Novice, članki in odmevi ...
UČITELJICA KLAVIRJA SE PREDSTAVI - Intervju s Selmo Chicco Hajdin
.jpg)
VirKLA 2017
Tekst: P. Mavrič
Selma Chicco Hajdin, rojena v Kopru, je začela glasbeno pot pri sedmih letih na Glasbeni šoli Koper v klavirskem razredu prof. Lilije Kranjec. Kot zelo perspektivna dijakinja je za izjemne uspehe na več področjih prejela državno štipendijo. Študij klavirja je nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu red. prof. Dubravke Tomšič - Srebotnjak, kjer je diplomirala z najvišjimi ocenami. Zelo odmevna je tudi njena koncertna dejavnost; kot solistka in kot komorna glasbenica je veliko nastopala v Sloveniji in tujini (Italija, Hrvaška, Avstrija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Estonija).
Leta 1992 je prejela drugo nagrado na državnem tekmovanju v Celju ter prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju na Reki (Hrvaška). Istega leta je prejela študentsko Prešernovo nagrado za solistični nastop z orkestrom RTV Slovenija. Med študijem se je ukvarjala tudi s kompozicijo ter za svoje klavirske skladbe dvakrat prejela nagrado na hrvaškem mednarodnem natečaju. Vrsto let se je izpopolnjevala pri vrhunskih klavirskih pedagogih v Sloveniji in tujini.
Od leta 1995 je zaposlena na Glasbeni šoli Koper ter od leta 1999 tudi na Umetniški gimnaziji v Kopru. Njeni učenci in dijaki so do sedaj prejeli prek sto trideset priznanj in nagrad na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Med njimi je veliko prvonagrajencev ter absolutnih zmagovalcev, ki so na tekmovanjih prejeli vse možne točke. Mnogi so danes že uspešni pedagogi in koncertanti. Poučuje na klavirskih seminarjih in poletnih šolah ter sodeluje kot članica ocenjevalne komisije na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Večkrat je sodelovala pri sestavljanju propozicij za državna tekmovanja ter pri prenovi učnih načrtov za klavir na srednji stopnji. Leta 2012 je s soprogom, violončelistom Antonijem Hajdinom, ustanovila Poletno glasbeno akademijo v Izoli, ki podpira izobraževanje in promocijo mladih talentov. Za izjemne uspehe na področju glasbene vzgoje in izobraževanja ter glasbenega poustvarjanja ji je Zveza slovenskih glasbenih šol leta 2013 podelila priznanje Frana Gerbiča.
Če se naveževa na nekatere od izpostavljenih tem na zadnjih Klavirskih dnevih v Novi Gorici — kakšna je po vašem mnenju vloga naslednjih elementov pri pouku klavirja in vadenju?
• tišine
• besede/jezika
• radosti
Tišina ima po mojem mnenju veliko vlogo pri pouku klavirja kakor tudi v glasbi nasploh. Moji učenci vedo, da med poukom veliko govorim, zato tišino uspešno uporabljam kot "šok terapijo" za pridobivanje pozornosti oziroma ustvarjanje napetosti pri učni uri. Beseda, ki nastane po določenem premoru - tišini, ima čisto drugačno težo in vpliv na učenca. Tudi sama imam v tišini možnost nekoliko razmisliti in izbrati najprimernejše besede in izraze, ki bodo pozitivno vplivali na učenčevo dojemanje, motivacijo in doživljanje. Tišino si največkrat predstavljamo kot nasprotje zvoka oziroma ropota. Osebno mislim, da tišina v glasbi ni nasprotje zvoka, še najmanj pa neka praznina ali prazen prostor. Tišina je lahko zelo polna, tako v glasbi kot sicer v življenju. Še preden se z učenci pogovarjam o pavzah, jih poskušam čim prej napeljati, da jo slišijo kot most med dvema tonoma, torej kot neko napetost, ne pa kot prekinitev zvoka. Zato da je mlajšim bolj razumljivo, jim razložim, da gre zvok pravzaprav domov v tišino. Tišina ga takrat objame, zato ga pač ne slišimo, vendar še vedno obstaja in čaka, da bo spet prišel na dan - bo ponovno slišen, ko bo zato pravi čas. Otroci si z lahkoto predstavljajo zvok v hiški (pavza), iz katere bo potem nadaljeval pot. Koliko dolgo bo tam, kakšen bo zvok, ko bo prišel iz hiške in kako bo nadaljeval svojo pot, so vprašanja, ki učenca zelo aktivirajo. S tem dosežemo prvo glasbeno napetost skozi pavzo - tišino. Kasneje obravnavamo filozofijo pomena pavz v klavirski literaturi, npr. pri Beethovnu, Chopinu ...
Izpostavila bi še pomen tišine kot kontemplacijo pred prvim tonom skladbe ter enako pomembno kontemplacijo po zadnjem tonu skladbe. Na ta način sklenemo krog: iz tišine - prek skladbe - nazaj v tišino.
Beseda ima pri pouku ključno vlogo. Z besedo lahko razložimo snov, pohvalimo učenca, izkažemo navdušenje nad obravnavano skladbo - skratka ustvarimo krasne pogoje za učenje, raziskovanje, motivacijo, napredek itd. Beseda je zelo pomembna kakor tudi zelo nevarna, če jo med poukom uporabljamo nepremišljeno. Zgodi se, na žalost, da učenca zlahka demotiviramo. Dober učitelj skrbno izbira besede, kot dober glasbenik skrbno izbira ton, še preden ga zaigra.
