Novice, članki in odmevi ...
CILJ: IGRANJE V ORKESTRU
Primorske novice, 17.4.2014
Branka Kljun, Radio Koper
Z glasbo se je začela ukvarjati kot štiriletna deklica. Takrat je bila še premajhna za oboo, v roke so ji najprej potisnili kljunasto flavtico, šele pri osmih ali devetih so presodili, da je dovolj velika in močna za oboo. V svoj razred jo je sprejela prof. Breda Hartman, ki jo je popeljala vse do mature na koprski Umetniški gimnaziji. Že kot učenka nižje glasbene šole in kasneje gimnazije je dosegala odlične tekmovalne rezultate, ko pa se je lani vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljano, si na TEMSIG-u ni obetala dobre uvrstitve, saj se je znašla v isti kategoriji s starejšimi dekleti iz tretjega letnika in tudi program je bil tako zelo zahteven. Pa ji je le uspelo, za kolegico Evo je zaostala le pet desetink točke – rezultat je bil torej zlato priznanje in 2. nagrada.
Kaj je tisto, zaradi česar je igranje oboe naporno in zahtevno? »To je predvsem dihanje in ambažura,« pravi Monika in pojasni, da francoska beseda pomeni nastavek, način, kako z ustnicami pihamo v instrument, za kar je potrebna celo fizična kondicija. »Od ambažure je odvisna lepota tona, pa še marsikaj drugega,« dodaja.
Oboisti si jezičke izdelujejo sami, kar je pravi obrtniški, malo manj kot mizarski posel. »Tega se učiš že v nižji glasbeni šoli in na gimnaziji, ko prideš na akademijo, je treba to že znati. Jezičke izdelujemo iz posebnega afriškega lesa, podobnega bambusu ali naši kaneli, ki pa ga ni mogoče dobiti pri nas, naročiti ga je treba iz Švice, Francije ali Nemčije.« To je tudi ena tistih reči, zaradi katerih je za oboista štipendija vedno prenizka, pa čeprav je Zoisova.
Kaj si želi v prihodnosti? Kot večina glasbenikov bi tudi Monika rada nekoč igrala v kakem dobrem simfoničnem orkestru. Trenutno najraje igra z Obalnim komornim orkestrom in Pihalnim orkestrom Marezige, igrala pa je že tudi z drugimi, tudi kot solistka. V tej smeri se je izobraževala že na različnih »orkesterkampih«, kot solistka pa se je izpopolnjevala pri nekaterih priznanih mojstrih tega instrumenta, kot sta recimo Christian Schmitt ter Simon Fuchs.
»Trenutno uživam v tem, kar počnem,« pravi Monika. 7. aprila je imela odmeven recital v Kazinski dvorani v Ljubljani, z Obalnim komornim orkestrom je nastopala na ciklu koncertov po koprskem zaledju, na Škofijah, v Gračišču, v Marezigah in Koštaboni, ob koncu šolskega leta jo čaka še zaključni izpit. Vmes pa … tu in tam nastopi z bendom; rada poje, tudi zabavna glasba jo osrečuje, zakaj pa ne.
Branka Kljun, Radio Koper
Z glasbo se je začela ukvarjati kot štiriletna deklica. Takrat je bila še premajhna za oboo, v roke so ji najprej potisnili kljunasto flavtico, šele pri osmih ali devetih so presodili, da je dovolj velika in močna za oboo. V svoj razred jo je sprejela prof. Breda Hartman, ki jo je popeljala vse do mature na koprski Umetniški gimnaziji. Že kot učenka nižje glasbene šole in kasneje gimnazije je dosegala odlične tekmovalne rezultate, ko pa se je lani vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljano, si na TEMSIG-u ni obetala dobre uvrstitve, saj se je znašla v isti kategoriji s starejšimi dekleti iz tretjega letnika in tudi program je bil tako zelo zahteven. Pa ji je le uspelo, za kolegico Evo je zaostala le pet desetink točke – rezultat je bil torej zlato priznanje in 2. nagrada.
Kaj je tisto, zaradi česar je igranje oboe naporno in zahtevno? »To je predvsem dihanje in ambažura,« pravi Monika in pojasni, da francoska beseda pomeni nastavek, način, kako z ustnicami pihamo v instrument, za kar je potrebna celo fizična kondicija. »Od ambažure je odvisna lepota tona, pa še marsikaj drugega,« dodaja.
Oboisti si jezičke izdelujejo sami, kar je pravi obrtniški, malo manj kot mizarski posel. »Tega se učiš že v nižji glasbeni šoli in na gimnaziji, ko prideš na akademijo, je treba to že znati. Jezičke izdelujemo iz posebnega afriškega lesa, podobnega bambusu ali naši kaneli, ki pa ga ni mogoče dobiti pri nas, naročiti ga je treba iz Švice, Francije ali Nemčije.« To je tudi ena tistih reči, zaradi katerih je za oboista štipendija vedno prenizka, pa čeprav je Zoisova.
Kaj si želi v prihodnosti? Kot večina glasbenikov bi tudi Monika rada nekoč igrala v kakem dobrem simfoničnem orkestru. Trenutno najraje igra z Obalnim komornim orkestrom in Pihalnim orkestrom Marezige, igrala pa je že tudi z drugimi, tudi kot solistka. V tej smeri se je izobraževala že na različnih »orkesterkampih«, kot solistka pa se je izpopolnjevala pri nekaterih priznanih mojstrih tega instrumenta, kot sta recimo Christian Schmitt ter Simon Fuchs.
»Trenutno uživam v tem, kar počnem,« pravi Monika. 7. aprila je imela odmeven recital v Kazinski dvorani v Ljubljani, z Obalnim komornim orkestrom je nastopala na ciklu koncertov po koprskem zaledju, na Škofijah, v Gračišču, v Marezigah in Koštaboni, ob koncu šolskega leta jo čaka še zaključni izpit. Vmes pa … tu in tam nastopi z bendom; rada poje, tudi zabavna glasba jo osrečuje, zakaj pa ne.