Novice, članki in odmevi ...

VIOLONČELO JE INŠTRUMENT PRIHODNOSTI
Leto 2012/2013  |  20.06.2013  |  Videno: 366160  |  A+ | a-
Mandrač, 20.6.2013
Piše: AM


V medijih se vedno odmeva nastop hrvaškega dvojca 2Cellos na koprskem Titovem trgu, kjer sta Stjepan Hauser in Luka ŠuIić spravila v delirij nekaj tisoč množico. Nastop svetovno priznanega dueta violončelistov je sam po sebi dogodek, ki ga ni za zamuditi, posebej ne, če si sam violončelist.
Takšnega mnenja je tudi Antonije Hajdin, učitelj violončela na koprski glasbeni šoli, kjer je s svojimi učenci pred desetimi leti ustanovil zasedbo Violoncello principale, nenavadno, devetčlansko zasedbo, kjer je prostora samo za en instrument, seveda violončelo. Koncert 2Cellos pa je bil seveda prelepa priložnost, ki bi jo bilo škoda kar tako izpustiti, a kaj, ko hrvaška zasedba ni vajena predskupine. O tem, kako so težavo zaobšli nam je povedal Antonije Hajdin. »Najprej dovolite, da se zahvalim vsem učencem, ki sodelujejo v ansamblu in njihovim staršem, ki nas ob tem podpirajo. Res mi je v užitek gledati, kako ti otroci rastejo. Velika zahvala pa gre tudi organizatorju koncerta Danjelu Koradinu, ki nam je prišel nasproti in gospodu Elvinu Klobasu, očetu mlade učenke, ki še ne igra v naši zasedbi, a je prišel do ideje, da 2Cellos sploh vprašamo za nastop. Seveda je bilo najprej govora, da bi nastopili kot predskupina, a koncept 2Cellos tega ne predvideva, kljub temu, da so bili navdušeni nad našimi posnetki. Na koncu pa se nam je ponudila zanimiva priložnost, da zvezdnika presenetimo z intimnim nastopom v njihovem ˝backstageu˝, to pa je bila Pretorska palača, po samem koncertu. ldeja se nam je zdela odlična, tudi zato, ker naši fantje in dekleta še niso vajeni nastopanja na odprtem, za kar pa bi potrebovali tudi električne violončele.«
Namesto, da bi nastopili pred množico ste tako dobili priložnost, da fantje in dekleta nastopijo pred svojimi vzorniki. Tudi to ni slabo. »Vsekakor je bil poseben občutek, saj imamo v naši skupini nekakšen neuraden ˝fan club˝ 2Cellos. Omeniti pa moram, da sta oba fanta v bistvu Istrana, Stjepan Hauser je iz Pulja, Luka Sulič pa ima celo izolsko poreklo, saj njegova mama prihaja iz našega mesta in ta povezava je seveda še toliko bolj pomembna. Učenci so bili res navdušeni, še posebej pa učenke.« (smeh)
Violoncello Principale sestavlja devet tvojih učencev, toda imaš jih še veliko več. »Res je, veliko jih je, skupino pa smo ustanovili tudi zato, da dodatno promoviramo ta instrument, ki je kar nekoliko zapostavljen. Na začetku je bilo kar nekaj težav z vpisom, pa tudi to, da sem šele začenjal pedagoško pot ni pomagalo. No, zato sem si vzel veliko časa, da sem ansambel ˝zagnal˝, dal sem tiskati majice, z veliko muke sem nato pripravil aranžmaje popularnih pesmi, ki so seveda domače ušesom poslušalcev, a so tudi zabavne za igranje, kot tudi dovolj kompleksne in večglasne, tako da na koncu violončelisti delujejo bolj kot solisti. Kar pa sploh ni klasična vloga violončela, tako da smo vsi bili na nekem novem terenu.«
Zanimivo je, da si omenil, da ni veliko zanimanja za violončelo, saj je za nekoga, kot sem jaz, ki prihaja iz rockerskih voda, najbolj pogosto godalo prav violončelo, tako v alternativnem rocku. Na primer Nirvana Unplugged, pa Apocalyptica... Je najbolj rock godalo, ki ima nekakšno naravno distorzijo. Kako to, da ni tako veliko zanimanja? »Za začetek naj povem, da so bili krogi veliko zaprti, danes pa je moč medijev večja, svet pa manjši. Pred leti, ko sem se s Hauserjem in Šulićem veliko srečeval na kampih, kjer smo veliko vadili in smo bili v klasiki, že takrat sem se spogledoval z rockom, izredno navdušen pa sem bil ravno nad Apocalyptico in zelo sem si želel, da bi sam nekoč igral heavy metal na violončelu, ker to tako dobro zveni. Danes je seveda priljubljenost violončela večja.«
Tudi zahvaljujoč 2Cellos, verjetno.Kako, kot klasični glasbenik, gledaš nanje? »Mislim, da sta vrhunska čelista, pa ne samo zato, ker sta svetovno znana. Danes, zahvaljujoč internetu, lahko brez težav vidimo veliko glasbenih zasedb, kjer imajo tudi električen violončelo, a v veliki večini primerov gre za ˝amaterje˝. Medtem ko bi Šulić in Hauser, po mojem mnenju, lahko bila predstojnika katedre za violončelo na marsikateri svetovni akademiji. Njihove skladbe sodijo v sam vrh, tako interpretativno, kot po tehnični dodelanosti kakovosti izvedbe.«
Praviš, da to ni samo ˝poceni fora˝ za prodajanje pop glasbe? »Sploh ne. Ne prodajajo se samo zato, ker dobro izgledajo, niti zato, ker imajo zanimive ideje. Prodajajo se predvsem zato, ker so vrhunski. Poznam ju več kot deset let, skupaj smo se učili, veliko smo si izmenjavali mnenja in izkušnje. Sta krasna čelista, in še enkrat poudarjam, da, če hočeš v tem biti dober, moraš resnično dobro obvladati klasični instrument. Šele takrat obvladaš vse to eksperimentiranje z zvokom. O tem sem govoril tudi z njima, ravno pred desetimi leti, ko smo bili v Grožnjanu na seminarju. Tam sem govoril, da je violončelo glasbilo prihodnosti.  Ima naravno distorzijo, če čelo posnameš s poceni diktafonom zveni kot distorzirana kitara Jimi Hendrixa. Ko sem imel trinajst let sem v razredu igral Bacha in so me posneli z diktafonom in sem pomislil, da zveni kot heavy metal. Ima tak ˝jezen˝ zvok. Pravim, da ima veliko možnosti, saj je med klasičnimi vrhunskimi instrumenti nastal zelo pozno. V violončelu najdemo elemente violine, kontrabasa, kitare, igramo ga lahko ˝pizzicato˝, lahko se približa zvoku človeškega glasu. Je res instrument velikih možnosti, ki še niso zelo raziskane in ravno zato mi je všeč to, kar delata Hauser in Šulić. Vem, da ko bom čez dvajset let poslušal njun album, bo to še vedno zelo kakovosten, vrhunski izdelek. Ni to nek instant izdelek.«
Omenil si, da je brez električnega violončela težko nastopati na odprtem odru. Kako to? »Klasični violončelo je izredno težko ozvočiti, ne da bi pršilo do mikrofonije, še toliko težje pa je ozvočiti devet takšnih violončelov. Rešitev je električni violončelo, a teh še nimamo. Ravno zaradi tega bi nam zelo prav prišlo, če bi nam kdo prišel nasproti in nam omogočil nakup teh instrumentov. Naj tudi povem, da je naš ansambel tista nit, ki povezuje vse tri izpostave obalne glasbene šole, saj moji učenci prihajajo tako iz Pirana, iz lzole, kot tudi iz Kopra. Veliko podpore nam je ponudil ravnatelj glasbene šole Koper lztok Babnik, ki je v projektu videl svetlo točko in nas še vedno podpira, ter nudi prostor za vaje.«



