Novice, članki in odmevi ...
Harfa, ljubezen na prvi pogled
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Tadeja Kralj
Harfa že z elegantnim videzom prebudi oko, ko pa se oglasijo njene strune, zavibrira tudi srce. Tako nekako svoje prvo srečanje s tem instrumentom opisujeta Veronika Cah in Pika Žižek, ki se harfo učita na Glasbeni šoli Koper.
12-letna Veronika Cah iz Kopra in leto mlajša Pika Žižek s Šareda sta se pod mentorstvom prof. Tadeje Kralj v lanskem šolskem letu pripravljali na državno tekmovanje Temsig, ki pa so ga zaradi znanih zdravstvenih razmer neprestano prestavljali. Namesto februarja so ga tako izvedli šele konec maja, ko pa se je tekmovanja lahko udeležila le Veronika, ki si je s skrbno izdelanimi izvedbami priigrala srebrno priznanje. “Glede na razmere, v katerih smo delali, je to vsekakor velik uspeh, saj je večino šolskega leta pouk potekal na daljavo,” pravi učiteljica in obe učenki, vestni in marljivi, zelo pohvali.
Harfa je privlačna že na pogled, iz nje pa lahko izvabiš zelo različne zvoke, pravita 12-letna Veronika Cah (levo) in leto mlajša Pika Žižek.
Pika je sicer učenka šestega razreda OŠ Vojke Šmuc v Izoli, harfo pa se uči že pet let. Začela je, tako kot Veronika, v razredu prof. Svetlane Lučke Joksič, ki je po odhodu v pokoj svoj razred prepustila Tadeji Kralj. Poleg igranja na harfo Pika obožuje tudi jahanje, saj ima svojega konja, pravzaprav kobilo Maiso. Obiskuje tudi gledališko šolo Talia. Za sprostitev v prostem času si je našla še eno strast: namizni nogomet. Ko je na glasbeni šoli izbirala svoj instrument, je odločalo oko. Premamila jo je podoba harfe. Danes pa ji je najbolj všeč, da lahko iz tega glasbila izvablja zelo različne zvoke, tudi z udarci ali trkanjem po lesu, in da lahko izvaja različne glasbene zvrsti. In potem je tu še Raiven, ki jo je, tako kot tudi Veroniko, očarala z nastopom na Emi. Z njim si je verjetno prislužila mesto vzornice še pri marsikateri slovenski mladi harfistki. Veronika celo razmišlja o tem, da bi s harfo nekoč šla na poklicno pot, Piki pa bo harfa ostala za hobi, saj bi se v poklicnem življenju raje ukvarjala z živalmi, morda v živalskem vrtu ali kot učiteljica jahanja.
Tudi Veronika, sedmošolka na OŠ Koper, se je v harfo zaljubila na prvi pogled. Čeprav si je prej zamišljala, da bo igrala violino, jo je premamil nežni zvok dolgih strun, in zdaj ob njih vztraja že šest let. A ker je harfa precej velik pa tudi težak instrument, ga ne more nositi kamorkoli. Za domačo vadbo si je morala harfo izposoditi, ob tem pa se naučiti tudi uglaševanja, saj strune hitro popustijo in jih je treba pred vsakim igranjem uglasiti. Zdaj to počne že sama, s pomočjo elektronskega uglaševalca. In čeprav ji vadba z vsemi temi pripravami vzame kar veliko časa, ga ostane dovolj še za petje, gimnastiko in ples. Doma pa tudi kaj zašije, skuha in se ukvarja s svojo nemško ovčarko. V zadnjem letu je zaradi koronavirusa ostala brez gimnastičnih tekmovanj ter pevskih vaj in nastopov, zato upa, da bo, tako kot prej v šolskem otroškem zboru, od letos lahko pela v mladinskem. Pogosto zapoje tudi doma, v duetu s sestro. Pravzaprav se skoraj vsi v družini ukvarjajo z glasbo: nono igra trobento in harmoniko (doma jih ima kakih 14), sestra se je učila igrati flavto, oče pa igra na bobne. Zato nič čudnega, če Veronika razmišlja o poklicni harfistični karieri: “Če pa mi ne bo uspela, bom vse življenje hvaležna svoji harfi za znanje, ki sem si ga in si ga še bom z njo pridobila, pa tudi za poznavanje in razumevanje glasbe nasploh. Do takrat pa bi rada zaigrala še veliko skladb za harfo in z njo tudi še kdaj tekmovala. To me zelo veseli.”
