Novice, članki in odmevi ...
OČENAŠ HLAPCA JERNEJA JE OGLEDALO ČASU
Družina, 7. 7. 2013
Ksenja Hočevar
Ambrož Čopi je lani tak čas v starodavni bovški cerkvi Marije Device v Polju praznoval dvajsetletnico glasbenega ustvarjanja. Že med, predvsem pa po študiju na Akademiji za glasbo je vodil številne primorske zbore in jih »dvignil na zavidljivo umetniško raven«, kot piše v vsaki njegovi strokovni in medijski predstavitvi. Poleg dirigentskega in pedagoškega dela na Umetniški gimnaziji v Kopru (od leta 1999) je poznan tudi kot skladatelj – napisal je izjemen opus posvetnih in sakralnih del, s katerimi naši zbori posegajo po najvišjih priznanjih na mednarodnih tekmovanjih. Prav v dneh po prazniku samostojnosti, ko je predsednik državnega zbora povabljenemu zboru ljubljanskega Konservatorija za glasbo, ki ga Čopi vodi zadnja tri leta, na proslavi prepovedal izvajanje skladbe Očenaš hlapca Jerneja, je zbor Ave z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec v koprski stolnici izvedel samostojni koncert Čopijevih sakralnih del (malo okrnjenega in z dodatki ljudskih skladb ga bodo ponovili v ljubljanski stolnici 6. julija). Sodeč po odzivih na družabnih omrežjih je nemalo poslušalcev v koprsko stolnico prišlo ne le zaradi odličnega zbora in programa, temveč tudi v podporo skladatelju Čopiju, ki ni klonil pred zahtevo predsednika državnega zbora, da Cankarjevo uglasbeno besedilo Očenaš hlapca Jerneja zamenja z drugo skladbo.
Gospod Čopi, zakaj tak izbor za počastitev državnega praznika v državnem zboru?
(kratka tišina) Poznate Cankarjevo besedilo?
Poznam.
Torej zakaj me to sprašujete?! Besedilo je aktualno za današnji čas, kot je bilo v času, ko je nastalo. Seveda danes ne govorimo o hlapcu, govorimo pa o malem človeku, njegovi krivici, njegovi resnici. Očenaš hlapca Jerneja je, kot v spremni besedi piše Jože Pogačnik, zgled zvestobe človeškemu bistvu, zgled pokončne drže, hoje skozi življenje. To spada med neminljive vrednote človeškega rodu. Hlapec Jernej išče, prosi, česar še danes mali človek nima: pravico do dela. »Oče naš, kateri si v nebesih ... neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji!« Aktualno besedilo, nekakšno ogledalo današnjega časa, v katero se nekateri očitno ne upajo pogledati.
Da skladba ni primerna za slovesni praznik osamosvojitve, vam je menda očital predsednik državnega zbora ...
Skladba je dejansko zelo zahtevna, tako po tehnični kot interpretativni plati. Z zborom Konservatorija za glasbo smo jo začeli študirati lansko leto, z njo smo se predstavili že v Gdansku, v Pragi, aprila na mednarodnem tekmovanju v Mariboru. Lahko rečem, da je ta skladba merilo dobrega zbora. Besedilo pa je le izsek iz Cankarjeve novele Hlapec Jernej in njegova pravica – v očenašu se hlapec obrača na Boga, v njegovo pravico namreč še verjame, v posvetno oblast in človeško pravičnost je izgubil zaupanje, Karol Pahor je to besedilo uglasbil.
Je bil problem »očenaš« ali »hlapec«?
Pravzaprav se s tem nisem ukvarjal. Se mi pa kot umetniku zdi večji problem kot nesprejemljivost očenaša oziroma hlapca v državnem zboru to, da od nas pričakujejo ob pomembnem prazniku »lahkotnejši žanr«, ki jim bo popestril praznovanje. Kot kaže, ne znajo ali ne zmorejo presoditi in prepoznati umetniške vrednosti. Zapirajo vrata delom, ki jih tako po besedilni kot glasbeni kakovosti umeščamo v sam vrh zborovske literature. Odrivajo vsebino, bistvo – tu vidim problem zavrnitve.
Kako pa so »cenzuro« sprejeli mladi pevci?
Gesta državnega zbora, da povabi zbor, ki ga sestavljajo dijaki in študentje Konservatorija za glasbo, je vsekakor lepa. V tem duhu smo tudi sprejeli povabilo. Smo si pa bili edini – tako pevci kot direktor Konservatorija –, da če nekoga povabiš, je lepo, da ga tudi poslušaš, kaj ti želi sporočiti. Zaradi tega, ker me povabijo, mi ni treba zanikati mojega umetniškega pogleda na resničnost. S tem, da skladbe nismo nadomestili z drugo, smo pokazali našo pokončno držo; da pa smo vseeno zapeli Zdravljico, kot smo se dogovorili, pa našo odgovornost, korektnost.
