Novice, članki in odmevi ...
Jambori igrajo večinoma v G-ju
Mandrač, junij 2019
Tekst: AM
Foto: iz osebnega arhiva
Tako pravi Nika Gačnik, izolska osnovnošolka, ki bo letos poleti preživela tri tedne na Nizozemskem, kjer bo igrala z nizozemskim mladinskim kraljevim orkestrom.
Pravijo, da je težko biti uspešen na različnih področjih, na primer v šoli, glasbi in športu. A nekaterim to kljub temu uspeva. Med njimi je tudi Nika Gačnik, petnajstletna Izolanka, ki je bila še kot osnovnošolka izbrana v Royal Concertgebouworkest Young Orchestra Amsterdam, nizozemski mladinski kraljevi orkester. Med drugim.
Kako si bila izbrana v orkester? - Šlo je za mednarodni natečaj, na katerem so izbirali člane za ta orkester, kjer si moral naredi-ti nekaj videoposnetkov, napisati esej in posneti nekaj skladb. Glede na vse to, so potem naredili selekcijo.
Pa je te posnetke lahko poslal kdorkoli? - Ja, pošiljali so jih iz vse Evrope. Gre za simfonični orkester, kjer so izbirali glasbenike raz-ličnih inštrumentov, seveda tudi violiniste.
Kako pa si se za to odločila? So te spodbudili na glasbeni šoli? - V bistvu je šlo za zelo spontano odločitev, saj sem za razpis izvedela od prijateljice, vsega štiri dni pred zaključnim rokom. Odločili smo se, da bom vseeno poskusila. Naučila sem se obe zahtevani skladbi orkestrskega dela in posnela pesem, ki sem jo imela že pripravljeno.
Štiri dni je vendarle zelo malo. - Ja, premalo, posebej, ker sem bila ravno v tistem času tudi malo bolna, zato smo jim pisali in jih prosili, če bi nam malo podaljšali rok in so sprejeli. Skupno sem imela kakšna dva tedna, da sem opravila intervju, v katerem sem se morala predstaviti, napisati esej o tem, kdo so moji vzorniki in zakaj rada igram violino, ter predložiti še nekaj priporočil ter še tiste glasbene posnetke.
Pa nam lahko izdaš, kdo so tvoji glasbeni vzorniki? - V bistvu jih nimam, ker me vsak navduši po svoje, saj ima vsak nek drugačen stil in ne morem se jaz zdaj v nekaj pičiti, ne da bi karkoli drugega videla.
Nisi pa edina izbrana iz Obale. - Res je. Izbrana je bila tudi moja prijateljica Maša, ki je prav tako violinistka in je tudi tista, ki me je opozorila na razpis. Iskali so namreč glasbenike med štirinajstim in osemnajstim letom starosti, tako da ne bi bilo prevelikih razlik v letih in da se čim boljše povežemo med sabo.
Kaj bo torej naslednji korak? - Naslednji korak bo avgusta, ko gremo na Nizozemsko. Iz Slovenije sta bila izbrana še dva glasbenika, ena pihalka in en trobilec in skupaj bomo preživeli 18 dni na Nizozemskem, kjer bomo postali del orkestra. Imeli bomo tudi dva koncerta, enega v Amsterdamu, drugega v Bruslju in priznam, da komaj čakam (smeh).
Kakšen je bil občutek, ko so te izbrali? Si to pričakovala? - Ne, nikakor ne. Prepričani smo bili, da je v tako kratkem času pač nemogoče pripraviti nekaj dovolj kakovostnega. Nato pa sem izvedela, da sem bila sprejeta in sem bila navdušena in ko sem izvedela, da je bila sprejeta tudi Maša, sem bila toliko srečnejša. Ker, slišala sem, se je samo violinistov prijavilo okoli 320.
Rada govoriš o violini. Vidiš v njej tudi svojo prihodnost? - Violina mi bo vsekakor veliko pustila v življenju in vedno bom povezana z glasbo, tudi, če bi se odločila za kakšno drugo pot. A v resnici še ne vem, kakšno pot bom ubrala. Pot profesionalnega glasbenika ima več vidikov. Po eni strani bi šla, a po drugi se je res težko uveljaviti. Lani sem na primer zmagala na mednarodnem tekmovanju Svirel in za nagrado dobila pet »masterclassov« v Dobrni, kjer sem preteklo nedeljo nastopila na zaključnem koncertu, na katerem so izbirali solista za Godalni orkester slovenske filharmonije. In bila sem izbrana. Priznam, da me res malo vleče v glasbeno pot in sem zato tudi resno razmišljala o nadaljevanju šolanja v Ljubljani, a sem vseeno še zelo mlada in kdo ve, morda se mi bodo v prihodnje odprle še kakšne druge poti, zato sem se na koncu odločila za umetniško gimnazijo v Kopru.