Radost ... ni uspešnega pouka brez radosti! Pogojena je z našim odnosom do sveta, ljudi, ljubeznijo do glasbe, ustvarjalnosti, pedagoškega dela, otrok ... in še veliko bi lahko naštela. Če smo se odločili za ta poklic, se mi zdi samoumevno, da v glasbi uživamo, da nas od znotraj osrečuje in potegne na dan tisto strast, energijo in zagnanost, brez katere glasbena (po)ustvarjalnost ne bi mogla obstati. Vsebina glasbe je takšna kot življenje - vemo, da ni vedno radostna, kvečjemu nasprotno, najdemo na primer veliko žalosti in bolečine tudi v marsikaterem Mozartovem duru. Vendar odnos do umetnosti in do pedagoškega dela kot enega najbolj plemenitih poklicev, kjer vse, kar sejemo, obrodi takšne ali drugačne sadove, črpa iz prvobitne radosti, pristnosti in iskrenosti.
Kako optimizirate razmerje med poučevanjem klavirja kot »le ene izmed prostočasnih dejavnosti«, s katero se ukvarjajo odraščajoči otroci — velikokrat ob zahtevnem gimnazijskem programu tudi dijaki — in odgovornostjo do glasbenih umetnin, s katerimi se srečujemo pri pouku?
V začetku delam z vsemi učenci enako. Do vseh čutim odgovornost, da jim kot glasbeni pedagog ponudim najboljše, kar imam. Kasneje se že sam po sebi oblikuje interes ter kristalizirajo značilnosti in sposobnosti učenca. Temu primerno oblikujem plan dela in izberem repertoar, ki ustreza določenemu profilu učenca. Verjamem, da pedagogi s svojim odnosom do glasbe, do dela in do učenca močno vplivamo na njegovo zagnanost in uspeh. Vendar menim, da je treba v določenem trenutku pomagati učencu, da se sam odloči, koliko mu glasba po-meni, in nikakor forsirati, da bi študiral glasbo. Zunanji uspehi niso pravi pokazatelj. Motivacija mora priti od znotraj, le-ta se kaže tudi prek dela in časa, ki ga mladostnik nameni učenju glasbe. Naša odgovornost je, da učencu pomagamo, da spozna glasbeno govorico ter skoznjo najde pot do ustvarjalnosti, pot do sebe. V kakšni obliki in meri bo to počel v življenju, profesionalno ali ljubiteljsko, je popolnoma njegova stvar in izbira. Največ, kar lahko naredimo, je , da ga "iniciiramo" oziroma sprožimo ljubezen do glasbe, ki ga bo spremljala celo življenje.
Na tekmovanjih vaši učenci povečini dosegajo odlične uvrstitve. Kakšna je vloga glasbenih tekmovanj pri vzgoji profesionalizma oziroma umetniške osebnosti — v kakšni povezavi sta po vašem mnenju prvi in drugi pojem? Ali tekmovanja dosegajo ta dva cilja oziroma na kakšen način pozitivno/ negativno vplivajo na njiju?
Glasbena tekmovanja so v današnjem svetu zelo v modi in so postala žal nekakšno "nujno zlo". Uspehi na tekmovanjih promovirajo in sestavljajo najmočnejši del curriculurna mladega glasbenika. To je postal skorajda edini način za pridobivanje štipendij, kontaktov in drugih ugodnosti, da prideš do koncertnih odrov, snemanj, sponzorjev, menedžerjev, profesionalnih sodelovanj in eventualno tudi do študija pri kakšnem uglednem glasbeniku. Vse našteto je brez tekmovanj veliko težje, ker je cel sistem tako naravnan. Žal pa niti ta sistem ne zagotavlja kariere, kot je bilo včasih, če si zmagal na enem od petih največjih tekmovanj.
Osebno vidim tekmovanja kot priložnost, da se učenci preizkusijo na različnih odrih, tako na samih tekmovanjih, kot v pripravah. Običajno učenci dajo vse od sebe za doseganje določenih ciljev in v času priprav nastanejo tako imenovani "preskoki", ki so zlata vredni, bolj kot sama nagrada na tekmovanju. Učenci naj bi tekmovali sami s seboj, ne proti drugim, zato podpiram tekmovanja, kjer je več zlatih, srebrnih in bronastih priznanj. Koristno je, da učenci na takem nivoju poslušajo drug drugega, saj imajo veliko skupnega, kar jih povezuje, a hkrati se lahko veliko novega naučijo. Vendar imajo lahko tekmovanja tudi negativne posledice, tako pri motivaciji, kot pri samopodobi otroka. Pedagogi smo dolžni, da k tekmovanjem pristopimo z določeno mero modrosti ter odgovorno presodimo kdaj, zakaj in če sploh je za določenega učenca tekmovanje primerno in koristno.
Ne le, da glasba lahko preživi brez tekmovanj, menim da sta vsebina in vrednost glasbene umetnosti pravzaprav v protislovju s konceptom športnega tekmovanja. Vsi vemo, da ni možno primerjati in prednostno razvrstiti dveh zelo različnih, a hkrati izvrstnih izvedb iste skladbe. Menim, da lahko mladi glasbenik napreduje in spozna najvišji nivo umetnosti tudi brez tekmovanj, saj ima danes ogromno možnosti za izobraževanje, izpopolnjevanje, poslušanje vrhunskih izvedb, strokovnih mnenj, spoznavanje literature, tudi prek spleta.
Glasbena umetnost bi morala biti dostopna vsem, ki se zanjo odločajo, ne glede na uspehe na tekmovanjih. Na srečo še obstajajo univerze, kjer na sprejemnih izpitih, brez predhodnega dogovora ali močnega curriculuma, lahko pokažeš kaj znaš in kaj imaš skozi glasbo povedati.