Ali je zborovstvo smer študija na Konservatoriju za glasbo?
Zbor je predmet, ki ga imajo dijaki in študentje Konservatorija kot obveznega dve uri na teden. Zbor vodim tri leta in upam, da sem dvignil sodelovanje v zboru na to raven, da ga ne razumejo zgolj kot obvezen predmet, ampak kot dejavnost, kateri se s srcem posvečamo. Brez tega namreč ne bi bilo uspehov in napredovanj, ki jih z zborom dosegamo.
Kakšno mesto ima sodelovanje v zboru pri oblikovanju mladega človeka?
Pomembno! Pevec se v zboru nauči poslušati drugega, nauči se prilagajati, spoštovati, spodbujati … Še posebej je to pomembno za glasbenike inštrumentaliste, ki so precej individualno naravnani, vsak ima svojo vizijo o svojem inštrumentu, izkušenj s skupinskim muziciranjem pa skorajda ne. V zboru ne gre za posameznika oziroma moraš dati svoj najboljši delež k oblikovanju celote in se s to celoto – ne le z lastnim prispevkom – poistovetiti. To je šola za življenje. Vsaka linija je pomembna, čeprav vsaka zase nima pravega pomena, dobijo ga šele, ko se zlijejo skupaj. Če bi svet tako funkcioniral … (nasmeh)
Kar nekaj primorskih zborov ste vodili, tudi kakšnega cerkvenega?
Moj oče je organist v cerkvi sv. Urha v Bovcu, ob sakralni glasbi sem rasel, nisem pa še vodil cerkvenega zbora. Je pa tako, da ne glede na to, ali vodiš cerkveni ali posvetni zbor, se srečuješ tudi s sakralno literaturo …
… ki jo vi z vašimi zbori ne le poustvarjate, ampak kot skladatelj precej tudi napišete!
V petek (28. junija, op. a.) je zbor Ave v koprski stolnici na samostojnem koncertu izvajal dela iz mojega sakralnega opusa, dobršen del ga bodo ponovili 6. julija v ljubljanski stolnici v sklopu koncertov Imago Slovenija. Moja dela izvaja veliko slovenskih pa tudi tujih zborov skoraj vseh evropskih držav, doživele pa so izvedbe tudi v Ameriki, na Japonskem ...
Kakšen čar ima skladanje?
Poslanstvo vsakega od nas je, da nadgradimo talente, ki so nam podarjeni. Zborovstvo je ene vrste govorica, odgovorno posredovanje nečesa, kar je že ustvarjeno, na čim višji umetniški ravni. Drugo pa je, da glasbenik – kot na primer slikar ali pesnik ali pisatelj – posreduje sporočilo prek glasbe. Glasba ni ne otipljiv ne viden medij, je pa slišen. Meni je v izjemno veselje, da lahko sporočilo besedila podam skozi glasbeno pripoved. Da dam besedilu novo dimenzijo, ki je blizu meni. Vsak glasbenik, vsak umetnik si želi s svojim ustvarjanjem posredovati tisto, o čemer sam razmišlja, kar doživlja, čuti …
V petek ste bili na koncertu v koprski stolnici. Kako je poslušati svojo glasbo?
Vsaka skladba ima svojo zgodbo. In vsaka skladba je kot fotografija: zrcali neki čas življenja, ki ga je skladatelj prehodil, dogodke, doživljanja, razmišljanja. V skladbah se prepoznam, so moj ostanek časa. Na primer Requiem sem začel pisati pred hudo nesrečo z avtom – nastal je le Pie Jesu –, potem sem spoznal, da to ne bo moja zadnja skladba (nasmeh). Začel sem pisati hvalnice, ki izražajo veselje in hvaležnost za življenje, nastajale so marijanske antifone, kot so Salve Regina, Ave, regina coelorum, Ave Marija po besedilu iz Lukovega evangelija … Uglasbil sem veliko psalmov in drugih svetopisemskih tekstov.
Ste mislili resno, kar ste napisali na družabnem omrežju, da se ob zapletu v državnem zboru čutite izzvani za naslednji projekt: uglasbitev drugega očenaša iz Hlapca Jerneja?
Pred menoj je kar nekaj zanimivih projektov, kot so Pavčkovi Angeli in, da, namen imam uglasbiti oba očenaša iz Hlapca Jerneja. Prvega kot hommage Karolu Pahorju in Ivanu Cankarju, drugi pa je nepoznan in je vsekakor vreden pozornosti.
