Novice, članki in odmevi ...
Kdo je Zora Perello Godina?
Na odru v Sv. Antonu so se zbrali skoraj vsi sodelujoči več generacij
Primorske novice
Tekst in foto: Maja Pertič Gombač
Kaj pomislite ob imenu Zora Perello Godina? Zgodba mladega dekleta, ki se je 14. maja 1922 rodila v Trstu, mami iz Velikih Loč in očetu iz Reggio Calabrie, ter o njeni odločitvi za boj zoper raznarodovalni fašizem in bridki smrti v taborišču, je ena tistih, ki jih je treba pripovedovati, je prepričana Darinka Vovk iz Ankarana. Tako je nastala zamisel, da bi jo uprizorili. Že od lanske 100. obletnice rojstva jo igrajo istrski dijaki pod mentorstvom Samante Kobal. V soboto so ganili občinstvo v polni dvorani v Svetem Antonu.
Predstava Kdo je Zora Perello Godina? pravzaprav skuša odgovoriti na vprašanje z biografskim s sprehodom skozi življenje prezgodaj umrlega mladega dekleta, ki je med letoma 1922 in 1945 izkusilo marsikatero bridkost. “Vsi poznamo ulico Zore Perello Godina, ki gre mimo banke in koprske šole proti tržnici, a ne vem, če se kdo vpraša, od kod ji to ime,” je pred sobotno predstavo zbrane nagovorila Darinka Vovk, predsednica Združenja antifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Ankaran, kjer so ob 100. obletnici rojstva mladenke podprli zamisel o predstavi. Besedilo je nastalo po knjigi Lide Turk Zora, ki je leta 2005 izšla pri ZZT - Založništvu tržaškega tiska, od leta 2016 pa je na voljo tudi kot e-knjiga. V dramsko obliko jo je za oder priredila upokojena profesorica Neda Zorman.
Mladi so naš up
Priložnostni ansambel je kajpada povsem ljubiteljski in zelo mlad, saj ga sestavljajo pretežno koprski gimnazijci: Zoro v otroštvu igra ankaranska osnovnošolka Anja Sukič, mlado Zoro pa Taša Bornšek (doslej Lea Kranjec, dijakinja piranske gimnazije), ostali igralci so še dijaki Valentina Prodan, Klemen Ivan Romih, Jan Dariž in Matevž Gregorič, mamo pa igra prof. Tjaša Ruzzier, ki jo mnogi poznajo tudi kot zanosno recitatorko in članico Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Za glasbo v predstavi skrbita mlada upa Glasbene šole Koper: Aurora Rakar pod mentorstvom profesorja kitare Boštjana Andrejca dogajanje povezuje z nežnim ubiranjem strun, Ivana Jelaš pa pod mentorstvom profesorice Maje Cilenšek odločno odpoje kar nekaj znanih pesmi iz dogajalnega časa. Poleg glasbenih mentorjev je edina profesionalka v predstavi gledališka režiserka Samanta Kobal, ki je poskrbela, da se je predanost vseh sodelujočih, vključno s tehničnim mojstrom Elvinom Marsičem, prelila in zgostila v uprizoritvi, ki ne postavlja le spomenika pogumnemu in zavednemu dekletu, temveč tudi nemalokrat gledalce gane in daje misliti, saj je svojevrsten opomnik za zanamce.
Boris Pahor ji je pravil tržaška Ana Frank
Kot preberemo na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin, se je Zora rodila kot Alba v krojaški družini Antonia Perello, ki je prihajal iz Reggio Calabrije, in Brkinke Pavle Kocijančič. Otroška leta je preživela v Škednju, po ločitvi staršev pa se je z materjo preselila k Sv. Jakobu. Tam se je vključila v mladinsko in kasneje v protifašistično gibanje ter vzpostavila stik z delavsko in komunistično mladino. Njeno ilegalno delovanje jo je že leta 1940 pripeljalo do aretacije. V zaporu je preživela sedem mesecev, čez par tednov so jo, ob napadu na Jugoslavijo, ponovno aretirali in konfinirali v Pollenzo v pokrajini Macerata. Junija 1941 se je vrnila v Trst, se s pomočjo bratov Kovačič povezala z Osvobodilno fronto in postala aktivistka. Ob ustrelitvi prijatelja Pina Tomažiča in tovarišev so jo zaradi raznašanja letakov spet zaprli skoraj za leto dni in jo nato septembra 1942 v Rimu obsodili na 13-letno kazen, ki jo je prestajala v Perugi. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se zaradi nevarnosti ponovnega prijetja podala na terensko delo v Brkine. Tu je spoznala partizana Albina Godino - Voja in se z njim poročila maja 1944. Poleti se je morala spet vrniti na ilegalno delo v Trst, a že oktobra so jo aretirali. Prestala je mučenja in zasliševanja, decembra so jo deportirali v Ravensbrück, kjer je 21. februarja 1945 umrla.
