Novice, članki in odmevi ...
PO SKICI IN RISBI DO PRAVE NOTE
Dnevnik, 29. december 2012
Ingrid Mager
Matej Bonin: Ideja kalejdoskopa, ki sem jo uporabil tudi v zadnji skladbi z istoimenskim naslovom, je pravzaprav stična točka vseh mojih zadnjih del.
(Foto: dokumentacija Dnevnika)
Obvladovanje več inštrumentov, še posebej klavirja, afiniteta do vokala, discipliniranost in predanost glasbi so odlike mladega Izolčana, 26-letnega komponista Mateja Bonina, ki je na Akademiji za glasbo v Ljubljani zaključil študij v razredu Uroša Rojka, ta hip pa se pili še pri Beatu Furrerju na Visoki šoli za umetnost v Gradcu. Njegove skladbe so kompleksne, izrazno sodobne in hkrati izvirne, kar so prepoznali tudi člani pihalnega kvinteta Slowind in ga že leta 2007 povabili na svoj festival. Zanje je napisal kvintet Daleč od blizu in po ljubljanskem koncertu so ga izvedli še v Monzi, Milanu in Parizu. Zadnje naročilo je prišlo na pobudo praškega Goethejevega Inštituta in tako je nastala skladba Kaleidoscope, ki jo je v koncertnem ciklu musica viva bavarske RTV v Münchnu nedavno krstno izvedel Ensemble Modern. Bonin je bil povabljen v krog mladih skladateljev iz vzhodne in srednje Evrope, ki so sodelovali v projektu »Od kod? Kam? – Miti, narod, identitete«.
Že kot šestnajstletnik ste dobili posebno nagrado za mlade glasbenike skladatelje na tekmovanju Ignacija Otte v Italiji. So vas že v družini spodbujali k skladanju?
S komponiranjem sem začel prav s skladbo, ki je sodelovala na tekmovanju Ignacija Otte, to je bila priredba ljudske pesmi Stoji mi polje za mešani pevski zbor. Moj profesor za teoretske predmete na srednji glasbeni šoli v Kopru Ambrož Čopi mi je takrat predlagal, naj poskusim kaj skomponirati, in nato me je ravno po tej skladbi vpeljal v svet komponiranja, za kar sem mu zelo hvaležen. Ne prihajam ravno iz glasbene družine, je bilo pa okrog mene veliko petja in glasbe. Pravzaprav sem že majhen rad spontano improviziral, pa naj bo to z glasom ali na klavirju, medtem ko je bilo komponiranje takrat še neznanka. Nikoli pa si sebe nisem predstavljal kot skladatelja. S to skladbo sem prebil led, po naslednji skladbi Tango za flavto in klavir pa je vse kar steklo.
To, kako komponirate, je všeč tudi ansamblu Slowind – že pred petimi leti so naročili in izvedli vašo skladbo. V kakšnem smislu ste v teh letih nadgradili svoje komponiranje?
Komponiranje je obsežen in dolgotrajen proces: spoznati se je treba s kompozicijskimi tehnikami, inštrumenti, praktičnimi problemi izvajalske prakse in še z veliko drugimi detajli. Rekel bi, da sem še v zelo zgodnjih skladateljskih letih. Nova spoznanja si sledijo pogosto in intenzivno, kar seveda vpliva na sam izraz glasbe, ki jo pišem. Zame velik izziv predstavlja osredotočenost na material. Razumeti in prepoznati je treba potencial, ki ga material v skladbi ponuja, nato izluščiti ves balast in uporabiti le tisto, kar je najbolj bistveno za skladbo. To me vedno bolj vodi v redukcijo materiala, ki pa stalno kroži. Ideja kalejdoskopa, ki sem jo uporabil tudi v zadnji skladbi z istoimenskim naslovom, je pravzaprav stična točka vseh mojih zadnjih del.
Ensemble Modern je eden najbolj kakovostnih ambasadorjev sodobne glasbe ta hip, izbrali so vas v krog osmih mladih skladateljev. Imate kakšne odzive ansambla na vašo skladbo?
Skladba Kaleidoscope je izvajalsko zahtevna. A ker sem vedel, da jo bo izvedel Ensemble Modern, sem lahko idejo simultanega sobivanja različnih motivov, o kateri sem razmišljal v skladbi, uporabil v ekstremni obliki. Tako so v skladbi situacije, kjer več skupin ansambla sočasno igra v različnih tempih, z različno artikulacijo, vsaka od njih pa mora biti popolnoma usklajena, da se to sobivanje elementov lahko jasno izkristalizira. Ensemble Modern je znan po natančnem izvajanju ritmično kompleksnih struktur, tako da so se izvajalci s tem izzivom spopadli odlično in praktično brez težav.