Ksenja Hočevar
Ambrož Čopi je lani tak čas v starodavni bovški cerkvi Marije Device v Polju praznoval dvajsetletnico glasbenega ustvarjanja. Že med, predvsem pa po študiju na Akademiji za glasbo je vodil številne primorske zbore in jih »dvignil na zavidljivo umetniško raven«, kot piše v vsaki njegovi strokovni in medijski predstavitvi. Poleg dirigentskega in pedagoškega dela na Umetniški gimnaziji v Kopru (od leta 1999) je poznan tudi kot skladatelj – napisal je izjemen opus posvetnih in sakralnih del, s katerimi naši zbori posegajo po najvišjih priznanjih na mednarodnih tekmovanjih. Prav v dneh po prazniku samostojnosti, ko je predsednik državnega zbora povabljenemu zboru ljubljanskega Konservatorija za glasbo, ki ga Čopi vodi zadnja tri leta, na proslavi prepovedal izvajanje skladbe Očenaš hlapca Jerneja, je zbor Ave z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec v koprski stolnici izvedel samostojni koncert Čopijevih sakralnih del (malo okrnjenega in z dodatki ljudskih skladb ga bodo ponovili v ljubljanski stolnici 6. julija). Sodeč po odzivih na družabnih omrežjih je nemalo poslušalcev v koprsko stolnico prišlo ne le zaradi odličnega zbora in programa, temveč tudi v podporo skladatelju Čopiju, ki ni klonil pred zahtevo predsednika državnega zbora, da Cankarjevo uglasbeno besedilo Očenaš hlapca Jerneja zamenja z drugo skladbo.
Gospod Čopi, zakaj tak izbor za počastitev državnega praznika v državnem zboru?
(kratka tišina) Poznate Cankarjevo besedilo?
Poznam.
Torej zakaj me to sprašujete?! Besedilo je aktualno za današnji čas, kot je bilo v času, ko je nastalo. Seveda danes ne govorimo o hlapcu, govorimo pa o malem človeku, njegovi krivici, njegovi resnici. Očenaš hlapca Jerneja je, kot v spremni besedi piše Jože Pogačnik, zgled zvestobe človeškemu bistvu, zgled pokončne drže, hoje skozi življenje. To spada med neminljive vrednote človeškega rodu. Hlapec Jernej išče, prosi, česar še danes mali človek nima: pravico do dela. »Oče naš, kateri si v nebesih ... neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji!« Aktualno besedilo, nekakšno ogledalo današnjega časa, v katero se nekateri očitno ne upajo pogledati.
Da skladba ni primerna za slovesni praznik osamosvojitve, vam je menda očital predsednik državnega zbora ...
Skladba je dejansko zelo zahtevna, tako po tehnični kot interpretativni plati. Z zborom Konservatorija za glasbo smo jo začeli študirati lansko leto, z njo smo se predstavili že v Gdansku, v Pragi, aprila na mednarodnem tekmovanju v Mariboru. Lahko rečem, da je ta skladba merilo dobrega zbora. Besedilo pa je le izsek iz Cankarjeve novele Hlapec Jernej in njegova pravica – v očenašu se hlapec obrača na Boga, v njegovo pravico namreč še verjame, v posvetno oblast in človeško pravičnost je izgubil zaupanje, Karol Pahor je to besedilo uglasbil.
Je bil problem »očenaš« ali »hlapec«?
Pravzaprav se s tem nisem ukvarjal. Se mi pa kot umetniku zdi večji problem kot nesprejemljivost očenaša oziroma hlapca v državnem zboru to, da od nas pričakujejo ob pomembnem prazniku »lahkotnejši žanr«, ki jim bo popestril praznovanje. Kot kaže, ne znajo ali ne zmorejo presoditi in prepoznati umetniške vrednosti. Zapirajo vrata delom, ki jih tako po besedilni kot glasbeni kakovosti umeščamo v sam vrh zborovske literature. Odrivajo vsebino, bistvo – tu vidim problem zavrnitve.
Kako pa so »cenzuro« sprejeli mladi pevci?
Gesta državnega zbora, da povabi zbor, ki ga sestavljajo dijaki in študentje Konservatorija za glasbo, je vsekakor lepa. V tem duhu smo tudi sprejeli povabilo. Smo si pa bili edini – tako pevci kot direktor Konservatorija –, da če nekoga povabiš, je lepo, da ga tudi poslušaš, kaj ti želi sporočiti. Zaradi tega, ker me povabijo, mi ni treba zanikati mojega umetniškega pogleda na resničnost. S tem, da skladbe nismo nadomestili z drugo, smo pokazali našo pokončno držo; da pa smo vseeno zapeli Zdravljico, kot smo se dogovorili, pa našo odgovornost, korektnost.