Pa imaš še kaj kar te navdušuje, poleg violine? - Predvsem imam veliko stvari, ki mi niso všeč in to kar lepo zmanjša število tistih, ki so mi (smeh). Vem na primer, da me ne vleče prihodnost, v kateri bi ves dan sedela v pisarni.
Kaj pa šport? - Ukvarjala sem se s kar nekaj športi, nazadnje s plavanjem, ki sem ga začela trenirati rekreativno predvsem zaradi težav s hrbtom, ki ti jih prinaša igranje violine. Sem pa kar uspešna v šolskih tekmovanjih v krosu.
Kako pa uspeš uskladiti glasbo, šolo in šport? Koliko ur ima tvoj dan? - Je težko, vsekakor težko in velikokrat se tudi kaj zalomi. Zjutraj imam šolo, nato kosilo, naloge, priprave za teste ali seminarske, nato glasbena do večera. Zaradi tega ni veliko prostega časa za druženje, a me to pretirano ne moti, ker vem, da delam to zase, ne za koga drugega. Violino iskreno rada igram in nisem pretirano žalostna, če imam vaje, namesto da bi šla ven s prijateljicami.
Pa se zgodi dan brez violine? - Se, ja, predvsem ko imam kakšen test ali se moram nekaj nujno naučiti ali pa je prišlo vmes kaj zares nujnega in takrat o violini niti razmišljam ne.
Pa jo primeš v roke tudi za sprostitev? - Nekoč sem jo več, sem tudi več ustvarjala in napisala nekaj pesmi, zdaj pa se sprostim tako, da poskušam improvizirati na že napisane pesmi. Vedno sem igrala malo po svoje in včasih je bil to tudi razlog za kakšne težave ampak tako mi je všeč. Večkrat tudi igram z nonotom in njegovo kitaro (nono je Zoran Mlekuž, kitarist Desetega Brata op. a.), še najraje pa improviziram na nekaj, kar ne poznam. Vsekakor imam rada tehnično zahtevne skladbe.
Menda imaš absolutni posluh? - Ja, res je. Ko slišim, pesem jo lahko zaigram na violini, ker si zapomnim note.
Pravijo, da je absolutni posluh istočasno dober, a tudi prekletstvo. - Nikakor se ne morem učiti ob glasbi, ker se ne morem osredotočiti na nekaj drugega. Slišim note in tega ne morem izklopiti. Slišim tudi tone v vsakdanjem življenju, na primer ko vrvi tolčejo ob jambore v marini.
In v katerem tonu tolčejo? - To je odvisno od njihove dolžine, a na splošno so skoraj v G-ju. Večinoma (smeh).
Tekst: AM
Foto: iz osebnega arhiva
Tako pravi Nika Gačnik, izolska osnovnošolka, ki bo letos poleti preživela tri tedne na Nizozemskem, kjer bo igrala z nizozemskim mladinskim kraljevim orkestrom.
Pravijo, da je težko biti uspešen na različnih področjih, na primer v šoli, glasbi in športu. A nekaterim to kljub temu uspeva. Med njimi je tudi Nika Gačnik, petnajstletna Izolanka, ki je bila še kot osnovnošolka izbrana v Royal Concertgebouworkest Young Orchestra Amsterdam, nizozemski mladinski kraljevi orkester. Med drugim.
Kako si bila izbrana v orkester? - Šlo je za mednarodni natečaj, na katerem so izbirali člane za ta orkester, kjer si moral naredi-ti nekaj videoposnetkov, napisati esej in posneti nekaj skladb. Glede na vse to, so potem naredili selekcijo.
Pa je te posnetke lahko poslal kdorkoli? - Ja, pošiljali so jih iz vse Evrope. Gre za simfonični orkester, kjer so izbirali glasbenike raz-ličnih inštrumentov, seveda tudi violiniste.
Kako pa si se za to odločila? So te spodbudili na glasbeni šoli? - V bistvu je šlo za zelo spontano odločitev, saj sem za razpis izvedela od prijateljice, vsega štiri dni pred zaključnim rokom. Odločili smo se, da bom vseeno poskusila. Naučila sem se obe zahtevani skladbi orkestrskega dela in posnela pesem, ki sem jo imela že pripravljeno.
Štiri dni je vendarle zelo malo. - Ja, premalo, posebej, ker sem bila ravno v tistem času tudi malo bolna, zato smo jim pisali in jih prosili, če bi nam malo podaljšali rok in so sprejeli. Skupno sem imela kakšna dva tedna, da sem opravila intervju, v katerem sem se morala predstaviti, napisati esej o tem, kdo so moji vzorniki in zakaj rada igram violino, ter predložiti še nekaj priporočil ter še tiste glasbene posnetke.
Pa nam lahko izdaš, kdo so tvoji glasbeni vzorniki? - V bistvu jih nimam, ker me vsak navduši po svoje, saj ima vsak nek drugačen stil in ne morem se jaz zdaj v nekaj pičiti, ne da bi karkoli drugega videla.
