Novice, članki in odmevi ...
»POEZIJA JE BISTVO«
Glasna, december 2013 – januar 2014
Ana Erčulj
Andrej Makor je mlad skladatelj, ki zaključuje študij petja in glasbene pedagogike ter obiskuje drugi letnik kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pevec sodeluje z Vokalno akademijo Ljubljana, društvom Bunker »Lirični utrinki«, Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in Komornim zborom RTV. Njegove skladbe večinoma nastajajo po naročilu zborov in med njimi so tudi APZ Univerze na Primorskem, APZ Tone Tomšič, vokalna skupina Gallina, MePZ Obala Koper, VAL, Čarnice, dekliška vokalna skupina Bodeča Neža, otroški zbor Glasbene matice, Otroški zbor OŠ Nazarje. Skladbe izdaja pri založbah Astrum, Nomos in Glasbeni matici. Pogovor je potekal ob jutranji kavici, Andrej pa se je izkazal kot zanimiv sogovornik, s katerim bi se lahko pogovarjal ure in ure.
Kdaj in kako si odkril svoje zanimanje za glasbo?
Pričel sem z učenjem klavirja v Glasbeni šoli v Kopru pri prof. Selmi Chicco. Na pripravah za sprejem na Srednjo glasbeno šolo sem spoznal Ambroža Čopija. Pritegnil me je njegov način poučevanja in odločil sem se, da se vpišem na teoretični oddelek Umetniške gimnazije v Kopru. Moja mentorja za harmonijo in kontrapunkt sta bila Branka Leben in Ambrož Čopi. Nekje v tretjem letniku srednje šole sem na Ambroževo pobudo začel komponirati in tako so začele nastajati prve skladbe.
Na koncertu Mladi mladim si se zahvalil obema mentorjema: Ambrožu Čopiju in Janiju Golobu. Kako sta vplivala nate?
Ambrož Čopi je bil glavni krivec, ki me je popeljal na to pot. Še danes ga cenim in spoštujem kot mentorja in prijatelja. Danes sva kot sodelavca v stalnem kontaktu, saj mi večkrat naroči kakšno novo skladbo za zbor Univerze na Primorskem. Profesor Jani Golob je moj zdajšnji mentor na Akademiji za glasbo. Pri njem nadaljujem študij kompozicije, ki je bolj usmerjen k ustvarjanju instrumentalne glasbe.
Na koncertu Mladi mladim, ki sta ga pripravila skupaj s Tinetom Becem, smo slišali tvoje vokalne skladbe. od kod izhaja tvoje zanimanje za vokal?
Zanimanje za vokalno glasbo izhaja že od mojih začetkov. Kot pevec v zboru sem se zelo navezal na vokalno in zborovsko glasbo in potem tudi sam začel komponirati zborovsko glasbo, ker mi je bila všeč in mi je bila najbližja. Na pobudo Ambroža Čopija sem odšel na študij solopetja. Bil sem v stalnem kontaktu z vokalno glasbo, zato je logično, da sem kot skladatelj najprej začel komponirati vokalno glasbo. Poleg tega se tudi moj prvi mentor v glavnem posveča vokalni in zborovski glasbi.
Kako bi opisali svoj skladateljski slog?
Pri vokalni in zborovski glasbi vedno najdem navdih v besedilu, seveda če se z njim poistovetim. Poezija je bistvo. Iz nje izhajam in iščem način, kako bi z glasbo upodobil zgodbo ter se najbolj približal čustvom in izrazu poezije. Posvečam se gradnji harmonije na tradicionalen način, znotraj te pa vključujem disonance, ki so značilne za jazz harmonijo. Prav trenja, ki se ustvarjajo s sekundami in kvartami, pripeljejo do bolj barvite zvočnosti in so značilnost modernega načina komponiranja. V instrumentalni glasbi nisem tako domač, zato pa veliko poslušam in se učim od skladateljev, ki jo komponirajo. Od instrumentalne glasbe mi je zelo všeč filmska glasba, ker ves čas spremlja neko dogajanje in je v filmu ena najpomembnejših komponent. Pri komponiranju instrumentalne glasbe poskušam dobiti popolnost in zvočno zgoščenost. Po drugi strani v instrumentalni glasbi veliko raziskujem in pišem v stilu, ki zame ni značilen. H kompoziciji pristopim bolj eksperimentalno. Za osnovni material si izberem eno simetrično lestvico in z njo poskušam oblikovati novo kompozicijo. Pri tem se omejim še na tehnične komponente kompozicijskih tehnik 20. stoletja ter na ta način odkrivam nove dimenzije.
Na kakšen način izbiraš besedila in kateri so tvoji najljubši pesniki?
To je težko reči. Na primer Edgar Alan Poe mi je pri srcu že od srednješolskih let. Našel sem se znotraj njegovega stila pisanja in vsa leta mi je ostal v spominu. Besedila iščem tako, da grem po kup knjig in jin nato prebiram. Lahko se najdem v pesmi, katere avtorja ne poznam, vendar začutim tisto energijo, s katero bi pesem lahko uglasbil. Od tujih pesnikov mi je zelo pri srcu tudi Lorca, ki skozi poezijo izraža temperament in pristnost Mediterana. V kolikor naročnik izrazi željo po uglasbitvi že izbrane pesmi, se mu prilagodim. To vedno jemljem kot izziv, saj te naročnik prisili, da v pesmi iščeš in najdeš svoj izraz. Veliko lažje je najti svoj izraz v pesmi, ki si jo sam izbereš in začutiš že ob prvem branju.
V tvojem opusu najdemo skladbe za otroške, ženske, mešane, moške zbore, instrumentalne zasedbe… Katera zasedba je tebi najljubša?