Kako pri učencih, ki se udeležujejo tekmovanj, kombinirate izdelovanje podrobnosti, tonsko »piljenje«, ki lahko še posebej pri mlajših otrocih s sabo prinese tudi naveličanost z enim samim programom, z bolj motivacijsko naravnanim spoznavanjem/ preigravanjem večje količine repertoarja v krajšem času, ki pa manj prodre v globino? Kje najdete ravnotežje na tehtnici iskanja izdelane dovršenosti in glasbene razgledanosti?
Z učencem, ki se udeleži tekmovanj, vedno skrbno postavim strategijo dela, tako da ne zanemarjam dela na temeljih (tehniki, etudah, polifoniji). Za širino repertoarja poskrbim v času, ko ni intenzivnih vaj, nastopov in drugih priprav na tekmovanje. Pomembno je, še posebno pri mlajših, da zadenemo tako imenovani "timing", ki nam omogoča, da je repertoar ob pravem času pripravljen do želene ravni, ki je primerna za tekmovanje. Ta čas priprave se zelo razlikuje od učenca do učenca. Posebnega recepta pri tem nimam, razen izkušenj in dobrega poznavanja otrokove specifike. Nevarno je, da se učenec, ki je prezgodaj dosegel svoj "vrh", tekmovalnga programa naveliča, zato moramo pedagogi budno opazovati proces učenja in pravočasno popestriti program s čim novim. Sama po navadi k starim skladbam vključim nove zanimive prispodobe, spremenim način dela oziroma k skladbam poskušam pristopiti iz drugega zornega kota. Starejši ko je učenec, bolj obvelja pravilo, da mora program dobro "sedeti", po možnosti "odležati", nakar ga po krajšem odmoru vzamemo nazaj v delo in takrat tudi "finiširamo". V času pavze učenec bogati svoj repertoar z drugimi skladbami, etudami, ipd. ter s tem pridobi nova (spo)znanja in ideje, ki prinesejo svežino že znanim skladbam. Dobro je tudi sicer voditi dva tira — enega s programom, ki ga javno izvajamo in predstavlja snov za poglabljanje, drugega pa z novim repertoarjem. Če oboje ne gre, pomeni, da učenec ne bi smel pogosto tekmovati, kajti zunanji uspeh (tako učenca kot pedagoga) gre lahko na račun zdravega profesionalnega razvoja mladega pianista.
Katera so po vašem mnenju najpomembnejša izhodišča za vzgojo talenta oziroma »nadpovprečno« talentiranih otrok?
Zdi se mi pomembno obravnavati od vsega začetka vsakega učenca sto¬odstotno odgovorno, kajti nikoli ne veš, ali bo postal profesionalni glasbenik. Talent je zelo relativen pojem. Otroku je treba dati čas, da se razvije, in včasih nas navidezno manj sposoben otrok utegne zelo presenetiti in postane zelo zanimiv glasbenik, predani pedagog ali še kako dobrodošel entuziast. Ko vemo, da imamo v razredu talenta, ki je povrhu še priden, si lahko štejemo v veliko čast in redkost. Takemu učencu smo dolžni zagotoviti zdrav profesionalni razvoj, ki temelji na vzgoji vseh glasbenih elementov, tehnike, razvoju ustvarjalnosti in umetniške osebnosti, širšem spoznavanju repertoarja, itn. Ob tem mu moramo ponuditi čim več odrskih izkušenj, spodbujati k poslušanju kvalitetnih (ne samo pianističnih) koncertov in ne nazadnje dodatnem izobraževanju pri drugih uveljavljenih profesorjih. Običajno pri takem učencu vodim metodo naslednjih dveh tirov: na enem dosledno in s težavnostno stopnjo snovi zelo postopno razvijam temeljno pianistično znanje, na drugem pa posegam po večjih in bolj zahtevnih skladbah, ki omogočajo "preskok" v znanju ter nudijo učencu poseben izziv, za katerega se običajno še bolj potrudi in posledično hitreje napreduje. Na ta način učenec pridobiva na suverenosti, motivaciji ter utrjuje samozavest.
Ključna izhodišča pri delu s klavirskimi začetniki - vzpostavljanje odnosa do glasbe, razvijanje izvajalskega aparata in posluha za lepo - kako? Na kakšen način se skozi odraščanje mladega pianista preoblikuje/prilagaja vaš pedagoški proces?
V začetku delam na razvoju melo¬dičnega in harmonskega posluha, zato se prve tri mesece posvečam igri po posluhu. Zdi se mi pomembno razvijati vnaprejšnjo predstavo o zvoku, spodbujati ustvarjalnost, radovednost in pristno izražanje skozi samostojno oblikovanje dinamike, sestavljanje lastnih skladbic, improvizacijo s pomočjo spremljave, itd. K inštrumentu poskušam pristopiti na naraven način. Prek prispodob in pripravljalnih vaj navajam učenca k sproščanju igralnega aparata, saj je to najpomembnejši temelj za zdrav razvoj klavirske tehnike. Ob vsem tem bi poudarila, da dosledno pazim na ritem in na razvoj ritmičnega čuta. Pri marsičem sem glede natančnosti popustljiva, sploh če je v igri učenčeva svoboda in umetniški izraz. Edino pri ritmični natančnosti sem zelo vztrajna in neomajna. Na ritmu temelji vsa glasba. Je osnova, na kateri zgradiš vse ostalo. Če se ritem maje, nimaš na čem graditi. Razvoj ritmičnega temperamenta ne nazadnje pripomore k razvoju tehnično motoričnih sposobnosti. Okus in občutek za zvočno estetiko razvijam po malih korakih prav tako od samega začetka, saj že z enim samim tonom vzpostavimo stik s klavirjem. Tudi v preprosti melodiji lahko najdemo tisto "lepo", če imamo do vsakega tona odnos in ga ozavestimo. Sistem je torej pri vseh učencih zelo podoben, metodo dela pa prilagajam trenutnim potrebam in sposobnostim učenca.
