Novice, članki in odmevi ...
GLASBO BI RAD PRIBLIŽAL MLADIM
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Andraž Gombač
Emanuel Mikac prihaja iz glasbene družine, v kateri prav vsak nekaj igra, a najbolj ga je za glasbo navdušil “nono”, ki je igral pozavno in bariton (ali tenorsko tubo), kot se je nekoč reklo evfoniju. Zato tudi svojega vnuka ves čas spodbuja in mu pomaga z nasveti ter mu pri vaji stalno stoji ob strani. Emanuel je namreč želel igrati bobne, pa so ga na sprejemnem izpitu v glasbeni šoli prepričali, da svoj posluh usmeri še v kakšnem melodičen instrument. Izbral je evfonij, ki pa je bil sprva zelo naporen. Sčasoma se je nanj privadil in ga zelo vzljubil, predvsem njegov prelep zvok. Z njim je kaj kmalu postal tudi član različnih orkestrov in drugih pihalnih zasedb; od Pihalnega orkestra Izola ali Brass banda KIP do Trobilnega kvarteta Izola, s katerim je lani pod mentorstvom Borisa Benčiča tudi tekmoval.
Da ga skupno muziciranje zelo veseli, je dokazal že v drugem razredu, ko se je pridružil tako šolskemu pihalnemu orkestru kot otroškemu zboru, ki ga na izolski glasbeni šoli vodi Kristina Babič. Tega je seveda kasneje zamenjal Mladinski zbor Glasbene šole Koper pod vodstvom Maje Cilenšek. Kot solist pa se je že v tretjem razredu predstavil ob Pihalnem orkestru Izola pod taktirko Mirka Orlača, ki je že vseskozi tudi njegov profesor evfonija. Pod njegovim mentorstvom je nastopil na pomembnih odrih tudi izven šole in se podal na različna tekmovanja (poleg regijskih in državnih se je trikrat udeležil tudi mednarodnega tekmovanja Svirel), s katerih je prinesel štiri zlate, štiri srebrne in eno bronasto plaketo.
Rubriko Primorski glasbeni talenti pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper. V njej namenjamo prostor mladim primorskim glasbenikom, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in pri svojem delu dosegajo opazne uspehe doma in na tujem. Gost tokratne istoimenske rubrike v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, bo 15-letni trobilec Emanuel Mikac, učenec izolske podružnice Glasbene šole Koper. Nagrajenca letošnjega regijskega in državnega tekmovanja Temsig boste ob klavirski spremljavi Nelfija Paliske lahko slišali v izvedbi dveh skladb iz tekmovalnega sporeda pa tudi kot člana in solista Mladinskega zbora GŠ Koper ter Pihalnega orkestra Izola.
Najbolj pa je ponosen na 2. nagrado in zlato plaketo z letošnjega državnega tekmovanja Temsig, ki velja za enega najprestižnejših tekmovanj za mlade slovenske glasbenike. Sam meni, da je temu uspehu botrovala večja pripravljenost, saj se je s tekmovalnim programom začel spopadati že v začetku šolskega leta, in pa večje število nastopov, ki služijo kot vaja za premagovanje treme. Profesor Rok Vilhar, ki je (zaradi bolezni prof. Orlača) le nekaj mesecev pred tekmovanjem prevzel mentorstvo nad Emanuelom, pa pravi, da je Emanuel uspešen tudi zato, ker je zelo muzikalen in ker ima dovolj rad glasbo.
In res jo ima tako rad, da je postala pomemben del njegovega življenja, da je zanjo žrtvoval tudi rokometno kariero (do lani je bil nepogrešljiv član izolske ekipe). “Hm, človek ne zna pojasnit, kaj je glasba, dokler je sam ne igra ali je vsaj zavzeto ne posluša,” meni Emanuel, ki si želi, da bi postal poklicni glasbenik, da bi v življenju čim več igral ter poučeval; učencem bi predajal svoje znanje in izkušnje ter s tem približeval glasbo mlajšim rodovom, saj meni, da se danes mladi (tudi njegovi vrstniki) sploh ne zanimajo za glasbo. Zato si je zadal, da bo tako svoje vrstnike kot mlajše otroke navdušil zanjo, kar že pridno počne kot vodja sekcije v Pihalnem orkestru Izola, tudi kot zgled, da bi jih čim več nadaljevalo glasbeno šolanje.
