Novice, članki in odmevi ...
Od klavirja do brnenja motorja
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Andraž Gombač
Med najuspešnejšimi učenci profesorice klavirja Danijele Masliuk na Glasbeni šoli Koper sta 11-letna Izolanka ukrajinskega rodu, Elizaveta Ilienko, ki jo starši in prijatelji kličejo kar Liza, ter 14-letni Vid Božič, osmošolec iz Prad, ki ga, tako kot klavir, zanimajo tudi motorji.
Oba sta se lani z državnega tekmovanja Temsig vrnila z zlato plaketo, Elizaveti pa je žirija prisodila še drugo nagrado. Pred tem sta prinesla po nekaj zlatih plaket z regijskih tekmovanj, zelo uspešno sta nastopala tudi na Klavirskih dneh Epte, Društva klavirskih pedagogov Slovenije.
Elizaveta Ilienko, ali po domače Liza, je prikupno, morda malce navihano dekletce, ki ob klavirju zavzame elegantno, ponosno držo z nežnim, a odločnim dotikom tipk. V glasbeno šolo se je vpisala pred štirimi leti, ko je izbrala klavir, ker ji je zvenel najbolj domače, saj ga je poslušala že od rojstva, ob igranju starejšega brata Andreya, ki je zdaj že maturant na Umetniški gimnaziji Koper. Liza zelo rada tekmuje, ker na tekmovanjih spoznava druge kraje, tudi države, in se srečuje z različnimi pianisti. Predvsem pa rada pokaže, kaj zna. Zato tudi z lahkoto premaga tremo in se vselej prepriča, da lahko lepo zaigra in uživa ob klavirju. Ker ji glasba veliko pomeni, se je letos začela učiti tudi violino. Sprva je le stežka izvabila ton iz nje, a s pomočjo profesorice Sonje Horvat ji zdaj to izvrstno uspeva. Zato si je Sonjo Horvat izbrala tudi za eno svojih glasbenih vzornic, seveda v družbi prof. Danijele Masliuk in brata Andreya. Čeprav doma govorijo rusko, ji je med šolskimi predmeti poleg geografije najljubša slovenščina. Govori sicer z rahlim ruskim naglasom, a pravi, da ji slovenščina ne dela težav. V prostem času rada riše, pa tudi piše – zgodbe o živalih. Od športov ima najraje drsanje na ledu, čeprav je pri nas “ledena” sezona zelo kratka. Obožuje tudi konje, a z jahanjem se lahko ukvarja le, ko obišče dedka v Ukrajini. Nekaj pa ve že zdaj: “Ko bom velika, bom glasbenica. Nisem se še odločila, kaj točno bom počela, a zagotovo bo povezano z glasbo.”
Vid Božič je svoje prve korake h klavirski igri naredil s šestimi leti ob profesorici Selmi Chicco Hajdin, ki jo je po štirih letih zamenjala Danijela Masliuk. Čeprav si je sprva želel igrati bobne, so ga starši prepričali, da bo zanj boljši klavir. In verjetno se niso zmotili, saj je Vid klavir kaj hitro vzljubil in z njim vzpostavil tesno vez: z njim izpoveduje svoje bogato notranje doživljanje in pripoveduje zgodbe. S svojo občuteno in muzikalno igro vselej prepriča žirije na tekmovanjih ter občinstvo na številnih nastopih doma in na tujem. Svojo šolo je zastopal na koncertih po Sloveniji, pa tudi na Poljskem. Všeč mu je nastopati v velikih dvoranah, kar mu vzbuja občutek pomembnosti. Najraje igra Chopina, Bortkiewitza, Beethovna in Clementija. V zadnjem času se posveča tudi komorni igri in obiskuje mojstrske tečaje uveljavljenih klavirskih pedagogov. Najljubši mu je Denys Masliuk, ki ga je uvrstil tudi med svoje vzornike, čeprav najbolj prisega na starejšo šolo Vladimirja Horowitza. Zato kar nekaj časa preživi ob poslušanju njegovih posnetkov. Preostali prosti čas pa porabi za namizni tenis in motorje. Njegov najljubši hobi je vožnja s kartingom, rad pa pokuka tudi v notranjost motorja in ga po potrebi popravi. Zato si po svoje želi postati tudi strojni tehnik. Trenutno misli, da bodo v prihodnosti njegovi prsti morda več brskali po motorjih, kot pa drseli po klavirju, a notranjemu bogastvu, ki mu ga ta instrument nudi, se bo težko odpovedal. Klavir s svojo izpovedno močjo bo zagotovo ostal njegov najboljši prijatelj.