Novice, članki in odmevi ...

Vladimir Lovec, po krivici spregledan glasbeni ustvarjalec
Leto 2022/2023  |  28.09.2022  |  Videno: 1973  |  A+ | a-
Nedeljski dnevnik, 28. septembra 2022
Tekst: Nataša Bucik Ozebek
Foto: Arhiv GŠ Koper in Nataša Bucik Ozebek

V Kopru obeležujejo stoletnico rojstva skladatelja, pianista in glasbenega pedagoga Vladimirja Lovca - Z glasbo je navdušil številne generacije koprskih otrok in sooblikoval povojni glasbeni utrip Istre.

»Človek, ki me je navdušil za glasbo. Človek, ki me je naučil imeti glasbo rad in glasbo slišati, čeprav sem bil kot učenec brezupen primer. Brez Lovca ne bi bila to, kar sem danes. Povezal me je z glasbo za vse življenje. « Tako nekdanji učenci opisujejo pianista, glasbenega pedagoga, nekdanjega ravnatelja Glasbene šole Koper, dirigenta in skladatelja Vladimirja Lovca (1922-1992). V Koper je iz rodnega Slovenj Gradca prišel leta 1951, v času, ko sta se po vojni glasba in glasbena vzgoja postavljali na noge, in odločno prispeval k popularizaciji glasbe. Sooblikoval je kulturni utrip Obale, ob njem so se v glasbi izpopolnjevale generacije otrok iz Slovenske Istre, ki jim je znal prisluhniti tudi takrat, ko je pogovor zašel onkraj glasbe. Letos bi praznoval stoto obletnico rojstva, zato mu v Kopru posvečajo številne dogodke, od razstav, koncertov do simpozija in izdaje monografije V zrcalu glasbene iskrenosti.

Resen človek umirjenega pogleda
Pianistka in tudi sama nekdanja ravnateljica glasbene sole Marija Gombač je bila njegova sodelavka. Sprejme nas pred avlo glasbene šole in pokaže na vogal ob Trgu Brolo, kjer je z njim in preostalimi sodelavci ponavadi pred začetkom službe spila prvo jutranjo kavo. »V glasbeni šoli sem se zaposlila leta 1976, spoznala sem ga kot galantnega gospoda s prijetnim tihim glasom in umirjenim pogledom. Učil je zgodovino glasbe, njegove ure so bile bojda čudovite. Tudi sama sem kasneje učila isti predmet in uporabljala njegovo skripto.« Pripoveduje, da je veljal za zadržanega, redkobesednega in resnega človeka, ki pa se je znal otopliti, čim si z njim stopil v osebni stik. »Avtoriteto je ustvarjal s svojim znanjem, sicer pa nikoli ni silil v ospredje. Rad je pomagal mlajšim kolegom. Z njim si lahko govoril o zgodovini, glasbi, likovni umetnosti pa tudi o osebnih dilemah. Puščal je svobodo misliti, marsikaterega učenca pa je prav on spodbudil, da se je odločil za študij glasbe,« nadaljuje sogovornica.
Nato nas popelje v Pokrajinski muzej Koper, kjer je na ogled že tretja v nizu razstav, ki sta jo o Lovcu pripravili s sodelavko Vanjo Gregorič. Pripoved začne ob Lovčevi osebni mizici, na kateri so zložena Lovčeva pisma - tista, ki jih je pisal sam, in tista, ki jih je dobival od svojih sodobnikov in prijateljev. Na enem je podpisan skladatelj in etnomuzikolog Pavle Merkù, na drugem skladatelj Marijan Lipovšek, tretjem skladatelj Jakob Jež ... Dopisoval si je s celo paleto tedanjih glasbenih imen. »V Koper je po končanem študiju kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in študiju dirigiranja pri Danilu Švari prišel z dekretom. Predstavljam si, da se je ob prihodu počutil tuje, iz Štajerske in s študija v Ljubljani je prišel v dvojezično okolje, v popolnoma drugačno kulturo, mesta na Obali so se takrat soočala z množičnim odhajanjem prebivalstva. Med gradivom sem našla pismo, v katerem mu nekdo piše, da ljudje odhajajo z domov, v njih pa puščajo celo klavirje. To kaže duha tistega časa. Pristal je torej na obrobju države in tudi ostal kot nek obroben skladatelj. Nikoli ni bil povzpetnik. Verjetno je čakal nas, da ga končno predstavimo svetu,« Gombačeva ugotavlja, da je zaradi svojega delovanja na obrobju ostal spregledan po krivici.