Na kakšen način spodbujate dodano vrednost/ individualni izraz izvedbe vaših učencev?
Individualni izraz je potrebno spodbujati, kot že rečeno, od vsega začetka. Vsak otrok je svojevrsten in v umetnosti je ravno to cilj; da ob glasbenem znanju in obvladovanju tako imenovane "obrti" pridejo do izraza človekova osebnost, njegova čustva, razmišljanje, sporočilo itd. Individualni izraz raste skupaj z malim pianistom, če mu daš dovolj svobode v izražanju, če ga spodbujaš k razmišljanju, če mu pustiš svobodo pri odločanju o interpretaciji, kjer ima več možnosti izbire. Pot, ki jo prehodiš z njim na ta način, je težja, daljša in marsikdaj tudi "rizična" v smislu, da morda tista interpretacija ne bo tekmovalni žiriji ravno najbolj všeč. Vendar na dolgi rok obrodi prave umetniške sadove. Seveda, potrebno je vedeti, kje so meje in nič ni narobe, če tiste, ki jih določata stil in dober okus, spozna zgodaj, saj bo tako še bolj radovedno raziskoval in se učil, kako najti lastno pot ob zadovoljevanju vseh kriterijev napisanega. To je recimo tisto, kar ne nazadnje iščemo ves čas, kajne?
Kako učence vzgajate/spodbujate/»krepite« za enega od glavnih ciljev vsega skupnega dela - nastop kot komunikacijo organizirane čustvene in umske zvočne arhitekture glasbene umetnine? Kakšna je vloga komunikacije v življenju pianista nasploh?
Nastop je realizacija vsega dela in tista komponenta, ki "sklene krog", če uporabim isto metaforo, kot pri tišini. Nastop je tudi takrat, ko igraš pred samim seboj, je del procesa učenja ter mora biti enako pomemben in doživet kot pred tisočero publiko. To preprosto moramo narediti iz spoštovanja do glasbene umetnine in do lastnega dela. Iz prakse vemo, da največkrat tega ne zmoremo kar tako zlahka. Nekateri učenci igrajo pred publiko bolje kot pred samim seboj ali pred učiteljem. Tem pravimo "srečneži"! Če pa ima učenec težavo igrati pred publiko, lahko z njim treniramo tako imenovano "vakuumsko izolacijo", kjer med izvajanjem ostane v polnem stiku s samim seboj, klavirjem in glasbo, tako da se osredotoči le na prostor okoli sebe in klavirja in pozabi na publiko (podobno kot pri studijskem snemanju). Moram priznati, da se pretirano ne obremenjujem in tudi učencev ne obremenjujem s posebnimi psihološkimi pripravami in rituali pred nastopom. Menim, da je sama glasba tista, ki vodi človeka skozi nastop. Zaželeno je ustvariti čim bolj idealne pogoje, tj. biti kolikor se da dobro pripravljen. Če stopiš v glasbeni prostor iskreno, brez pričakovanj, brez zunanjih pritiskov in ostaneš v glasbi zvesto do končne tišine, se tvoje delo in vse, kar si vložil, enostavno "zgodi". To je tista neverjetna sila, ki naredi, da človek med izvajanjem tudi sam postane del publike. V teh trenutkih se zazdi, kot da glasba govori sama po sebi, to je res čudovit občutek. Vse našteto počnemo ravno zaradi komunikacije, sporočila, ki ga hočemo skozi glasbo izročiti poslušalcem. Če imamo srečo, utegnemo zadovoljiti celo skladatelja ...
Vaš pogled na kontinuirano izobraževanje pedagoga in njegovo rast — kako vi plemenitite svojo tradicijo?
Osebno vidim izobraževanje kot način življenja. Iz njega črpam ideje, energijo, motivacijo in veselje do pedagoškega dela. Svoje znanje zelo rada delim z drugimi, a hkrati čutim odgovornost do tistega, kar izjavljam. Zato se želim vedno znova prepričati, tudi v odnosu do učenca, da sem na pravi poti. Verjamem, da je glasba živ organizem, ki ga je treba hraniti, zalivati, popestriti zdaj s tem, zdaj z onim, da ostane sveža. Ne nazadnje tudi okolje in družba se spreminjata in s tem se spreminjamo tudi umetniki in pedagogi, da smo lahko v koraku s časom. Svojim učencem pravim, da moramo vedno težiti k napredku, kajti, če se ustavimo, pomeni, da nazadujemo, nemogoče je ostati na eni točki.
Trije ključni pedagoški nasveti/recepti iz klavirske kuharice Selme za kolege širom Slovenije:
1. Izobražujte se, raziskujte in posodabljajte! Le tako boste ohranili svežino pri svojem umetniškem in pedagoškem delu;
2. Delajte s srcem. Vsak učenec v razredu si zasluži pozornost, spoštovanje in možnost za razvoj. Ni pomembno, do kod bo prišel, pomembno je, da raste in da se bo starih časov v glasbeni šoli zapomnil kot lepo izkušnjo;
3. Ne pozabite na radost, ko prestopite prag svoje učilnice, kajti poklic glasbenega pedagoga je nekaj najlepšega, kar lahko počnemo na Zemlji. Na nas je odgovornost, da glasbeno umetnost v najlepših barvah in luči predamo naprej bodočim rodovom.