Že pred tedni, ko smo imeli prve vaje, sem dobil pozitivne komentarje, tako od ansambla kot tudi dirigentke, ki je vaje vodila. Za izvajalce je izjemno pomembno, da so partitura in parti jasno urejeni, saj tako lažje in hitreje razberejo, kaj je želel skladatelj s skladbo doseči. Tako so mojo skladbo že po dveh vajah postavili na res visok nivo. Z dirigentom in skladateljem Pétrom Eötvösom, ki je nato vodil orkester na decembrskih vajah in na premieri v Münchnu, sva po vaji malce podebatirala o sami skladbi, in tudi on mi je dal zelo pozitivne in spodbudne komentarje.
Ste se tokrat drugače lotili komponiranja kot sicer? Kako obsežen je že vaš opus?
Komponiranja sem se lotil kot običajno: imel sem začetno izhodišče, v tem primeru odnos med miti, od tu naprej pa sem iskal načine, kako izluščiti tako formo in material, ki bi ga potem v skladbi uporabil. Med komponiranjem po navadi veliko časa namenim čisto spontanim skicam, ki so mnogokrat bolj likovne kot glasbene narave. Nasploh mislim, da je v mojih delovnih osnutkih veliko manj not, kot pa je risb, komentarjev, opomb... Vse to mi pomaga idejo in predstavo o skladbi razumeti bolje. Pisanje not je zgolj segment pri procesu komponiranja.
Že med študijem na ljubljanski glasbeni akademiji sem pisal za različne zasedbe; za zbor, solistična dela, komorne in pozneje v višjih letnikih tudi orkestrske skladbe. V mojem opusu prevladujejo komorne skladbe, pisal sem jih veliko, ker sem se ob njih želel čim več naučiti. Po eni strani komorna zasedba omogoča obravnavo vsakega inštrumenta kot solista, po drugi pa zahteva od skladatelja, da te inštrumente poveže v večje celote. Od oktobra študiram na Visoki šoli za umetnost v Gradcu, na smeri kompozicija-glasbeni teater, pri čemer želim čim bolj spoznati vokalno-inštrumentalne zasedbe in pisati zanje.
Najdemo vas celo v alternativnih vodah, z zasedbo Walter Flego ste pokukali iz klasičnih vod.
Walter Flego je bil projekt, ki je zaključen. Nazadnje smo sodelovali na Klubskem maratonu 2011, ki ga organizira Radio Študent, potem pa smo se razšli, ker smo imeli preveč različnih obveznosti; denimo, s kitaristom sva se oba odpravljala na študij v tujino. V izziv so nam bile povezave med popularno glasbo, predvsem z njenimi bolj alternativnimi praksami, in povsem eksperimentalnimi pristopi. Vsak od članov je prinesel v band različno ozadje in poskusno smo skupaj zamešali različne glasbene prakse. Tako smo v živo na odru nasnemavali sami sebe, veliko delali s »sampli«, pri tem pa gradili zvočne slike. Vse skupaj je ostalo na začetni ravni ustvarjanja, vseeno pa je bil to zanimiv izlet. Smeri, ki izhajajo iz bolj ali manj popularnih zvrsti glasbe, so mi ponudile zanimiva spoznanja tako o popularni kulturi kot o sodobni glasbi nasploh.
Dva avtorska skladateljska večera že imate za sabo. Kdaj lahko pričakujemo tretjega?
Kot že rečeno, sem ravno začel z mojstrskim študijem v Gradcu in glasbeni teater je področje, kjer se intenzivno prepletata vokalna in inštrumentalna glasba, kar je zame novo področje in ga moram še raziskati. Z novim okoljem pride nov zagon, tako da sedaj intenzivno postavljam temelje za naslednje kompozicije, ki jih bom napisal v letu 2013. Seveda bi bilo zanimivo znova sestaviti skladateljski večer, saj imam zanj že kar nekaj materiala, a dlje od ideje še nisem. Če se bo pokazala priložnost za tak večer, pa jo bom seveda z veseljem izkoristil.
V mojih delovnih osnutkih je veliko manj not, kot pa je risb, komentarjev, opomb... Vse to mi pomaga idejo in predstavo o skladbi bolje razumeti.
