Novice, članki in odmevi ...

OBČINSKA ŠTIPENDIJA NI ŠLA V NIČ
Leto 2016/2017  |  23.03.2017  |  Videno: 362060  |  A+ | a-
Mandrač
Tekst: DM


Z Niko Švarc, zdaj 25 letno čelistko, študentko glasbenega magisterija in članico vedno bolj uve-ljavljenega kvarteta, ki je nekajkrat že nastopil tudi na največjih prireditvah v Sloveniji, smo se pogovarjali po dveh koncertih v koprski glasbeni šoli.
Zdaj sem res že bivša štipendistka izolske občine, vendar moram povedati, da mi je tista štipendija zelo prav prišla in brez nje bi bilo vse veliko težje. Najprej sem imela štipendijo za dodiplomski študij v Celovcu in potem še za podiplomski študij v Berlinu.

Magistrski študij v Berlin si vpisala kot članica kvarteta.
Mi vsi smo solistično študirali v Celovcu, kjer smo začeli sodelo-vati ob neki priložnosti, zato smo se kot kvartet tudi vpisali na podiplomski študij v Berlinu. Seveda ni šlo tako zlahka. Sprejemni izpiti v Berlinu so bili že junija, mi pa smo diplomirali kakšen teden kasneje, ko srno že vedeli, da smo sprejeti v Berlinu.

Kako izgleda sprejemni izpit na takšni ustanovi?

Za nas je bilo nekoliko nenavadno, ker smo morali igrati že ob osmih zjutraj v veliki prazni dvorani, kjer sedi pet ljudi, ki te ocenjujejo. Pripraviti moraš vsaj štiri dela v skupni dolžini najmanj eno uro, potem ti povejo, katere dele posameznih skladb odigraš in v dvajsetih minutah moraš odigrati najbolje kot znaš. Seveda ti postavijo tudi kakšno vprašanje o tvojih pogledih na glasbo in na tvojo bodočo glasbeno pot in potem se odločijo ali boš nadaljeval študij pri njih.

Je podiplomski študij drugačen od dodiplomskega?
Razlika je predvsem v tem, da ni toliko različnih predmetov ampak se fokusiraš predvsem na igranje, zato je veliko vaj za razna tekmovanja in festivale. Seveda pa ves čas raziskuješ veliko nove glasbe, od Heidna do sodobne glasbe in zdaj dejansko vse tisto, kar smo do takrat spoznavali teoretično zdaj spoznavamo v praksi in to so prav zanimiva odkrivanja.

Je sodobna klasika tehnično za-htevnejša od "klasične klasike"?
Včasih ja, saj imamo opravka s prav posebnimi tehnikami igranja. Zdaj smo igrali Lachenmannov kvartet ob njegovi 80 letnici. Lachenmann je izumil čisto nove tehnike produciranja zvoka na inštrumentu in se je bilo treba tega naučiti kot v prvem razredu glasbene šole. Drugače je treba držati lok, praskati po inštrumentu in podobno ampak to prinaša določeno svobodo, saj odkrivamo nove glasbene svetove. Tudi notni zapis ni takšen kot smo ga vajeni, ampak bolj spominja na nekakšno likovno umetnino.

Vi študirate, nastopate in verjetno razmišljate kot kvartet. Kako to deluje?
Kvartet mora razmišljati kot eden, sicer ne pride do ustrezne kemije. Mi smo jo začutili in zdaj to gojimo ter skušamo izkoristiti to dejstvo, čeprav smo si med seboj različni. Tudi po narodnosti. Slovenca igrava čelo in violo, prvi violinist je Italijan iz Vidma, drugi violinist pa je Romun. Skupaj smo že dolgo zato se zlahka razumemo, čeprav si moramo včasih pomagati z angleščino ali nemščino, ko se skregamo pa govori vsak v svojem jeziku.

Nekateri začnejo pri petih letih.
Jaz sem se takrat igrala ob morju. Začela sem veliko kasneje, dokončno pa sem se odločila za glasbo šele pri šestnajstih, ko sem pri sebi razčistila vse stvari in se odločila za glasbo. Seveda je bil glavna vzpodbuda oče Igor, ki sicer poučuje čelo na koprski glasbeni šoli. On je prinesel domov čelo, ker menda ni bilo prostora za hranjenje na glasbeni šoli in tako me je na nek način zvabil v ta svet godal.

Zdaj ste glasbeni profesionalci. Verjetno veliko vadite?

Seveda. Brez tega ne gre. Kot kvartet vadimo petkrat na teden po štiri ure, poleg tega pa še vsak od nas po tri do štiri ure na dan, vseh sedem dni.

Berlin je veliko mesto.
Tam se res veliko dogaja in mesto samo te sili v nenehno delo in ustvarjanje. Komorna glasba je dokaj na ceni in kot godalni kvartet imamo kar veliko nastopov, od tekmovanj do festivalov in tudi do tako imenovanih salonskih koncertov.
Nedavno smo igrali pri nekem zbiratelju umetnin, ki je imel tako veliko dnevno sobo, kot je največja dvorana glasbene šole. Tja pridejo ljudje, ki se na glasbo spoznajo ali pa tudi ne, vendar so pozorno in hvaležno poslušalstvo.

Bi lahko živeli od igranja?
Kakor kdaj. So meseci, ko veliko nastopamo in dobimo dobro plačilo in so meseci, ko je tega manj. Seveda se je treba potruditi, če želiš nastopati, zato smo vsi po malem tudi managerji in se sami dogovarjamo za nastope.

Vas slovenska publika že pozna?

V Sloveniji se vsi glasbeniki poznamo, tudi če nismo študirali skupaj in zato je bil tudi tokrat obisk koncertov v Mariboru, Ljubljani in v Kopru, zelo dober. Seveda pa nas čaka še nastop v Izoli, kjer sem vendarle doma in kjer sem dobila štipendijo, zato upam, da bomo za naslednjo turnejo pripravili tudi nastop nekje v Izoli.