Tekst: P. Mavrič
Selma Chicco Hajdin, rojena v Kopru, je začela glasbeno pot pri sedmih letih na Glasbeni šoli Koper v klavirskem razredu prof. Lilije Kranjec. Kot zelo perspektivna dijakinja je za izjemne uspehe na več področjih prejela državno štipendijo. Študij klavirja je nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu red. prof. Dubravke Tomšič - Srebotnjak, kjer je diplomirala z najvišjimi ocenami. Zelo odmevna je tudi njena koncertna dejavnost; kot solistka in kot komorna glasbenica je veliko nastopala v Sloveniji in tujini (Italija, Hrvaška, Avstrija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Estonija).
Leta 1992 je prejela drugo nagrado na državnem tekmovanju v Celju ter prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju na Reki (Hrvaška). Istega leta je prejela študentsko Prešernovo nagrado za solistični nastop z orkestrom RTV Slovenija. Med študijem se je ukvarjala tudi s kompozicijo ter za svoje klavirske skladbe dvakrat prejela nagrado na hrvaškem mednarodnem natečaju. Vrsto let se je izpopolnjevala pri vrhunskih klavirskih pedagogih v Sloveniji in tujini.
Od leta 1995 je zaposlena na Glasbeni šoli Koper ter od leta 1999 tudi na Umetniški gimnaziji v Kopru. Njeni učenci in dijaki so do sedaj prejeli prek sto trideset priznanj in nagrad na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Med njimi je veliko prvonagrajencev ter absolutnih zmagovalcev, ki so na tekmovanjih prejeli vse možne točke. Mnogi so danes že uspešni pedagogi in koncertanti. Poučuje na klavirskih seminarjih in poletnih šolah ter sodeluje kot članica ocenjevalne komisije na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Večkrat je sodelovala pri sestavljanju propozicij za državna tekmovanja ter pri prenovi učnih načrtov za klavir na srednji stopnji. Leta 2012 je s soprogom, violončelistom Antonijem Hajdinom, ustanovila Poletno glasbeno akademijo v Izoli, ki podpira izobraževanje in promocijo mladih talentov. Za izjemne uspehe na področju glasbene vzgoje in izobraževanja ter glasbenega poustvarjanja ji je Zveza slovenskih glasbenih šol leta 2013 podelila priznanje Frana Gerbiča.
Če se naveževa na nekatere od izpostavljenih tem na zadnjih Klavirskih dnevih v Novi Gorici — kakšna je po vašem mnenju vloga naslednjih elementov pri pouku klavirja in vadenju?
• tišine
• besede/jezika
• radosti
Tišina ima po mojem mnenju veliko vlogo pri pouku klavirja kakor tudi v glasbi nasploh. Moji učenci vedo, da med poukom veliko govorim, zato tišino uspešno uporabljam kot "šok terapijo" za pridobivanje pozornosti oziroma ustvarjanje napetosti pri učni uri. Beseda, ki nastane po določenem premoru - tišini, ima čisto drugačno težo in vpliv na učenca. Tudi sama imam v tišini možnost nekoliko razmisliti in izbrati najprimernejše besede in izraze, ki bodo pozitivno vplivali na učenčevo dojemanje, motivacijo in doživljanje. Tišino si največkrat predstavljamo kot nasprotje zvoka oziroma ropota. Osebno mislim, da tišina v glasbi ni nasprotje zvoka, še najmanj pa neka praznina ali prazen prostor. Tišina je lahko zelo polna, tako v glasbi kot sicer v življenju. Še preden se z učenci pogovarjam o pavzah, jih poskušam čim prej napeljati, da jo slišijo kot most med dvema tonoma, torej kot neko napetost, ne pa kot prekinitev zvoka. Zato da je mlajšim bolj razumljivo, jim razložim, da gre zvok pravzaprav domov v tišino. Tišina ga takrat objame, zato ga pač ne slišimo, vendar še vedno obstaja in čaka, da bo spet prišel na dan - bo ponovno slišen, ko bo zato pravi čas. Otroci si z lahkoto predstavljajo zvok v hiški (pavza), iz katere bo potem nadaljeval pot. Koliko dolgo bo tam, kakšen bo zvok, ko bo prišel iz hiške in kako bo nadaljeval svojo pot, so vprašanja, ki učenca zelo aktivirajo. S tem dosežemo prvo glasbeno napetost skozi pavzo - tišino. Kasneje obravnavamo filozofijo pomena pavz v klavirski literaturi, npr. pri Beethovnu, Chopinu ...
Izpostavila bi še pomen tišine kot kontemplacijo pred prvim tonom skladbe ter enako pomembno kontemplacijo po zadnjem tonu skladbe. Na ta način sklenemo krog: iz tišine - prek skladbe - nazaj v tišino.
Beseda ima pri pouku ključno vlogo. Z besedo lahko razložimo snov, pohvalimo učenca, izkažemo navdušenje nad obravnavano skladbo - skratka ustvarimo krasne pogoje za učenje, raziskovanje, motivacijo, napredek itd. Beseda je zelo pomembna kakor tudi zelo nevarna, če jo med poukom uporabljamo nepremišljeno. Zgodi se, na žalost, da učenca zlahka demotiviramo. Dober učitelj skrbno izbira besede, kot dober glasbenik skrbno izbira ton, še preden ga zaigra.