Najbolj so veseli, kot je uvodoma dejala pobudnica, da so ekipo mladih sodelavcev pravzaprav zlahka zbrali, nikogar bi bilo treba moledovati, prav vsi so prostovoljci, med njimi kar štirje maturanti, posebna zahvala pa gre tudi staršem, ki jih podpirajo. Vsekakor pa potreba po spominjanju na tudi druga dekleta, kakršna je bila denimo Zorina prijateljica Vojka Šmuc, ostaja.
A če se vrnemo k Zori: mlado dekle, ki je moralo tako skozi fašistične kakor nacistične mučilnice, je zaznamoval tudi odnos z očetom, ki je bil Italijan, a kakor jo opomni mama, ne tudi fašist. Vendar je Zora po ločitvi živela z mamo, zato je vse bolj čutila pripadnost slovenskemu življu. “Naša nesreča je pravzaprav velika sreča. Če bi še živela z očetom, se ne bi mogla boriti za svoj narod. To bi me oviralo, zdaj sem pa prosta, da se borim proti sovragom, ki skušajo utišati slovensko besedo, učim mlade, predavam, povezujemo se v Trstu in v Brkinih. Mi se ne damo, mi smo fronta!” je slišati mlado Zoro z odra.
Želijo si še v zamejstvo
Predstava, ki je prvič zaživela lanskega junija v Ankaranu, je obiskala še Boljunec, Hrpelje in Ilirsko Bistrico, po Sv. Antonu pa si želijo januarja v Trebče in morda še na čisto pravi gledališki oder v Kosovelov dom v Sežani.
Na nekaterih ponovitvah so se na odru nastopajočim na koncu pridružili pričevalci, ki so Zoro Perello Godina vsaj posredno “poznali”. V Svetem Antonu se je nastopajočim zahvalil sin Zorinega bratranca Karla Kocjančiča Aleš Kocjančič, čigar oče si je prizadeval in dosegel, da je v Kopru vsaj en javni Zorin pomnik - Ulica Zore Perello Godina. V nagovoru se je spomnil, da je rad obiskoval Zorino mamo Pavlo, ki se je preselila v Gradišče in živela še dolgo po Zorini smrti. “Zora je bila prav taka, kot ste vi - mlada, razposajena, radovedna,” je dejal, a jo je doletela drugačna usoda. Poleg koprske ceste je po njej od leta 2007 poimenovan še Ljudski dom v Škednju.
Tekst in foto: Maja Pertič Gombač
Kaj pomislite ob imenu Zora Perello Godina? Zgodba mladega dekleta, ki se je 14. maja 1922 rodila v Trstu, mami iz Velikih Loč in očetu iz Reggio Calabrie, ter o njeni odločitvi za boj zoper raznarodovalni fašizem in bridki smrti v taborišču, je ena tistih, ki jih je treba pripovedovati, je prepričana Darinka Vovk iz Ankarana. Tako je nastala zamisel, da bi jo uprizorili. Že od lanske 100. obletnice rojstva jo igrajo istrski dijaki pod mentorstvom Samante Kobal. V soboto so ganili občinstvo v polni dvorani v Svetem Antonu.
Predstava Kdo je Zora Perello Godina? pravzaprav skuša odgovoriti na vprašanje z biografskim s sprehodom skozi življenje prezgodaj umrlega mladega dekleta, ki je med letoma 1922 in 1945 izkusilo marsikatero bridkost. “Vsi poznamo ulico Zore Perello Godina, ki gre mimo banke in koprske šole proti tržnici, a ne vem, če se kdo vpraša, od kod ji to ime,” je pred sobotno predstavo zbrane nagovorila Darinka Vovk, predsednica Združenja antifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Ankaran, kjer so ob 100. obletnici rojstva mladenke podprli zamisel o predstavi. Besedilo je nastalo po knjigi Lide Turk Zora, ki je leta 2005 izšla pri ZZT - Založništvu tržaškega tiska, od leta 2016 pa je na voljo tudi kot e-knjiga. V dramsko obliko jo je za oder priredila upokojena profesorica Neda Zorman.