Za razliko od kitare, ali pa klavirja, violončelo spada med instrumente, ki v popularni glasbi vendarle niso tako zelo razširjeni. Tvojim učencem pustiš odprta vsa vrata, a kako na to gledajo starejši akademiki? »S tistimi akademiki, ki so nekaj dosegli, ki so zares dobri, s katerimi sem v stiku, čeprav so iz Italije, Nemčije ali Hrvaške, sem v dobrih, oziroma, odličnih odnosih. To so glasbeni mački, ki so nekaj dosegli, a pogosto pod izraz ˝starejsi akademiki˝ razumemo nekoga, ki profesionalno ni dosegel nič, preko določenih pozicij pa so prišli do pomembnega delovnega mesta in nato na žalost vodijo usodo svojih zavodov. Naj vsak počne to, kar najbolje zmore in, če ima kdo več interesov, naj jih goji. Sam se nisem omejil le na klasično glasbo, ampak sem se z učenci odpravil tudi v filmsko glasbo, ukvarjam se s športom. Življenje je prekratko, da bi se omejil le na eno stvar. Moraš iti naprej in predvsem je pomembno, da se za to, kar počnemo, potrudimo, stoodstotno.«
Za konec, če bi moral izbrati eno pesem, ki bi jo zaigral s 2Cellos, kaj bi izbral? »Že dolgo se mi roji po glavi ideja, da bi z violončeli zaigral Thunderstruck skupine AC/DC. Ali pa morda Master of puppets Metallice. Ravno trio violončelov bi bila idealna kombinacija in seveda bi jaz, ker sem najbolj ˝metalec˝, prevzel vlogo solo kitare.« (smeh)