Radost ... ni uspešnega pouka brez radosti! Pogojena je z našim odnosom do sveta, ljudi, ljubeznijo do glasbe, ustvarjalnosti, pedagoškega dela, otrok ... in še veliko bi lahko naštela. Če smo se odločili za ta poklic, se mi zdi samoumevno, da v glasbi uživamo, da nas od znotraj osrečuje in potegne na dan tisto strast, energijo in zagnanost, brez katere glasbena (po)ustvarjalnost ne bi mogla obstati. Vsebina glasbe je takšna kot življenje - vemo, da ni vedno radostna, kvečjemu nasprotno, najdemo na primer veliko žalosti in bolečine tudi v marsikaterem Mozartovem duru. Vendar odnos do umetnosti in do pedagoškega dela kot enega najbolj plemenitih poklicev, kjer vse, kar sejemo, obrodi takšne ali drugačne sadove, črpa iz prvobitne radosti, pristnosti in iskrenosti.
Kako optimizirate razmerje med poučevanjem klavirja kot »le ene izmed prostočasnih dejavnosti«, s katero se ukvarjajo odraščajoči otroci — velikokrat ob zahtevnem gimnazijskem programu tudi dijaki — in odgovornostjo do glasbenih umetnin, s katerimi se srečujemo pri pouku?
V začetku delam z vsemi učenci enako. Do vseh čutim odgovornost, da jim kot glasbeni pedagog ponudim najboljše, kar imam. Kasneje se že sam po sebi oblikuje interes ter kristalizirajo značilnosti in sposobnosti učenca. Temu primerno oblikujem plan dela in izberem repertoar, ki ustreza določenemu profilu učenca. Verjamem, da pedagogi s svojim odnosom do glasbe, do dela in do učenca močno vplivamo na njegovo zagnanost in uspeh. Vendar menim, da je treba v določenem trenutku pomagati učencu, da se sam odloči, koliko mu glasba po-meni, in nikakor forsirati, da bi študiral glasbo. Zunanji uspehi niso pravi pokazatelj. Motivacija mora priti od znotraj, le-ta se kaže tudi prek dela in časa, ki ga mladostnik nameni učenju glasbe. Naša odgovornost je, da učencu pomagamo, da spozna glasbeno govorico ter skoznjo najde pot do ustvarjalnosti, pot do sebe. V kakšni obliki in meri bo to počel v življenju, profesionalno ali ljubiteljsko, je popolnoma njegova stvar in izbira. Največ, kar lahko naredimo, je , da ga "iniciiramo" oziroma sprožimo ljubezen do glasbe, ki ga bo spremljala celo življenje.
Na tekmovanjih vaši učenci povečini dosegajo odlične uvrstitve. Kakšna je vloga glasbenih tekmovanj pri vzgoji profesionalizma oziroma umetniške osebnosti — v kakšni povezavi sta po vašem mnenju prvi in drugi pojem? Ali tekmovanja dosegajo ta dva cilja oziroma na kakšen način pozitivno/ negativno vplivajo na njiju?
Glasbena tekmovanja so v današnjem svetu zelo v modi in so postala žal nekakšno "nujno zlo". Uspehi na tekmovanjih promovirajo in sestavljajo najmočnejši del curriculurna mladega glasbenika. To je postal skorajda edini način za pridobivanje štipendij, kontaktov in drugih ugodnosti, da prideš do koncertnih odrov, snemanj, sponzorjev, menedžerjev, profesionalnih sodelovanj in eventualno tudi do študija pri kakšnem uglednem glasbeniku. Vse našteto je brez tekmovanj veliko težje, ker je cel sistem tako naravnan. Žal pa niti ta sistem ne zagotavlja kariere, kot je bilo včasih, če si zmagal na enem od petih največjih tekmovanj.
Osebno vidim tekmovanja kot priložnost, da se učenci preizkusijo na različnih odrih, tako na samih tekmovanjih, kot v pripravah. Običajno učenci dajo vse od sebe za doseganje določenih ciljev in v času priprav nastanejo tako imenovani "preskoki", ki so zlata vredni, bolj kot sama nagrada na tekmovanju. Učenci naj bi tekmovali sami s seboj, ne proti drugim, zato podpiram tekmovanja, kjer je več zlatih, srebrnih in bronastih priznanj. Koristno je, da učenci na takem nivoju poslušajo drug drugega, saj imajo veliko skupnega, kar jih povezuje, a hkrati se lahko veliko novega naučijo. Vendar imajo lahko tekmovanja tudi negativne posledice, tako pri motivaciji, kot pri samopodobi otroka. Pedagogi smo dolžni, da k tekmovanjem pristopimo z določeno mero modrosti ter odgovorno presodimo kdaj, zakaj in če sploh je za določenega učenca tekmovanje primerno in koristno.
Ne le, da glasba lahko preživi brez tekmovanj, menim da sta vsebina in vrednost glasbene umetnosti pravzaprav v protislovju s konceptom športnega tekmovanja. Vsi vemo, da ni možno primerjati in prednostno razvrstiti dveh zelo različnih, a hkrati izvrstnih izvedb iste skladbe. Menim, da lahko mladi glasbenik napreduje in spozna najvišji nivo umetnosti tudi brez tekmovanj, saj ima danes ogromno možnosti za izobraževanje, izpopolnjevanje, poslušanje vrhunskih izvedb, strokovnih mnenj, spoznavanje literature, tudi prek spleta.
Glasbena umetnost bi morala biti dostopna vsem, ki se zanjo odločajo, ne glede na uspehe na tekmovanjih. Na srečo še obstajajo univerze, kjer na sprejemnih izpitih, brez predhodnega dogovora ali močnega curriculuma, lahko pokažeš kaj znaš in kaj imaš skozi glasbo povedati.