Ingrid Mager
Matej Bonin: Ideja kalejdoskopa, ki sem jo uporabil tudi v zadnji skladbi z istoimenskim naslovom, je pravzaprav stična točka vseh mojih zadnjih del.
(Foto: dokumentacija Dnevnika)
Obvladovanje več inštrumentov, še posebej klavirja, afiniteta do vokala, discipliniranost in predanost glasbi so odlike mladega Izolčana, 26-letnega komponista Mateja Bonina, ki je na Akademiji za glasbo v Ljubljani zaključil študij v razredu Uroša Rojka, ta hip pa se pili še pri Beatu Furrerju na Visoki šoli za umetnost v Gradcu. Njegove skladbe so kompleksne, izrazno sodobne in hkrati izvirne, kar so prepoznali tudi člani pihalnega kvinteta Slowind in ga že leta 2007 povabili na svoj festival. Zanje je napisal kvintet Daleč od blizu in po ljubljanskem koncertu so ga izvedli še v Monzi, Milanu in Parizu. Zadnje naročilo je prišlo na pobudo praškega Goethejevega Inštituta in tako je nastala skladba Kaleidoscope, ki jo je v koncertnem ciklu musica viva bavarske RTV v Münchnu nedavno krstno izvedel Ensemble Modern. Bonin je bil povabljen v krog mladih skladateljev iz vzhodne in srednje Evrope, ki so sodelovali v projektu »Od kod? Kam? – Miti, narod, identitete«.
Že kot šestnajstletnik ste dobili posebno nagrado za mlade glasbenike skladatelje na tekmovanju Ignacija Otte v Italiji. So vas že v družini spodbujali k skladanju?
S komponiranjem sem začel prav s skladbo, ki je sodelovala na tekmovanju Ignacija Otte, to je bila priredba ljudske pesmi Stoji mi polje za mešani pevski zbor. Moj profesor za teoretske predmete na srednji glasbeni šoli v Kopru Ambrož Čopi mi je takrat predlagal, naj poskusim kaj skomponirati, in nato me je ravno po tej skladbi vpeljal v svet komponiranja, za kar sem mu zelo hvaležen. Ne prihajam ravno iz glasbene družine, je bilo pa okrog mene veliko petja in glasbe. Pravzaprav sem že majhen rad spontano improviziral, pa naj bo to z glasom ali na klavirju, medtem ko je bilo komponiranje takrat še neznanka. Nikoli pa si sebe nisem predstavljal kot skladatelja. S to skladbo sem prebil led, po naslednji skladbi Tango za flavto in klavir pa je vse kar steklo.
To, kako komponirate, je všeč tudi ansamblu Slowind – že pred petimi leti so naročili in izvedli vašo skladbo. V kakšnem smislu ste v teh letih nadgradili svoje komponiranje?
Komponiranje je obsežen in dolgotrajen proces: spoznati se je treba s kompozicijskimi tehnikami, inštrumenti, praktičnimi problemi izvajalske prakse in še z veliko drugimi detajli. Rekel bi, da sem še v zelo zgodnjih skladateljskih letih. Nova spoznanja si sledijo pogosto in intenzivno, kar seveda vpliva na sam izraz glasbe, ki jo pišem. Zame velik izziv predstavlja osredotočenost na material. Razumeti in prepoznati je treba potencial, ki ga material v skladbi ponuja, nato izluščiti ves balast in uporabiti le tisto, kar je najbolj bistveno za skladbo. To me vedno bolj vodi v redukcijo materiala, ki pa stalno kroži. Ideja kalejdoskopa, ki sem jo uporabil tudi v zadnji skladbi z istoimenskim naslovom, je pravzaprav stična točka vseh mojih zadnjih del.
Ensemble Modern je eden najbolj kakovostnih ambasadorjev sodobne glasbe ta hip, izbrali so vas v krog osmih mladih skladateljev. Imate kakšne odzive ansambla na vašo skladbo?
Skladba Kaleidoscope je izvajalsko zahtevna. A ker sem vedel, da jo bo izvedel Ensemble Modern, sem lahko idejo simultanega sobivanja različnih motivov, o kateri sem razmišljal v skladbi, uporabil v ekstremni obliki. Tako so v skladbi situacije, kjer več skupin ansambla sočasno igra v različnih tempih, z različno artikulacijo, vsaka od njih pa mora biti popolnoma usklajena, da se to sobivanje elementov lahko jasno izkristalizira. Ensemble Modern je znan po natančnem izvajanju ritmično kompleksnih struktur, tako da so se izvajalci s tem izzivom spopadli odlično in praktično brez težav.
