Novice, članki in odmevi ...
Naj svetijo se flavte in klarineti, naj nas objamejo glasbeni soneti
Glasbena šola v Piranu je z velikim koncertom praznovala 70-letnico delovanja.
Primorske novice
Besedilo: Marija Gombač
Foto: Branko Furlanič
Na zadnji marčevski dan je bil v Avditoriju Portorož osrednji dogodek ob 70-letnici piranske glasbene šole: Piranski karneval. Nastopili so mladi instrumentalisti, od pihalcev, trobilcev, godalcev, pianistov, kitaristov pa do pianistov in harmonikarke. Izvajali so glasbo Bojana Glavine, zboru pa je dirigirala Mirjana Gvozdenac. Orkester učencev Glasbene šole Koper, podružnice Piran je vodil mladi glasbenik Jaka Jerina, besedilo Piranskega karnevala pa sta recitirali Miriam Monica in Ana Jana Špiletič.
Ob praznovanju sedemdesete obletnice nastanka piranske glasbene šole ne moremo mimo dejstva, da se je osnovno glasbeno izobraževanje v slovenski Istri pričelo 21. decembra 1948 v Portorožu. Čeprav so šolo po dveh letih preselili v Koper, pa bo občina Piran za vselej ostala zibelka glasbenega šolstva v slovenski Istri.
Tatjana Jercog, v. d. ravnateljice glasbene šole, je v nagovoru občinstvu poudarila, da je vsak jubilej, ki ga obeležuje ustanova, praznik za celotno mesto. “Glasbena šola v Piranu je ponosna na svojo preteklost. Danes povezuje generacije in jih usmerja v prihodnost. Glasbeno izobraževanje zahteva veliko prilagajanj. Vendar je ves vložen trud pomembna popotnica. Že pred sedmimi desetletji so glasbeni učitelji verjeli, da je glasba nosilka mnogih vrednot, kot so sprejemanje, spoštovanje, prijateljstvo.”
Občinstvo je spomnila, da je Srečko Kosovel že pred stoletjem pisal o današnjem času. Slutil je, da vse bolj slišimo, kako “svetijo se bajoneti”. Za konec nagovora je preoblikovala njegove verze in zaželela: “Naj svetijo se flavte in klarineti, naj nas objamejo glasbeni soneti. Naj zbori in orkestri zadonijo, naj nas spojijo v eno samo barvito harmonijo” in “naj oder preplavi mladostna razigranost.”
Ideja ni stara niti leto dni
Po prepričanju Bojana Glavine, avtorja glasbe Piranskega karnevala, je največja nagrada za skladatelja, če glasbeniki resnično sprejmejo njegovo glasbo: “Ko sem med pripravami za Piranski karneval opazoval mlade učenke in učence, sem užival v njihovem žvižganju, mrmranju melodij in motivov iz posameznih stavkov nove skladbe. Očitno so jih že osvojili in ponotranjili,” je povedal Glavina.
“Sicer pa … saj ni moglo biti drugače!” še dodaja Glavina, ki ne more mimo simpatičnih in nagajivih verzov Piroške Sič Birsa. “Ko človek bere njene hudomušne pesmice o ribičih, gusarjih, akrobatih, Pierroju, Neptunu in čarovnici Mari, se takoj prebudi glasba. Samo ujeti jo je treba v notno črtovje in zapisati v parte za posamezna glasbila. Magija barv in svetlobe se je prelila v čarobno magijo zvokov flavte, klarineta, saksofona, violin, trobente, roga, pozavne, klavirja, ksilofona, zvončkov, ...”
Scenaristka in zborovodkinja Mirjana Gvozdenac je z veseljem notografirala Piranski karneval, saj ji je glasba Bojana Glavine blizu:
“Pred očmi sem začela sestavljati slike predstave in zapisovati zamisli. Nisem scenaristka v pravem pomenu besede. Imam pa rada celoto, pregled nad stvarmi in dobro organizacijo. Razmišljala sem praktično, jasno in učinkovito. Kaj vse bi bilo potrebno, da bi predstava zadihala kot povezana celota,” pove Gvozdenac. “Od jeseni sva s kolegom Jakom Jerino pri pouku v glasbeni šoli občasno predstavljala posamezne skladbe po razredih. Nato sva našla iskrico, ki je v učencih zanetila željo po skupnem petju. V predstavi so sodelovali skoraj vsi učenci. Najprej je bilo veliko klepeta, smeha, nagajivega spreminjanja besedil, štosov, razigranosti… Nato so odkrili, da je med šolskim nastopom in pravo predstavo velika razlika. Začutili so, da lahko presežejo tudi sami sebe,” je še sklenila.