Kako pri učencih, ki se udeležujejo tekmovanj, kombinirate izdelovanje podrobnosti, tonsko »piljenje«, ki lahko še posebej pri mlajših otrocih s sabo prinese tudi naveličanost z enim samim programom, z bolj motivacijsko naravnanim spoznavanjem/ preigravanjem večje količine repertoarja v krajšem času, ki pa manj prodre v globino? Kje najdete ravnotežje na tehtnici iskanja izdelane dovršenosti in glasbene razgledanosti?
Z učencem, ki se udeleži tekmovanj, vedno skrbno postavim strategijo dela, tako da ne zanemarjam dela na temeljih (tehniki, etudah, polifoniji). Za širino repertoarja poskrbim v času, ko ni intenzivnih vaj, nastopov in drugih priprav na tekmovanje. Pomembno je, še posebno pri mlajših, da zadenemo tako imenovani "timing", ki nam omogoča, da je repertoar ob pravem času pripravljen do želene ravni, ki je primerna za tekmovanje. Ta čas priprave se zelo razlikuje od učenca do učenca. Posebnega recepta pri tem nimam, razen izkušenj in dobrega poznavanja otrokove specifike. Nevarno je, da se učenec, ki je prezgodaj dosegel svoj "vrh", tekmovalnga programa naveliča, zato moramo pedagogi budno opazovati proces učenja in pravočasno popestriti program s čim novim. Sama po navadi k starim skladbam vključim nove zanimive prispodobe, spremenim način dela oziroma k skladbam poskušam pristopiti iz drugega zornega kota. Starejši ko je učenec, bolj obvelja pravilo, da mora program dobro "sedeti", po možnosti "odležati", nakar ga po krajšem odmoru vzamemo nazaj v delo in takrat tudi "finiširamo". V času pavze učenec bogati svoj repertoar z drugimi skladbami, etudami, ipd. ter s tem pridobi nova (spo)znanja in ideje, ki prinesejo svežino že znanim skladbam. Dobro je tudi sicer voditi dva tira — enega s programom, ki ga javno izvajamo in predstavlja snov za poglabljanje, drugega pa z novim repertoarjem. Če oboje ne gre, pomeni, da učenec ne bi smel pogosto tekmovati, kajti zunanji uspeh (tako učenca kot pedagoga) gre lahko na račun zdravega profesionalnega razvoja mladega pianista.
Katera so po vašem mnenju najpomembnejša izhodišča za vzgojo talenta oziroma »nadpovprečno« talentiranih otrok?
Zdi se mi pomembno obravnavati od vsega začetka vsakega učenca sto¬odstotno odgovorno, kajti nikoli ne veš, ali bo postal profesionalni glasbenik. Talent je zelo relativen pojem. Otroku je treba dati čas, da se razvije, in včasih nas navidezno manj sposoben otrok utegne zelo presenetiti in postane zelo zanimiv glasbenik, predani pedagog ali še kako dobrodošel entuziast. Ko vemo, da imamo v razredu talenta, ki je povrhu še priden, si lahko štejemo v veliko čast in redkost. Takemu učencu smo dolžni zagotoviti zdrav profesionalni razvoj, ki temelji na vzgoji vseh glasbenih elementov, tehnike, razvoju ustvarjalnosti in umetniške osebnosti, širšem spoznavanju repertoarja, itn. Ob tem mu moramo ponuditi čim več odrskih izkušenj, spodbujati k poslušanju kvalitetnih (ne samo pianističnih) koncertov in ne nazadnje dodatnem izobraževanju pri drugih uveljavljenih profesorjih. Običajno pri takem učencu vodim metodo naslednjih dveh tirov: na enem dosledno in s težavnostno stopnjo snovi zelo postopno razvijam temeljno pianistično znanje, na drugem pa posegam po večjih in bolj zahtevnih skladbah, ki omogočajo "preskok" v znanju ter nudijo učencu poseben izziv, za katerega se običajno še bolj potrudi in posledično hitreje napreduje. Na ta način učenec pridobiva na suverenosti, motivaciji ter utrjuje samozavest.
Ključna izhodišča pri delu s klavirskimi začetniki - vzpostavljanje odnosa do glasbe, razvijanje izvajalskega aparata in posluha za lepo - kako? Na kakšen način se skozi odraščanje mladega pianista preoblikuje/prilagaja vaš pedagoški proces?
V začetku delam na razvoju melo¬dičnega in harmonskega posluha, zato se prve tri mesece posvečam igri po posluhu. Zdi se mi pomembno razvijati vnaprejšnjo predstavo o zvoku, spodbujati ustvarjalnost, radovednost in pristno izražanje skozi samostojno oblikovanje dinamike, sestavljanje lastnih skladbic, improvizacijo s pomočjo spremljave, itd. K inštrumentu poskušam pristopiti na naraven način. Prek prispodob in pripravljalnih vaj navajam učenca k sproščanju igralnega aparata, saj je to najpomembnejši temelj za zdrav razvoj klavirske tehnike. Ob vsem tem bi poudarila, da dosledno pazim na ritem in na razvoj ritmičnega čuta. Pri marsičem sem glede natančnosti popustljiva, sploh če je v igri učenčeva svoboda in umetniški izraz. Edino pri ritmični natančnosti sem zelo vztrajna in neomajna. Na ritmu temelji vsa glasba. Je osnova, na kateri zgradiš vse ostalo. Če se ritem maje, nimaš na čem graditi. Razvoj ritmičnega temperamenta ne nazadnje pripomore k razvoju tehnično motoričnih sposobnosti. Okus in občutek za zvočno estetiko razvijam po malih korakih prav tako od samega začetka, saj že z enim samim tonom vzpostavimo stik s klavirjem. Tudi v preprosti melodiji lahko najdemo tisto "lepo", če imamo do vsakega tona odnos in ga ozavestimo. Sistem je torej pri vseh učencih zelo podoben, metodo dela pa prilagajam trenutnim potrebam in sposobnostim učenca.