Mladi so naš up
Priložnostni ansambel je kajpada povsem ljubiteljski in zelo mlad, saj ga sestavljajo pretežno koprski gimnazijci: Zoro v otroštvu igra ankaranska osnovnošolka Anja Sukič, mlado Zoro pa Taša Bornšek (doslej Lea Kranjec, dijakinja piranske gimnazije), ostali igralci so še dijaki Valentina Prodan, Klemen Ivan Romih, Jan Dariž in Matevž Gregorič, mamo pa igra prof. Tjaša Ruzzier, ki jo mnogi poznajo tudi kot zanosno recitatorko in članico Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Za glasbo v predstavi skrbita mlada upa Glasbene šole Koper: Aurora Rakar pod mentorstvom profesorja kitare Boštjana Andrejca dogajanje povezuje z nežnim ubiranjem strun, Ivana Jelaš pa pod mentorstvom profesorice Maje Cilenšek odločno odpoje kar nekaj znanih pesmi iz dogajalnega časa. Poleg glasbenih mentorjev je edina profesionalka v predstavi gledališka režiserka Samanta Kobal, ki je poskrbela, da se je predanost vseh sodelujočih, vključno s tehničnim mojstrom Elvinom Marsičem, prelila in zgostila v uprizoritvi, ki ne postavlja le spomenika pogumnemu in zavednemu dekletu, temveč tudi nemalokrat gledalce gane in daje misliti, saj je svojevrsten opomnik za zanamce.
Boris Pahor ji je pravil tržaška Ana Frank
Kot preberemo na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin, se je Zora rodila kot Alba v krojaški družini Antonia Perello, ki je prihajal iz Reggio Calabrije, in Brkinke Pavle Kocijančič. Otroška leta je preživela v Škednju, po ločitvi staršev pa se je z materjo preselila k Sv. Jakobu. Tam se je vključila v mladinsko in kasneje v protifašistično gibanje ter vzpostavila stik z delavsko in komunistično mladino. Njeno ilegalno delovanje jo je že leta 1940 pripeljalo do aretacije. V zaporu je preživela sedem mesecev, čez par tednov so jo, ob napadu na Jugoslavijo, ponovno aretirali in konfinirali v Pollenzo v pokrajini Macerata. Junija 1941 se je vrnila v Trst, se s pomočjo bratov Kovačič povezala z Osvobodilno fronto in postala aktivistka. Ob ustrelitvi prijatelja Pina Tomažiča in tovarišev so jo zaradi raznašanja letakov spet zaprli skoraj za leto dni in jo nato septembra 1942 v Rimu obsodili na 13-letno kazen, ki jo je prestajala v Perugi. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se zaradi nevarnosti ponovnega prijetja podala na terensko delo v Brkine. Tu je spoznala partizana Albina Godino - Voja in se z njim poročila maja 1944. Poleti se je morala spet vrniti na ilegalno delo v Trst, a že oktobra so jo aretirali. Prestala je mučenja in zasliševanja, decembra so jo deportirali v Ravensbrück, kjer je 21. februarja 1945 umrla.
Najbolj so veseli, kot je uvodoma dejala pobudnica, da so ekipo mladih sodelavcev pravzaprav zlahka zbrali, nikogar bi bilo treba moledovati, prav vsi so prostovoljci, med njimi kar štirje maturanti, posebna zahvala pa gre tudi staršem, ki jih podpirajo. Vsekakor pa potreba po spominjanju na tudi druga dekleta, kakršna je bila denimo Zorina prijateljica Vojka Šmuc, ostaja.
A če se vrnemo k Zori: mlado dekle, ki je moralo tako skozi fašistične kakor nacistične mučilnice, je zaznamoval tudi odnos z očetom, ki je bil Italijan, a kakor jo opomni mama, ne tudi fašist. Vendar je Zora po ločitvi živela z mamo, zato je vse bolj čutila pripadnost slovenskemu življu. “Naša nesreča je pravzaprav velika sreča. Če bi še živela z očetom, se ne bi mogla boriti za svoj narod. To bi me oviralo, zdaj sem pa prosta, da se borim proti sovragom, ki skušajo utišati slovensko besedo, učim mlade, predavam, povezujemo se v Trstu in v Brkinih. Mi se ne damo, mi smo fronta!” je slišati mlado Zoro z odra.
Želijo si še v zamejstvo
Predstava, ki je prvič zaživela lanskega junija v Ankaranu, je obiskala še Boljunec, Hrpelje in Ilirsko Bistrico, po Sv. Antonu pa si želijo januarja v Trebče in morda še na čisto pravi gledališki oder v Kosovelov dom v Sežani.
Na nekaterih ponovitvah so se na odru nastopajočim na koncu pridružili pričevalci, ki so Zoro Perello Godina vsaj posredno “poznali”. V Svetem Antonu se je nastopajočim zahvalil sin Zorinega bratranca Karla Kocjančiča Aleš Kocjančič, čigar oče si je prizadeval in dosegel, da je v Kopru vsaj en javni Zorin pomnik - Ulica Zore Perello Godina. V nagovoru se je spomnil, da je rad obiskoval Zorino mamo Pavlo, ki se je preselila v Gradišče in živela še dolgo po Zorini smrti. “Zora je bila prav taka, kot ste vi - mlada, razposajena, radovedna,” je dejal, a jo je doletela drugačna usoda. Poleg koprske ceste je po njej od leta 2007 poimenovan še Ljudski dom v Škednju.