …
… v tem primeru tudi potrditev, da sem se prav odločil, gre namreč za slogovni odmik od utečenega, že slišanega, tistega, kar je nekako določalo moj slog. V zadnjem času se nekoliko odmikam od tradicionalnega v smer, ki ji radi rečemo avantgarda, moj glasbeni jezik stremi vse bolj k iskanju novih, drugačnih zvočnosti. Že ob pogledu v partituro je takoj jasno, da gre za drugačno zvočno sliko, ki poskuša kolikor se le da izkoristiti akustiko prostora, zbor namreč nima klasične postavitve (frontalne na odru), ampak izrablja celoten prostor v dvorani ali cerkvi.
Tekst: Branka Kljun
Foto: Jana Jocif
Septembra je v okviru organizacije Fondazione Guido d’Arezzo v italijanskem Arezzu potekalo letos že 43. Mednarodno skladateljsko tekmovanje Guido d’Arezzo. Takoj za pevskimi zbori so se torej pomerili še skladatelji (tekmovanje nima starostne omejitve), ki so se s svojimi še neobjavljenimi in neizvedenimi skladbami tako kot prej zbori in zborovodje potegovali za dragocene točke. Izmed 19 prispelih kompozicij je strokovna žirija na prvo mesto postavila slovenskega skladatelja Andreja Makorja oz. njegovo skladbo Crucifixus, na drugo in tretje mesto sta se uvrstila italijanska ustvarjalca Fabio Conti in Simone Campanini oz. njuni deli, med nagrajenimi pa je bil še en Italijan, in sicer Francesco Milita. Kaj več o nagrajenih delih strokovna žirija ni sporočila, na spletni strani združenja je mogoče razbrati, da so bile ocene strokovne žirije zelo različne, kar je še en dokaz, kako težko je umetnost meriti s številkami. Kakorkoli že, seštevki govorijo v prid slovenski glasbi naše najmlajše skladateljske generacije in na to smo lahko še kako ponosni.
Strokovno žirijo so letos sestavljali: švicarski skladatelj Ivo Antognini (slovensko občinstvo ga je pred kratkim spoznalo v navezi z Zborom Slovenske filharmonije in dirigentom Matjažem Ščekom), italijanski skladatelj in profesor Giovanni Bonato (njegova dela poznamo pri nas predvsem po zaslugi dirigenta Stojana Kureta in Vokalne akademije Ljubljana), slovenska skladateljica Nana Forte, ki jo poznamo po tehtni zborovski literaturi, zadnje dni pa odmeva predvsem njena nemška premiera opernega prvenca. Med žiranti sta bila še Andrew Smith, ugledni norveški skladatelj angleškega rodu, ter španska skladateljica in zborovodkinja Eva Ugalde. Omenjeni strokovnjaki so letos prvič v zadnjih dvanajstih letih ( na spletu so namreč navedeni podatki šele od leta 2004 dalje) podelili prvo nagrado …, in sicer Andreju Makorju.
S skladateljem sva se pogovarjala nekaj dni po dogodku.
Iskrene čestitke za ta lep dosežek, obenem pa hvala za čudovito iztočnico, da se lahko spet pogovarjava o vašem delu in vaši umetniški rasti. Kje sva že ostala?
… pri izidu moje prve zgoščenke … Fantazije … pred dvema letoma. Prav v tistem času sem se prvič prijavil na to tekmovanje in prejel tretjo nagrado, prva ni bila podeljena.
Takrat ste pisali na besedilo Edgarja Alana Poeja, tokrat pa ste se odločili za odlomek iz mašnega speva.
Izbral sem odlomek iz mašnega stavka Credo, Crucifixus, ki predstavlja višek v maši, kar mi je v glasbenem smislu omogočilo veliko izraznost oz. zvočno prezenco. Skladba je pravzaprav začela nastajati že pred dvema letoma, pozneje pa sem jo postopoma dograjeval, spreminjal, obdeloval … Zadnje popravke sem naredil aprila letos, takoj zatem pa sem se odločil, da se z njo udeležim tekmovanja.
V strokovni žiriji, ki je letos ocenjevala skladbe, je bil tudi vaš profesor iz Padove, Giovanni Bonato. Je tu kaj spornega?
Profesorja Bonata sem spoznal pred dvema letoma prav na tem tekmovanju, tudi takrat je bil v žiriji, pogosto ga vabijo v različne žirije. Že takrat sem se odločil, da želim opravljati magistrski študij pri njem. Naključje je hotelo, da sem se s prvo verzijo skladbe Crucifixus prijavil na sprejemne izpite pri njem in jih opravil odlično, z vsemi možnimi točkami. Od takrat do danes pa profesor Bonato skladbe ni več videl. V tem času sem jo spremenil, jo zvočno razširil na več glasov in v partituro vnesel celo vrsto sprememb. Lahko rečem, da je danes popolnoma druga skladba, zato res ne verjamem, da se je sploh spomni.
Skladatelji imajo po navadi dober spomin za te reči, res mislite, da si je ni zapomnil?
Skladba je res precej markantna ampak spričo vseh sprememb … težko, da se je spomni. Poleg tega pa: tekmovanje je organizirano na zelo visoki ravni, skladbe so opremljene s šiframi, mejne ocene vedno izločijo, tako da res ni možnosti za kakršnokoli neobjektivnost ali zlorabo.
Ali ste imeli v mislih kak zbor, ko ste ustvarjali Crucifixus?
Ne, tokrat ne, tokrat sem želel izhajati iz sebe, ustvarjati zase, dati na papir, kar sem slišal v glavi. Ali sem ustvarjal tekmovalno skladbo, sprašujete? Ja, lahko bi rekel, da je tako.