Na kakšen način spodbujate dodano vrednost/ individualni izraz izvedbe vaših učencev?
Individualni izraz je potrebno spodbujati, kot že rečeno, od vsega začetka. Vsak otrok je svojevrsten in v umetnosti je ravno to cilj; da ob glasbenem znanju in obvladovanju tako imenovane "obrti" pridejo do izraza človekova osebnost, njegova čustva, razmišljanje, sporočilo itd. Individualni izraz raste skupaj z malim pianistom, če mu daš dovolj svobode v izražanju, če ga spodbujaš k razmišljanju, če mu pustiš svobodo pri odločanju o interpretaciji, kjer ima več možnosti izbire. Pot, ki jo prehodiš z njim na ta način, je težja, daljša in marsikdaj tudi "rizična" v smislu, da morda tista interpretacija ne bo tekmovalni žiriji ravno najbolj všeč. Vendar na dolgi rok obrodi prave umetniške sadove. Seveda, potrebno je vedeti, kje so meje in nič ni narobe, če tiste, ki jih določata stil in dober okus, spozna zgodaj, saj bo tako še bolj radovedno raziskoval in se učil, kako najti lastno pot ob zadovoljevanju vseh kriterijev napisanega. To je recimo tisto, kar ne nazadnje iščemo ves čas, kajne?
Kako učence vzgajate/spodbujate/»krepite« za enega od glavnih ciljev vsega skupnega dela - nastop kot komunikacijo organizirane čustvene in umske zvočne arhitekture glasbene umetnine? Kakšna je vloga komunikacije v življenju pianista nasploh?
Nastop je realizacija vsega dela in tista komponenta, ki "sklene krog", če uporabim isto metaforo, kot pri tišini. Nastop je tudi takrat, ko igraš pred samim seboj, je del procesa učenja ter mora biti enako pomemben in doživet kot pred tisočero publiko. To preprosto moramo narediti iz spoštovanja do glasbene umetnine in do lastnega dela. Iz prakse vemo, da največkrat tega ne zmoremo kar tako zlahka. Nekateri učenci igrajo pred publiko bolje kot pred samim seboj ali pred učiteljem. Tem pravimo "srečneži"! Če pa ima učenec težavo igrati pred publiko, lahko z njim treniramo tako imenovano "vakuumsko izolacijo", kjer med izvajanjem ostane v polnem stiku s samim seboj, klavirjem in glasbo, tako da se osredotoči le na prostor okoli sebe in klavirja in pozabi na publiko (podobno kot pri studijskem snemanju). Moram priznati, da se pretirano ne obremenjujem in tudi učencev ne obremenjujem s posebnimi psihološkimi pripravami in rituali pred nastopom. Menim, da je sama glasba tista, ki vodi človeka skozi nastop. Zaželeno je ustvariti čim bolj idealne pogoje, tj. biti kolikor se da dobro pripravljen. Če stopiš v glasbeni prostor iskreno, brez pričakovanj, brez zunanjih pritiskov in ostaneš v glasbi zvesto do končne tišine, se tvoje delo in vse, kar si vložil, enostavno "zgodi". To je tista neverjetna sila, ki naredi, da človek med izvajanjem tudi sam postane del publike. V teh trenutkih se zazdi, kot da glasba govori sama po sebi, to je res čudovit občutek. Vse našteto počnemo ravno zaradi komunikacije, sporočila, ki ga hočemo skozi glasbo izročiti poslušalcem. Če imamo srečo, utegnemo zadovoljiti celo skladatelja ...
Vaš pogled na kontinuirano izobraževanje pedagoga in njegovo rast — kako vi plemenitite svojo tradicijo?
Osebno vidim izobraževanje kot način življenja. Iz njega črpam ideje, energijo, motivacijo in veselje do pedagoškega dela. Svoje znanje zelo rada delim z drugimi, a hkrati čutim odgovornost do tistega, kar izjavljam. Zato se želim vedno znova prepričati, tudi v odnosu do učenca, da sem na pravi poti. Verjamem, da je glasba živ organizem, ki ga je treba hraniti, zalivati, popestriti zdaj s tem, zdaj z onim, da ostane sveža. Ne nazadnje tudi okolje in družba se spreminjata in s tem se spreminjamo tudi umetniki in pedagogi, da smo lahko v koraku s časom. Svojim učencem pravim, da moramo vedno težiti k napredku, kajti, če se ustavimo, pomeni, da nazadujemo, nemogoče je ostati na eni točki.
Trije ključni pedagoški nasveti/recepti iz klavirske kuharice Selme za kolege širom Slovenije:
1. Izobražujte se, raziskujte in posodabljajte! Le tako boste ohranili svežino pri svojem umetniškem in pedagoškem delu;
2. Delajte s srcem. Vsak učenec v razredu si zasluži pozornost, spoštovanje in možnost za razvoj. Ni pomembno, do kod bo prišel, pomembno je, da raste in da se bo starih časov v glasbeni šoli zapomnil kot lepo izkušnjo;
3. Ne pozabite na radost, ko prestopite prag svoje učilnice, kajti poklic glasbenega pedagoga je nekaj najlepšega, kar lahko počnemo na Zemlji. Na nas je odgovornost, da glasbeno umetnost v najlepših barvah in luči predamo naprej bodočim rodovom.