 

Muzikologinja Marija Gombač je soavtorica razstave o Vladimirju Lovcu. Foto: Nataša Bucik Ozebek

Izjemen glasbeni pedagog
Bil je prvi glasbeni urednik na Radiu Koper, leta 1953 je postal ravnatelj Glasbene sole Koper in to delo opravljal naslednjih 13 let. Trudi! se je, da bi izboljšal razmere za delo in razgibal glasbeno življenje na šoli. Ustanovil je šolski orkester in ga deset let tudi sam vodil, vmes vodil tudi moški pevski zbor. »Ravnateljeval je ravno v pravem času, ko se je postavljala vsebina, ko je bila potrebna posebna občutljivost za kulturo. Menim, da je bil pravi ravnatelj za to,« je prepričana. Svoje življenje je posvetil glasbi. Nekje je zapisal, da je imel pred očmi samo en cilj, da postane dirigent in skladatelj. To mu sicer ni povsem uspelo, saj se je na koncu v spomin ljudi bolj kot to zapisal kot izjemen glasbeni pedagog. Poleg zgodovine glasbe je poučeval se klavir, harmonijo in kontrapunkt.
Njegova zapuščina še ni povsem raziskana. Notni zvezki, ki so na ogled na razstavi, pričajo o njegovi izjemni natančnosti in lepopisu, v razstavni vitrini se bohoti tudi njegova Koprska simfonija. »Mestu, v katerem sem živel in delal več kot pol življenja,« je zapisal na prvo stran partiture, ki jo je leta 1983 izročil občini Koper. Gre za nekakšno njegovo avtobiografijo, njegove vtise življenja na Koprskem. Gombačeva nima vseh podatkov, a sprašuje se, koliko mest se tudi na svetovni ravni lahko pohvali s svojo simfonijo. Letos so jo prvič javno izvedli v koprskem gledališču. Ne vedo, ali je to njegovo največje delo, saj je veliko njegove zapuščine še nepregledane. Ko je skladatelj, pianist in učitelj koprske glasbene šole Bojan Glavina v Narodni univerzitetni knjižnici zaprosil za vpogled v Lovčevo zapuščino, so ga presenetili s celo mapo klavirskih skladb, o katerih do tedaj ni nihče vedel ničesar.

 

Lovčev rokopis Koprske simfonije, glasbenega dela, ki ga je skladatelj posvetil Kopru,
kjer je preživel večino svojega življenja. Foto: Mirko Orlač

Simpozij bo ovrednotil njegovo delo
Največ njegovih del so izvedli njegovi učenci, ki so jih zelo radi izvajali in z njimi tudi zmagovali. »Zagotovo njegove skladbe niso bile dolgočasne in dolgovezne,« pristavi sogovornica, ki ugotavlja, da Lovec nikoli ni zapustil glasbene šole. »Tudi ko je nehal poučevati in ko je odšel v pokoj, se je rad vračal. In njegov duh je še danes prisoten, v zbornici še vedno visi njegova fotografija, njegovo ime s ponosom nosi šolski orkester,« pripoveduje. Novembra pripravljajo simpozij, prvi strokovni dogodek, posvečen Lovcu. Gombačeva pričakuje, da bo šele po tem dogodku prišlo do pravega ovrednotenja Lovčevega dela. »Lahko je všeč meni, lahko otrokom, vsi ga radi igrajo, muzikologi pa so edini, ki lahko povedo, kam ga postaviti in kje naj stoji v slovenskem glasbenem prostoru,« pristavi. Lovec je nekoč dejal, da je naredil precej, a bi lahko še več, saj je veliko let zapravil ob iskanju in tavanju ter dvomih, ali ima njegovo delo smisel. Svojega lastnega sloga ni znal povsem opredeliti, mnogi so mu očitali, da je premalo sodoben, bil pa je vselej prepričan, da mora biti umetnost poštena, iskrena in lepa.