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Tadeja Kralj
Harfa že z elegantnim videzom prebudi oko, ko pa se oglasijo njene strune, zavibrira tudi srce. Tako nekako svoje prvo srečanje s tem instrumentom opisujeta Veronika Cah in Pika Žižek, ki se harfo učita na Glasbeni šoli Koper.
12-letna Veronika Cah iz Kopra in leto mlajša Pika Žižek s Šareda sta se pod mentorstvom prof. Tadeje Kralj v lanskem šolskem letu pripravljali na državno tekmovanje Temsig, ki pa so ga zaradi znanih zdravstvenih razmer neprestano prestavljali. Namesto februarja so ga tako izvedli šele konec maja, ko pa se je tekmovanja lahko udeležila le Veronika, ki si je s skrbno izdelanimi izvedbami priigrala srebrno priznanje. “Glede na razmere, v katerih smo delali, je to vsekakor velik uspeh, saj je večino šolskega leta pouk potekal na daljavo,” pravi učiteljica in obe učenki, vestni in marljivi, zelo pohvali.
Harfa je privlačna že na pogled, iz nje pa lahko izvabiš zelo različne zvoke, pravita 12-letna Veronika Cah (levo) in leto mlajša Pika Žižek.
Pika je sicer učenka šestega razreda OŠ Vojke Šmuc v Izoli, harfo pa se uči že pet let. Začela je, tako kot Veronika, v razredu prof. Svetlane Lučke Joksič, ki je po odhodu v pokoj svoj razred prepustila Tadeji Kralj. Poleg igranja na harfo Pika obožuje tudi jahanje, saj ima svojega konja, pravzaprav kobilo Maiso. Obiskuje tudi gledališko šolo Talia. Za sprostitev v prostem času si je našla še eno strast: namizni nogomet. Ko je na glasbeni šoli izbirala svoj instrument, je odločalo oko. Premamila jo je podoba harfe. Danes pa ji je najbolj všeč, da lahko iz tega glasbila izvablja zelo različne zvoke, tudi z udarci ali trkanjem po lesu, in da lahko izvaja različne glasbene zvrsti. In potem je tu še Raiven, ki jo je, tako kot tudi Veroniko, očarala z nastopom na Emi. Z njim si je verjetno prislužila mesto vzornice še pri marsikateri slovenski mladi harfistki. Veronika celo razmišlja o tem, da bi s harfo nekoč šla na poklicno pot, Piki pa bo harfa ostala za hobi, saj bi se v poklicnem življenju raje ukvarjala z živalmi, morda v živalskem vrtu ali kot učiteljica jahanja.
Tudi Veronika, sedmošolka na OŠ Koper, se je v harfo zaljubila na prvi pogled. Čeprav si je prej zamišljala, da bo igrala violino, jo je premamil nežni zvok dolgih strun, in zdaj ob njih vztraja že šest let. A ker je harfa precej velik pa tudi težak instrument, ga ne more nositi kamorkoli. Za domačo vadbo si je morala harfo izposoditi, ob tem pa se naučiti tudi uglaševanja, saj strune hitro popustijo in jih je treba pred vsakim igranjem uglasiti. Zdaj to počne že sama, s pomočjo elektronskega uglaševalca. In čeprav ji vadba z vsemi temi pripravami vzame kar veliko časa, ga ostane dovolj še za petje, gimnastiko in ples. Doma pa tudi kaj zašije, skuha in se ukvarja s svojo nemško ovčarko. V zadnjem letu je zaradi koronavirusa ostala brez gimnastičnih tekmovanj ter pevskih vaj in nastopov, zato upa, da bo, tako kot prej v šolskem otroškem zboru, od letos lahko pela v mladinskem. Pogosto zapoje tudi doma, v duetu s sestro. Pravzaprav se skoraj vsi v družini ukvarjajo z glasbo: nono igra trobento in harmoniko (doma jih ima kakih 14), sestra se je učila igrati flavto, oče pa igra na bobne. Zato nič čudnega, če Veronika razmišlja o poklicni harfistični karieri: “Če pa mi ne bo uspela, bom vse življenje hvaležna svoji harfi za znanje, ki sem si ga in si ga še bom z njo pridobila, pa tudi za poznavanje in razumevanje glasbe nasploh. Do takrat pa bi rada zaigrala še veliko skladb za harfo in z njo tudi še kdaj tekmovala. To me zelo veseli.”