GŠ Koper, Izola, Piran

Bobnič, junij 2014
Piše: Vlado Krivec




Antonije Hajdin se je rodil 1981 v Zagrebu, kjer je pridobil osnovno in srednjo glasbeno izobrazbo. V hrvaški prestolnici  je študij nadaljeval na Akademiji za glasbo pri prof.  Andreju Petraču, prvem violončelistu orkestra Slovenske filharmonije. Diplomiral je z odliko in z najvišjimi možnimi ocenami. Njegovo zanimanje se ni ustavilo samo pri klasični glasbi, temveč posega na različna področja in stile, kot so rock,  rock, funk, free jazz,  etno, renesansa, avantgarda itd. Šest let je igral v različnih orkestrih, med dru¬gim tudi v Simfoničnem orkestru Hrvaške radio-televizije. Trenutno je Antonije Hajdin edini violončelist na svetu, ki javno izvaja Tartinijevo violinsko sonato Vražji trilček z najzahtevnejšo – Kreislerjevo kadenco.  Od leta 2005 je profesor violončela in komorne igre na Glasbeni šoli Koper, podružnici Izola in Piran, ter na Umetniški gimnaziji Koper. Poleg tega pa se ukvarja še z mečevanjem. 

Prihajate iz Zagreba. Kako je glasbenik in mečevalec zašel v Izolo?
V Zagrebu sem končal vse šole, ki sem jih lahko in naredil praktično vse, kar se je dalo. Moja žena je Izolanka, in takrat sva se odločila, kje bova živela, ali v Zagrebu ali v Izoli. Pa sem tam pustil službo in vse ostalo ter prišel sem. Veste, za mladega človeka je dobro, da poskusi biti samostojen in gre nekam drugam. To priporočam vsem, da gredo vsaj za leto ali dve iz »hotela mama«, malo po svetu, ker to sproža v človeku pozitivne procese. Tam, v Zagrebu, mi je bilo namreč vse servirano.

Tu v Izoli tega servisa ni bilo. Kako ste takrat začenjali na novo?
To je bila dolga in tudi težka zgodba. Znašel sem se v povsem neznanem in novem, drugačnem okolju, bilo je veliko sprememb. Ampak po vseh težkih trenutkih samo uspeli, ker smo vztrajali. Veste, angleški rek pravi: »Small price to pay«. Tako nekako. 

Zdaj ste Izolan. Ali še potujete?
Ne, ne raje ostajam doma, še posebej zdaj, ko imam otroka. Ker je ta še majhen, so vsaka »premikanja« težja. Kasneje bo bolje. Zdaj se v glavnem ukvarjam s pedagoškim delom, koncertiram bolj malo. No, v zadnjem času smo ustanovili orkester nekoliko starejših učencev in dijakov. Včasih sem hodil veliko po tekmovanjih za violončelo, zdaj je časa manj. Samostojnih koncertov pa skorajda ni več, ker to zahteva celega človeka in veliko priprav, vaj. Potem pa ni prostora in časa za druge stvari. Zdaj se dobro počutim v tem, kar počnem, ukvarjam se z dirigiranjem in poučevanjem, pa tudi s športom.

Ukvarjate se tudi s športom, mečevanjem. Kako to združujete?
Povezav med violončelom in mečevanjem je veliko. Oboje se je razvijalo istočasno, nekako vzporedno, na dvorih in graščinah po srednjeveški Evropi. Pa še nekaj. V Izoli nikoli v zgodovini ni bilo mečevalskega kluba, niti v srednjem veku. Zdaj ga imamo. Mečevanje je zelo naporen šport, fizično in psihično. Zahteva zelo hitre gibe in hitro premikanje, pri njem uporabljaš zelo visoko razvit sistem različnih taktik boja. Zato pri tem športu dela celotno telo. Včasih sem tekmoval, zdaj pa sem bolj trener. Nekega dne se bom morda udeležil tudi kakšnih veteranskih tekmovanj. Za zdaj v klubu nismo prav številčni, a smo uspešni. Na zadnje državno tekmovanje smo v kar močno konkurenco poslali tri naše tekmovalce. Prav vsi so se vrnili z odličji, eden pa je postal državni prvak. 
 

Violončelo je v zadnjih letih postal zelo priljubljen instrument po zaslugi finske zasedbe Apocaliptica in našega dua 2cellos. Ali se zdaj mladi pogosteje odločajo za ta inštrument?
Na nek način je violončelo enakopraven inštrument drugim.  Včasih je bilo namreč to godalo izjemno drago. Moral si izbirati, ali boš kupil avto ali violončelo, šlo je namreč za tako velike številke. Za nakup inštrumenta so se iskali donatorji, posojila in podobno. Zdaj je bolje, ker postajajo ta velika godala bolj dostopna, cene so s širšo ponudbo padle. Je pa vse ostalo v precej zaprtih krogih, čeprav so čelisti vedno veljali za družabne, »skulirane« ljudi. Danes se da kupiti ta inštrument po ceni, dostopni mnogim. Priljubljenost pa se je začela med mladimi dvigovati v začetku 90. let ob pojavu finske zasedbe Apocaliptica, kot ste že povedali, v zadnjih letih pa, še posebej pri nas, z uspehom slavnega dua 2cellos. To je pravi preporod violončela.

Profesor Antonije Hajdin sicer oba člana slavnega dueta osebno pozna in zanju trdi, da sta izjemna virtuoza, ni pa izključil tudi kakšnega sodelovanja v prihodnje. In strinjal se je z mojim mnenjem, da je violončelo pravi »heavy metal« instrument.