Novice, članki in odmevi ...
Igrati želi na Chopinovem tekmovanju
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Izjemnega 18-letnega pianista Vida Ibica smo v naši rubriki že srečali: kot 14-letnega iskrivega in radovednega mladega znanstvenika ter radoživega in predanega glasbenika, ki mu je bilo vsako tekmovanje, pa naj si bo glasbeno, matematično ali celo iz robotike, največji izziv.
Danes je Vid Ibic maturant, ki ob koprski umetniški in splošni gimnaziji obiskuje tudi prvi letnik Akademije za glasbo v Gradcu, saj si želi postati mednarodno uveljavljen koncertni pianist.
Po dvanajstih letih končuje svoje šolanje na Glasbeni šoli Koper. Njegova prva učiteljica je bila prof. Valentina Češnjevar, maturo pa bo opravil pod mentorstvom prof. Selme Chicco Hajdin. V tem času je samo na glasbenih (regijskih, državnih in mednarodnih) tekmovanjih dosegel že več kot 24 najrazličnejših priznanj, plaket in posebnih nagrad; kar osemkrat je dosegel absolutno prvo mesto, dvakrat pa je prejel maksimalno število (100) točk. Leta 2016 je bil za izjemne dosežke nagrajen z zlatim violinskim ključem, najvišjim priznanjem Glasbene šole Koper.
Tekmovanjem so večkrat sledila še povabila na koncertne odre doma in na tujem; v Italiji in Avstriji se je predstavil s samostojnimi recitali, pa tudi kot solist z orkestri. Dvakrat je bil izbran za snemanje plošče zmagovalcev državnega tekmovanja Zlati pianisti v PianoRoomu na Golniku, pogosto se udeležuje tudi mojstrskih tečajev pri mednarodno priznanih profesorjih. Lanski posebni dosežek je bila uvrstitev med 13 finalistov natečaja Zavarovalnice Triglav za perspektivne umetnike, športnike in znanstvenike Mladi upi, ki so prejeli finančna sredstva za uresničevanje svojih ciljev, deležni pa so tudi pomoči v obliki predavanj in delavnic vrhunskih strokovnjakov s teh področij.
Skozi vse te izkušnje je Vid poglobil svoj pogled na glasbo, nadgradil svoje tehnično znanje in sposobnosti muziciranja. S tem pa je razvil tudi razumevanje glasbe, ki ga osvetljuje širša izobrazba, pridobljena na splošni gimnaziji; z literaturo, likovno umetnostjo in tudi z matematiko. Ljubezen do slednje je ohranil še iz otroških let, ko se je začel udeleževati Vegovih tekmovanj, na katerih je vse do danes (vsaj vsako drugo leto) prejemal zlata priznanja.
A glasba in muziciranje na najvišji ravni mu pomenita življenjski izziv, zato si je odločno in samozavestno že pred maturo izbral svojo pot: po dvoletnem pripravljalnem programu se je vpisal na Akademijo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer študira pri prof. Zuzani Niederdorfer. Glede na to, da je tam mogoče poljubno razporejanje ur in predmetov v obdobju več let, se je v prvem letniku odločil samo za pouk klavirja, ki ga v prilagojenem urniku obiskuje vsak drugi teden.
Za te pogoste vožnje v avstrijski Gradec poskrbijo starši, ki ga na tej težki umetniški poti zelo podpirajo. Tudi maturitetni program profesorice na Gimnaziji Koper in repertoar nove profesorice v Gradcu težko usklajuje, saj ima vsaka svoj pogled na umetnost, zato mora včasih isto skladbo z vsako od profesoric igrati drugače ... Sploh zdaj, ko so šole zaprte, pouk pa poteka prek telefonskih aplikacij ali spleta.
Sicer pa mu samostojno delo ne povzroča težav, saj ga je vajen že od prej. A mu je pandemija vendarle spremenila načrte: nekaj tekmovanj in mojstrskih tečajev, ki se jih je nameraval udeležiti, je zdaj odpadlo. Spremenila pa mu je tudi pogled na svet, ki se že tako z leti spreminja: uvidel je, da se lahko vsaka stvar, vsaka rutina, v trenutku spremeni in da moramo biti dovolj prilagodljivi ter se morda čemu tudi odpovedati.
Nikdar pa se Vid Ibic ne bo odpovedal svojemu glavnemu cilju: uvrstiti se (in po možnosti zmagati) na slovitem Chopinovem tekmovanju v Varšavi. Zakaj? “Ker je tam treba igrati samo Chopina, ki ga najbolj cenim,” pravi. “Ker je tipičen, a zelo prefinjen romantični skladatelj, ki v svoji preprostosti skriva ogromno različnih nians. Te zahtevajo tehnično dovršenost in muzikalnost ter veliko angažiranost, obenem pa popolno sproščenost in lahkotnost.”
Do Chopinovega tekmovanja je dolga in naporna pot, ki zahteva tudi osem do deset ur igranja dnevno. “Čeprav je ta cilj navidez neuresničljiv in oddaljen, mi vliva upanje, saj lahko v petih letih dozorim, izpilim svoj način igranja in zrastem, tako muzikalno kot tehnično. Morda se zdi strašljivo, da bi lahko čez pet let igral na tako velikem tekmovanju, a menim, da je s takimi profesorji in s takimi starši, kot jih imam jaz, to uresničljivo.”
In glede na to, da je na nastopih izjemno suveren, da s svojo zanimivo, barvito ter hkrati energično in virtuozno igro vselej prepriča občinstvo, bo zagotovo prepričal tudi žirijo v Varšavi.