Vsekakor verjamem, da je taka nagrada spodbuda za delo in potrditev, da delate dobro, da primerno napredujete v svojih prizadevanjih in nadgrajujete svoj talent …
… v tem primeru tudi potrditev, da sem se prav odločil, gre namreč za slogovni odmik od utečenega, že slišanega, tistega, kar je nekako določalo moj slog. V zadnjem času se nekoliko odmikam od tradicionalnega v smer, ki ji radi rečemo avantgarda, moj glasbeni jezik stremi vse bolj k iskanju novih, drugačnih zvočnosti. Že ob pogledu v partituro je takoj jasno, da gre za drugačno zvočno sliko, ki poskuša kolikor se le da izkoristiti akustiko prostora, zbor namreč nima klasične postavitve (frontalne na odru), ampak izrablja celoten prostor v dvorani ali cerkvi.
.jpg)
Strani iz Makorjeve nagrajene skladbe
Veliko novosti, torej bomo presenečeni, ko bomo slišali vaše najnovejše skladbe?
Ne vem, če boste presenečeni. Skladbe, ki jih zbori trenutno najraje izvajajo, vsaj delno še kažejo ‘starega’ Makorja, nove se še niso prijele, so daljše in zahtevnejše, zbori rabijo več časa, da bi jih naštudirali.
Kaj se pravzaprav dogaja z vami kot skladateljem zadnji dve leti, odkar delate s profesorjem Bonatom?
Magistrski študij je v Padovi organiziran nekoliko drugače kot pri nas v Sloveniji. Vsi študentje magistrskega študija pri profesorju Bonatu imamo lekcijo hkrati, vsak od nas predstavi svoje delo, vsi se nato o tem pogovarjamo, razpravljamo, iz tega se rojevajo nove ideje, te včasih tok prvotne zamisli povsem spremenijo. Profesor pravi, da se glede poučevanja zgleduje v antiki, ko so se profesorji in učenci družili na podoben način. Prav tu je verjetno razlog, da se je moj odnos do glasbe tako spremenil. Trenutno se veliko bolj kot vokalni posvečam instrumentalni glasbi oz. glasbi za večje, vokalno-instrumentalne korpuse. Res je, da sem prišel k prof. Bonatu, ker so me navdušila njegova vokalna dela, vendar pa sem tu spoznal, da je v instrumentalnem opusu še močnejši. Žal njegova dela izvajajo predvsem v nemško govorečih in baltskih državah, v Talinu, recimo. Izvrstna so, saj ima tam odlične ansamble, za katere piše. Domnevam, da se je tega naučil predvsem v Milanu, tam je namreč študiral pri legendi 20. stoletja, Lucianu Beriu. Pa še drugega velikana minulega stoletja moram omeniti tu, to je Luigi Nono, ki je prav v Padovi osnoval svoj elektronski studio, ta je zdaj v lasti konservatorija. Tudi to področje me do neke mere zanima.
Vem, da sem se, ko sem izbral profesorja Bonata za magistrski študij, odločil pravilno, veliko novega sem oz. bom pridobil, saj je glasbeno zelo razgledan in odprt. Vedno znova nam polaga na srce, da moramo biti skladatelji pri moderni glasbi posebej pazljivi. Izvajalcem ne smemo nalagati neizvedljivih postopov, temveč po principu »manj je več« iskati poti, ki bodo poslušalcem in izvajalcem zanimive.
Verjamem, da se tudi čisti a cappella glasbi ne boste odrekli, že zato ne, ker imate veliko naročil in ker vem, da jih radi izpolnite.
Ja, vokalne glasbe ne bom nikoli zapustil, ta je del mene, tu se počutim popolnoma doma. Naročil imam res veliko, pred kratkim sem dobil s tekmovanja v Spittalu naročilo za obvezno skladbo naslednjega tekmovanja, legendarni BBC Singers pa so mi naročili daljše delo za svoj abonmajski koncert ob veliki noči … Veliko dela imam, moje življenje je res pestro (smeh).
Pa če se vrneva k Arezzu – eno vaših novejših skladb so tja ponesle naše uspešne Čarnice z Moniko Fele.
To je bila Kosovelova Pesem št. X, ki je nastala ob 90-letnici pesnikove smrti. Prva izvedba je bila na Naši pesmi v Mariboru letos aprila, kjer sem dobil nagrado za najboljšo noviteto tekmovanja, za tem pa so z njo dekleta nastopila septembra še v Arezzu in požela velik uspeh z veliko bero nagrad.
Vaš magistrski študij se bliža koncu … Kaj pa potem?
Kako naprej, o tem še ne razmišljam. Veliko dela me čaka letos: najprej obsežno magistrsko delo za orkester, zbor, soliste in nekaj elektronike, pa še vse obljubljene skladbe … Za naprej? So želje, so tudi ideje, počakajmo …
Vas zanima vodenje zborov? Imate vse potrebne kvalifikacije, med njimi sodelovanje s Stojanom Kuretom, od katerega ste se učili pri Vokalni akademiji in pri APZ Tone Tomšič.
Sodelovanje z maestrom Kuretom traja že veliko let, od njega sem dobil veliko znanj, tudi dirigentskih, upam, da bom ta znanja nekoč lahko izkoristil. Drugi, ki mi je na moji glasbeni poti veliko pomagal in me učil, je Ambrož Čopi. Že večkrat sem povedal: on je glavni krivec, da sem danes to, kar sem. Na ljubljanski Akademiji za glasbo sem po treh zaključenih študijih (študij glasbene pedagogike, solopetja in kompozicije) nekaj menda le odnesel (smeh), tudi za to sem hvaležen vsem mentorjem, predvsem profesorju za kompozicijo Janiju Golobu in profesorici za solopetje Pii Brodnik.