On ga bo zagotovo. Dokler bo šlo.
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Andraž Gombač
Emanuel Mikac prihaja iz glasbene družine, v kateri prav vsak nekaj igra, a najbolj ga je za glasbo navdušil “nono”, ki je igral pozavno in bariton (ali tenorsko tubo), kot se je nekoč reklo evfoniju. Zato tudi svojega vnuka ves čas spodbuja in mu pomaga z nasveti ter mu pri vaji stalno stoji ob strani. Emanuel je namreč želel igrati bobne, pa so ga na sprejemnem izpitu v glasbeni šoli prepričali, da svoj posluh usmeri še v kakšnem melodičen instrument. Izbral je evfonij, ki pa je bil sprva zelo naporen. Sčasoma se je nanj privadil in ga zelo vzljubil, predvsem njegov prelep zvok. Z njim je kaj kmalu postal tudi član različnih orkestrov in drugih pihalnih zasedb; od Pihalnega orkestra Izola ali Brass banda KIP do Trobilnega kvarteta Izola, s katerim je lani pod mentorstvom Borisa Benčiča tudi tekmoval.
Da ga skupno muziciranje zelo veseli, je dokazal že v drugem razredu, ko se je pridružil tako šolskemu pihalnemu orkestru kot otroškemu zboru, ki ga na izolski glasbeni šoli vodi Kristina Babič. Tega je seveda kasneje zamenjal Mladinski zbor Glasbene šole Koper pod vodstvom Maje Cilenšek. Kot solist pa se je že v tretjem razredu predstavil ob Pihalnem orkestru Izola pod taktirko Mirka Orlača, ki je že vseskozi tudi njegov profesor evfonija. Pod njegovim mentorstvom je nastopil na pomembnih odrih tudi izven šole in se podal na različna tekmovanja (poleg regijskih in državnih se je trikrat udeležil tudi mednarodnega tekmovanja Svirel), s katerih je prinesel štiri zlate, štiri srebrne in eno bronasto plaketo.
Rubriko Primorski glasbeni talenti pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper. V njej namenjamo prostor mladim primorskim glasbenikom, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in pri svojem delu dosegajo opazne uspehe doma in na tujem. Gost tokratne istoimenske rubrike v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, bo 15-letni trobilec Emanuel Mikac, učenec izolske podružnice Glasbene šole Koper. Nagrajenca letošnjega regijskega in državnega tekmovanja Temsig boste ob klavirski spremljavi Nelfija Paliske lahko slišali v izvedbi dveh skladb iz tekmovalnega sporeda pa tudi kot člana in solista Mladinskega zbora GŠ Koper ter Pihalnega orkestra Izola.
Najbolj pa je ponosen na 2. nagrado in zlato plaketo z letošnjega državnega tekmovanja Temsig, ki velja za enega najprestižnejših tekmovanj za mlade slovenske glasbenike. Sam meni, da je temu uspehu botrovala večja pripravljenost, saj se je s tekmovalnim programom začel spopadati že v začetku šolskega leta, in pa večje število nastopov, ki služijo kot vaja za premagovanje treme. Profesor Rok Vilhar, ki je (zaradi bolezni prof. Orlača) le nekaj mesecev pred tekmovanjem prevzel mentorstvo nad Emanuelom, pa pravi, da je Emanuel uspešen tudi zato, ker je zelo muzikalen in ker ima dovolj rad glasbo.
In res jo ima tako rad, da je postala pomemben del njegovega življenja, da je zanjo žrtvoval tudi rokometno kariero (do lani je bil nepogrešljiv član izolske ekipe). “Hm, človek ne zna pojasnit, kaj je glasba, dokler je sam ne igra ali je vsaj zavzeto ne posluša,” meni Emanuel, ki si želi, da bi postal poklicni glasbenik, da bi v življenju čim več igral ter poučeval; učencem bi predajal svoje znanje in izkušnje ter s tem približeval glasbo mlajšim rodovom, saj meni, da se danes mladi (tudi njegovi vrstniki) sploh ne zanimajo za glasbo. Zato si je zadal, da bo tako svoje vrstnike kot mlajše otroke navdušil zanjo, kar že pridno počne kot vodja sekcije v Pihalnem orkestru Izola, tudi kot zgled, da bi jih čim več nadaljevalo glasbeno šolanje.
On ga bo zagotovo. Dokler bo šlo.