Besedilo: Marija Gombač
Foto: Branko Furlanič
Na zadnji marčevski dan je bil v Avditoriju Portorož osrednji dogodek ob 70-letnici piranske glasbene šole: Piranski karneval. Nastopili so mladi instrumentalisti, od pihalcev, trobilcev, godalcev, pianistov, kitaristov pa do pianistov in harmonikarke. Izvajali so glasbo Bojana Glavine, zboru pa je dirigirala Mirjana Gvozdenac. Orkester učencev Glasbene šole Koper, podružnice Piran je vodil mladi glasbenik Jaka Jerina, besedilo Piranskega karnevala pa sta recitirali Miriam Monica in Ana Jana Špiletič.
Ob praznovanju sedemdesete obletnice nastanka piranske glasbene šole ne moremo mimo dejstva, da se je osnovno glasbeno izobraževanje v slovenski Istri pričelo 21. decembra 1948 v Portorožu. Čeprav so šolo po dveh letih preselili v Koper, pa bo občina Piran za vselej ostala zibelka glasbenega šolstva v slovenski Istri.
Tatjana Jercog, v. d. ravnateljice glasbene šole, je v nagovoru občinstvu poudarila, da je vsak jubilej, ki ga obeležuje ustanova, praznik za celotno mesto. “Glasbena šola v Piranu je ponosna na svojo preteklost. Danes povezuje generacije in jih usmerja v prihodnost. Glasbeno izobraževanje zahteva veliko prilagajanj. Vendar je ves vložen trud pomembna popotnica. Že pred sedmimi desetletji so glasbeni učitelji verjeli, da je glasba nosilka mnogih vrednot, kot so sprejemanje, spoštovanje, prijateljstvo.”
Občinstvo je spomnila, da je Srečko Kosovel že pred stoletjem pisal o današnjem času. Slutil je, da vse bolj slišimo, kako “svetijo se bajoneti”. Za konec nagovora je preoblikovala njegove verze in zaželela: “Naj svetijo se flavte in klarineti, naj nas objamejo glasbeni soneti. Naj zbori in orkestri zadonijo, naj nas spojijo v eno samo barvito harmonijo” in “naj oder preplavi mladostna razigranost.”
Ideja ni stara niti leto dni
Po prepričanju Bojana Glavine, avtorja glasbe Piranskega karnevala, je največja nagrada za skladatelja, če glasbeniki resnično sprejmejo njegovo glasbo: “Ko sem med pripravami za Piranski karneval opazoval mlade učenke in učence, sem užival v njihovem žvižganju, mrmranju melodij in motivov iz posameznih stavkov nove skladbe. Očitno so jih že osvojili in ponotranjili,” je povedal Glavina.
“Sicer pa … saj ni moglo biti drugače!” še dodaja Glavina, ki ne more mimo simpatičnih in nagajivih verzov Piroške Sič Birsa. “Ko človek bere njene hudomušne pesmice o ribičih, gusarjih, akrobatih, Pierroju, Neptunu in čarovnici Mari, se takoj prebudi glasba. Samo ujeti jo je treba v notno črtovje in zapisati v parte za posamezna glasbila. Magija barv in svetlobe se je prelila v čarobno magijo zvokov flavte, klarineta, saksofona, violin, trobente, roga, pozavne, klavirja, ksilofona, zvončkov, ...”
Scenaristka in zborovodkinja Mirjana Gvozdenac je z veseljem notografirala Piranski karneval, saj ji je glasba Bojana Glavine blizu:
“Pred očmi sem začela sestavljati slike predstave in zapisovati zamisli. Nisem scenaristka v pravem pomenu besede. Imam pa rada celoto, pregled nad stvarmi in dobro organizacijo. Razmišljala sem praktično, jasno in učinkovito. Kaj vse bi bilo potrebno, da bi predstava zadihala kot povezana celota,” pove Gvozdenac. “Od jeseni sva s kolegom Jakom Jerino pri pouku v glasbeni šoli občasno predstavljala posamezne skladbe po razredih. Nato sva našla iskrico, ki je v učencih zanetila željo po skupnem petju. V predstavi so sodelovali skoraj vsi učenci. Najprej je bilo veliko klepeta, smeha, nagajivega spreminjanja besedil, štosov, razigranosti… Nato so odkrili, da je med šolskim nastopom in pravo predstavo velika razlika. Začutili so, da lahko presežejo tudi sami sebe,” je še sklenila.