Ali je zborovstvo smer študija na Konservatoriju za glasbo?
Zbor je predmet, ki ga imajo dijaki in študentje Konservatorija kot obveznega dve uri na teden. Zbor vodim tri leta in upam, da sem dvignil sodelovanje v zboru na to raven, da ga ne razumejo zgolj kot obvezen predmet, ampak kot dejavnost, kateri se s srcem posvečamo. Brez tega namreč ne bi bilo uspehov in napredovanj, ki jih z zborom dosegamo.
Kakšno mesto ima sodelovanje v zboru pri oblikovanju mladega človeka?
Pomembno! Pevec se v zboru nauči poslušati drugega, nauči se prilagajati, spoštovati, spodbujati … Še posebej je to pomembno za glasbenike inštrumentaliste, ki so precej individualno naravnani, vsak ima svojo vizijo o svojem inštrumentu, izkušenj s skupinskim muziciranjem pa skorajda ne. V zboru ne gre za posameznika oziroma moraš dati svoj najboljši delež k oblikovanju celote in se s to celoto – ne le z lastnim prispevkom – poistovetiti. To je šola za življenje. Vsaka linija je pomembna, čeprav vsaka zase nima pravega pomena, dobijo ga šele, ko se zlijejo skupaj. Če bi svet tako funkcioniral … (nasmeh)
Kar nekaj primorskih zborov ste vodili, tudi kakšnega cerkvenega?
Moj oče je organist v cerkvi sv. Urha v Bovcu, ob sakralni glasbi sem rasel, nisem pa še vodil cerkvenega zbora. Je pa tako, da ne glede na to, ali vodiš cerkveni ali posvetni zbor, se srečuješ tudi s sakralno literaturo …
… ki jo vi z vašimi zbori ne le poustvarjate, ampak kot skladatelj precej tudi napišete!
V petek (28. junija, op. a.) je zbor Ave v koprski stolnici na samostojnem koncertu izvajal dela iz mojega sakralnega opusa, dobršen del ga bodo ponovili 6. julija v ljubljanski stolnici v sklopu koncertov Imago Slovenija. Moja dela izvaja veliko slovenskih pa tudi tujih zborov skoraj vseh evropskih držav, doživele pa so izvedbe tudi v Ameriki, na Japonskem ...
Kakšen čar ima skladanje?
Poslanstvo vsakega od nas je, da nadgradimo talente, ki so nam podarjeni. Zborovstvo je ene vrste govorica, odgovorno posredovanje nečesa, kar je že ustvarjeno, na čim višji umetniški ravni. Drugo pa je, da glasbenik – kot na primer slikar ali pesnik ali pisatelj – posreduje sporočilo prek glasbe. Glasba ni ne otipljiv ne viden medij, je pa slišen. Meni je v izjemno veselje, da lahko sporočilo besedila podam skozi glasbeno pripoved. Da dam besedilu novo dimenzijo, ki je blizu meni. Vsak glasbenik, vsak umetnik si želi s svojim ustvarjanjem posredovati tisto, o čemer sam razmišlja, kar doživlja, čuti …
V petek ste bili na koncertu v koprski stolnici. Kako je poslušati svojo glasbo?
Vsaka skladba ima svojo zgodbo. In vsaka skladba je kot fotografija: zrcali neki čas življenja, ki ga je skladatelj prehodil, dogodke, doživljanja, razmišljanja. V skladbah se prepoznam, so moj ostanek časa. Na primer Requiem sem začel pisati pred hudo nesrečo z avtom – nastal je le Pie Jesu –, potem sem spoznal, da to ne bo moja zadnja skladba (nasmeh). Začel sem pisati hvalnice, ki izražajo veselje in hvaležnost za življenje, nastajale so marijanske antifone, kot so Salve Regina, Ave, regina coelorum, Ave Marija po besedilu iz Lukovega evangelija … Uglasbil sem veliko psalmov in drugih svetopisemskih tekstov.
Ste mislili resno, kar ste napisali na družabnem omrežju, da se ob zapletu v državnem zboru čutite izzvani za naslednji projekt: uglasbitev drugega očenaša iz Hlapca Jerneja?
Pred menoj je kar nekaj zanimivih projektov, kot so Pavčkovi Angeli in, da, namen imam uglasbiti oba očenaša iz Hlapca Jerneja. Prvega kot hommage Karolu Pahorju in Ivanu Cankarju, drugi pa je nepoznan in je vsekakor vreden pozornosti.