Že pred tedni, ko smo imeli prve vaje, sem dobil pozitivne komentarje, tako od ansambla kot tudi dirigentke, ki je vaje vodila. Za izvajalce je izjemno pomembno, da so partitura in parti jasno urejeni, saj tako lažje in hitreje razberejo, kaj je želel skladatelj s skladbo doseči. Tako so mojo skladbo že po dveh vajah postavili na res visok nivo. Z dirigentom in skladateljem Pétrom Eötvösom, ki je nato vodil orkester na decembrskih vajah in na premieri v Münchnu, sva po vaji malce podebatirala o sami skladbi, in tudi on mi je dal zelo pozitivne in spodbudne komentarje.
Ste se tokrat drugače lotili komponiranja kot sicer? Kako obsežen je že vaš opus?
Komponiranja sem se lotil kot običajno: imel sem začetno izhodišče, v tem primeru odnos med miti, od tu naprej pa sem iskal načine, kako izluščiti tako formo in material, ki bi ga potem v skladbi uporabil. Med komponiranjem po navadi veliko časa namenim čisto spontanim skicam, ki so mnogokrat bolj likovne kot glasbene narave. Nasploh mislim, da je v mojih delovnih osnutkih veliko manj not, kot pa je risb, komentarjev, opomb... Vse to mi pomaga idejo in predstavo o skladbi razumeti bolje. Pisanje not je zgolj segment pri procesu komponiranja.
Že med študijem na ljubljanski glasbeni akademiji sem pisal za različne zasedbe; za zbor, solistična dela, komorne in pozneje v višjih letnikih tudi orkestrske skladbe. V mojem opusu prevladujejo komorne skladbe, pisal sem jih veliko, ker sem se ob njih želel čim več naučiti. Po eni strani komorna zasedba omogoča obravnavo vsakega inštrumenta kot solista, po drugi pa zahteva od skladatelja, da te inštrumente poveže v večje celote. Od oktobra študiram na Visoki šoli za umetnost v Gradcu, na smeri kompozicija-glasbeni teater, pri čemer želim čim bolj spoznati vokalno-inštrumentalne zasedbe in pisati zanje.
Najdemo vas celo v alternativnih vodah, z zasedbo Walter Flego ste pokukali iz klasičnih vod.
Walter Flego je bil projekt, ki je zaključen. Nazadnje smo sodelovali na Klubskem maratonu 2011, ki ga organizira Radio Študent, potem pa smo se razšli, ker smo imeli preveč različnih obveznosti; denimo, s kitaristom sva se oba odpravljala na študij v tujino. V izziv so nam bile povezave med popularno glasbo, predvsem z njenimi bolj alternativnimi praksami, in povsem eksperimentalnimi pristopi. Vsak od članov je prinesel v band različno ozadje in poskusno smo skupaj zamešali različne glasbene prakse. Tako smo v živo na odru nasnemavali sami sebe, veliko delali s »sampli«, pri tem pa gradili zvočne slike. Vse skupaj je ostalo na začetni ravni ustvarjanja, vseeno pa je bil to zanimiv izlet. Smeri, ki izhajajo iz bolj ali manj popularnih zvrsti glasbe, so mi ponudile zanimiva spoznanja tako o popularni kulturi kot o sodobni glasbi nasploh.
Dva avtorska skladateljska večera že imate za sabo. Kdaj lahko pričakujemo tretjega?
Kot že rečeno, sem ravno začel z mojstrskim študijem v Gradcu in glasbeni teater je področje, kjer se intenzivno prepletata vokalna in inštrumentalna glasba, kar je zame novo področje in ga moram še raziskati. Z novim okoljem pride nov zagon, tako da sedaj intenzivno postavljam temelje za naslednje kompozicije, ki jih bom napisal v letu 2013. Seveda bi bilo zanimivo znova sestaviti skladateljski večer, saj imam zanj že kar nekaj materiala, a dlje od ideje še nisem. Če se bo pokazala priložnost za tak večer, pa jo bom seveda z veseljem izkoristil.
V mojih delovnih osnutkih je veliko manj not, kot pa je risb, komentarjev, opomb... Vse to mi pomaga idejo in predstavo o skladbi bolje razumeti.