Novice, članki in odmevi ...
PO ČRNOBELIH TIPKAH
PRIMORSKE NOVICE, četrtek, 13.12.2012
Branka Kljun, Radio Koper
Stotica je seveda čudovit dosežek, ki se ga razveseli vsak tekmovalec, pa tudi njegov profesor, je pa tudi neke vrste obveza in skrb, obenem pa spodbuda za nadaljnje delo. Tako Andreja kot Teja z vso skrbnostjo in pričakovanjem načrtujeta svojo pianistično prihodnost, v dogovoru s profesorici, ki - kot pravita - najbolje v, kaj je za njiju dobro in kaj ne.
Obe sta v glasbeni šoli takorekoč doma, njuni mami sta profesorici glasbe in poučujeta tam. Tako se je že zelo zgodaj zgodilo, da sta začeli obiskovati ure klavirja. Ker sta resni in odgovorni dekleti, je njuna učiteljica kmalu ugotovila, da sta zreli tudi za tekmovanja. Andreja si je doslej priigrala že pet odličnih uvrstitev Teja pa celo dvanajst, in to na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih, kjer komisija o tekmovalcu ne ve ničesar, zgolj posluša njegov nastop in ga primerja z drugimi. Andreja se najraje spominja svojega prvega tekmovanja, ko še ni vedela, kaj je trema in je zaigrala tako, da ji je komisija dodelila vseh 100 možnih točk, Teji pa je najbolj ostalo v spominu tekmovanje v Parizu, ko je kot osemletna deklica navdušila mednarodno žirijo.
Branka Kljun, Radio Koper
Stotica je seveda čudovit dosežek, ki se ga razveseli vsak tekmovalec, pa tudi njegov profesor, je pa tudi neke vrste obveza in skrb, obenem pa spodbuda za nadaljnje delo. Tako Andreja kot Teja z vso skrbnostjo in pričakovanjem načrtujeta svojo pianistično prihodnost, v dogovoru s profesorici, ki - kot pravita - najbolje v, kaj je za njiju dobro in kaj ne.
Obe sta v glasbeni šoli takorekoč doma, njuni mami sta profesorici glasbe in poučujeta tam. Tako se je že zelo zgodaj zgodilo, da sta začeli obiskovati ure klavirja. Ker sta resni in odgovorni dekleti, je njuna učiteljica kmalu ugotovila, da sta zreli tudi za tekmovanja. Andreja si je doslej priigrala že pet odličnih uvrstitev Teja pa celo dvanajst, in to na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih, kjer komisija o tekmovalcu ne ve ničesar, zgolj posluša njegov nastop in ga primerja z drugimi. Andreja se najraje spominja svojega prvega tekmovanja, ko še ni vedela, kaj je trema in je zaigrala tako, da ji je komisija dodelila vseh 100 možnih točk, Teji pa je najbolj ostalo v spominu tekmovanje v Parizu, ko je kot osemletna deklica navdušila mednarodno žirijo.
Zdaj igrata že precej zahtevne skladbe, saj imata za sabo že pet oz. sedem let glasbene šole, v njunih programih so dela Mozarta, Debussyja, Prokofjeva, Chopina. Te skladbe zahtevajo kar precej vaje, a pravita, da težko rečeta, koliko ur na dan preživita za klavirjem: »pač toliko, kot je potrebno, da prideš na naslednjo lekcijo pripravljen.«
Ne le klavirju, obe se prav radi posvetita še čemu drugemu, svojim prijateljem, naravi in knjigam, tako kot drugi otroci njune starosti. Sta odlični učenki, Andreja ob tem rada prepeva tudi v pevskem zboru, s katerim si je prejšnji mesec priborila dve mednarodni priznanji, obiskuje balet in treninge plavanja, Teja pa se pri svoji mami profesorici Eriki Udovič Kovačič uči tudi harmonike, ki ji je – tako kot klavir - prinesla že vrsto nagrad, med njimi tudi stotico na lanskem državnem tekmovanju TEMSIG.
Načrti? Veliko jih je, med njimi na prvem mestu: pridno in natančno delo, ki kar samo od sebe rodi rezultate. Teja bo, recimo, že ta konec tedna nastopila na 1. mednarodnem tekmovanju Insula 2012 V Izoli, letos pa je na programu TEMSIG-a tudi regijsko in državno tekmovanje za pianiste.