Nisi pa edina izbrana iz Obale. - Res je. Izbrana je bila tudi moja prijateljica Maša, ki je prav tako violinistka in je tudi tista, ki me je opozorila na razpis. Iskali so namreč glasbenike med štirinajstim in osemnajstim letom starosti, tako da ne bi bilo prevelikih razlik v letih in da se čim boljše povežemo med sabo.
Kaj bo torej naslednji korak? - Naslednji korak bo avgusta, ko gremo na Nizozemsko. Iz Slovenije sta bila izbrana še dva glasbenika, ena pihalka in en trobilec in skupaj bomo preživeli 18 dni na Nizozemskem, kjer bomo postali del orkestra. Imeli bomo tudi dva koncerta, enega v Amsterdamu, drugega v Bruslju in priznam, da komaj čakam (smeh).
Kakšen je bil občutek, ko so te izbrali? Si to pričakovala? - Ne, nikakor ne. Prepričani smo bili, da je v tako kratkem času pač nemogoče pripraviti nekaj dovolj kakovostnega. Nato pa sem izvedela, da sem bila sprejeta in sem bila navdušena in ko sem izvedela, da je bila sprejeta tudi Maša, sem bila toliko srečnejša. Ker, slišala sem, se je samo violinistov prijavilo okoli 320.
Rada govoriš o violini. Vidiš v njej tudi svojo prihodnost? - Violina mi bo vsekakor veliko pustila v življenju in vedno bom povezana z glasbo, tudi, če bi se odločila za kakšno drugo pot. A v resnici še ne vem, kakšno pot bom ubrala. Pot profesionalnega glasbenika ima več vidikov. Po eni strani bi šla, a po drugi se je res težko uveljaviti. Lani sem na primer zmagala na mednarodnem tekmovanju Svirel in za nagrado dobila pet »masterclassov« v Dobrni, kjer sem preteklo nedeljo nastopila na zaključnem koncertu, na katerem so izbirali solista za Godalni orkester slovenske filharmonije. In bila sem izbrana. Priznam, da me res malo vleče v glasbeno pot in sem zato tudi resno razmišljala o nadaljevanju šolanja v Ljubljani, a sem vseeno še zelo mlada in kdo ve, morda se mi bodo v prihodnje odprle še kakšne druge poti, zato sem se na koncu odločila za umetniško gimnazijo v Kopru.
Pa imaš še kaj kar te navdušuje, poleg violine? - Predvsem imam veliko stvari, ki mi niso všeč in to kar lepo zmanjša število tistih, ki so mi (smeh). Vem na primer, da me ne vleče prihodnost, v kateri bi ves dan sedela v pisarni.
Kaj pa šport? - Ukvarjala sem se s kar nekaj športi, nazadnje s plavanjem, ki sem ga začela trenirati rekreativno predvsem zaradi težav s hrbtom, ki ti jih prinaša igranje violine. Sem pa kar uspešna v šolskih tekmovanjih v krosu.
Kako pa uspeš uskladiti glasbo, šolo in šport? Koliko ur ima tvoj dan? - Je težko, vsekakor težko in velikokrat se tudi kaj zalomi. Zjutraj imam šolo, nato kosilo, naloge, priprave za teste ali seminarske, nato glasbena do večera. Zaradi tega ni veliko prostega časa za druženje, a me to pretirano ne moti, ker vem, da delam to zase, ne za koga drugega. Violino iskreno rada igram in nisem pretirano žalostna, če imam vaje, namesto da bi šla ven s prijateljicami.
Pa se zgodi dan brez violine? - Se, ja, predvsem ko imam kakšen test ali se moram nekaj nujno naučiti ali pa je prišlo vmes kaj zares nujnega in takrat o violini niti razmišljam ne.
Pa jo primeš v roke tudi za sprostitev? - Nekoč sem jo več, sem tudi več ustvarjala in napisala nekaj pesmi, zdaj pa se sprostim tako, da poskušam improvizirati na že napisane pesmi. Vedno sem igrala malo po svoje in včasih je bil to tudi razlog za kakšne težave ampak tako mi je všeč. Večkrat tudi igram z nonotom in njegovo kitaro (nono je Zoran Mlekuž, kitarist Desetega Brata op. a.), še najraje pa improviziram na nekaj, kar ne poznam. Vsekakor imam rada tehnično zahtevne skladbe.
Menda imaš absolutni posluh? - Ja, res je. Ko slišim, pesem jo lahko zaigram na violini, ker si zapomnim note.
Pravijo, da je absolutni posluh istočasno dober, a tudi prekletstvo. - Nikakor se ne morem učiti ob glasbi, ker se ne morem osredotočiti na nekaj drugega. Slišim note in tega ne morem izklopiti. Slišim tudi tone v vsakdanjem življenju, na primer ko vrvi tolčejo ob jambore v marini.
In v katerem tonu tolčejo? - To je odvisno od njihove dolžine, a na splošno so skoraj v G-ju. Večinoma (smeh).