To je vsekakor mešani zbor, ki na nek način deluje kot orkester. Na razpolago imaš ves zvočni spekter glasov. Znotraj celotnega alikvotnega niza lahko narediš marsikaj. Če pišeš za moški zbor, si omejen na nižji register, pri ženskem zboru pa na zelo ozek višji register. Ta omejenost te prisili k dodatnemu razmišljanju in oblikovanju skladbe. Vseeno pa je pisanje za moški zbor lažje kot za ženski. Všeč mi je ustvarjati glasbo tudi za otroški ali mladinski zbor.
Napisal si tudi nekaj priredb ljudskih pesmi, ki nas včasih presenetijo z znanim besedilom in nepoznano melodijo. Kje najdeš ljudske pesmi, ki postanejo predmet tvoje obdelave?
Najprej sem prirejal ljudske pesmi iz svojega domačega okolja – Istre. Ljudske pesmi sem poiskal v zbirkah tamkajšnjih zbiralcev ljudskega gradiva. preko nona sem izvedel za še nikjer zapisane pesmi, ki sem jih prav tako uporabil in uglasbil. Ko sem prišel v Ljubljano, so me zanimale zbirke ljudskih pesmi, ki niso izšle znotraj Štrekljeve zbirke, ampak so bile izdane v samozaložbah pred prvo svetovno vojno. V teh zbirkah se najdejo pesmi, ki so danes nepoznane in pozabljene. Teh znirk je zelo malo in jih lahko najdemo le v antikvariatih. Nekaj teh knjižic sem kupil in v njih našel precej zanimivega gradiva. Da imamo izredno bogato zbirko ljudskega gradiva, je zaslužen tudi skladatelj Pavle Merku, ki se je posvečal raziskovanju in zapisovanju ljudskih pesmi vse od Trsta pa do Rezije. Njegovi zapisi so zelo natančni in skrbno urejeni, tako kot so jih ljudski pevci dejansko prepevali. Včasih si zmotno predstavljamo, da so naše slovenske ljudske pesmi zgolj v osnovnih taktovskih načinih, v bistvu pa so ljudski pevci pesmi peli v čisto drugačnih formah, s sestavljenimi taktovskimi načini. Zbiralci so zapise ljudskih pesmi včasih poenostavili in jih zapisovali v osnovnih taktovskih načinih, morda zato, ker niso bili tako vešči ali pa ker je bil končni zapis primernejši za širšo uporabo.
Kakšna je bodočnost mlade skladateljske generacije?
Opažam, da se oblikuje skladateljska generacija, ki je sprevidela, da v moderni, avantgardni, eksperimentalni glasbi ni prihodnosti. Nekateri skladatelji, med katere se prištevam, smo »znova« začeli pisati melodično znotraj tradicionalnih okvirov, kar je morda tudi vpliv naših mentorjev. Naša glasbena faktura temelji na melodičnosti, v kateri iščemo barve, ki vodijo do želenih zvočnih sfer. Vsekakor pa je vsak svoboden v svojem izrazu in prav je, da piše tako, kakor čuti. Ukvarjamo se z vprašanji: kako, kje in zakaj smo se za nekaj odločili. Nič ni prepuščeno naključju, vsaka stvar mora imeti ozadje in smisel.
Nam lahko zaupaš nasvet za mlade skladatelje, kot vzpodbudo na njihovi poti?
Kot mlad skladatelj bi vsem avtorjem svetoval, naj ustvarjajo tako kot čutijo, saj z leti postajamo drugačni, drugače podoživljamo stvari, okusi se spremenijo in s tem se spremeni tudi slog našega ustvarjanja. Skladatelj doseže bistvo, ko z glasbo izpove trenutke in čustva svojega življenja.
Ana Erčulj
Andrej Makor je mlad skladatelj, ki zaključuje študij petja in glasbene pedagogike ter obiskuje drugi letnik kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pevec sodeluje z Vokalno akademijo Ljubljana, društvom Bunker »Lirični utrinki«, Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in Komornim zborom RTV. Njegove skladbe večinoma nastajajo po naročilu zborov in med njimi so tudi APZ Univerze na Primorskem, APZ Tone Tomšič, vokalna skupina Gallina, MePZ Obala Koper, VAL, Čarnice, dekliška vokalna skupina Bodeča Neža, otroški zbor Glasbene matice, Otroški zbor OŠ Nazarje. Skladbe izdaja pri založbah Astrum, Nomos in Glasbeni matici. Pogovor je potekal ob jutranji kavici, Andrej pa se je izkazal kot zanimiv sogovornik, s katerim bi se lahko pogovarjal ure in ure.
Kdaj in kako si odkril svoje zanimanje za glasbo?
Pričel sem z učenjem klavirja v Glasbeni šoli v Kopru pri prof. Selmi Chicco. Na pripravah za sprejem na Srednjo glasbeno šolo sem spoznal Ambroža Čopija. Pritegnil me je njegov način poučevanja in odločil sem se, da se vpišem na teoretični oddelek Umetniške gimnazije v Kopru. Moja mentorja za harmonijo in kontrapunkt sta bila Branka Leben in Ambrož Čopi. Nekje v tretjem letniku srednje šole sem na Ambroževo pobudo začel komponirati in tako so začele nastajati prve skladbe.
Na koncertu Mladi mladim si se zahvalil obema mentorjema: Ambrožu Čopiju in Janiju Golobu. Kako sta vplivala nate?
Ambrož Čopi je bil glavni krivec, ki me je popeljal na to pot. Še danes ga cenim in spoštujem kot mentorja in prijatelja. Danes sva kot sodelavca v stalnem kontaktu, saj mi večkrat naroči kakšno novo skladbo za zbor Univerze na Primorskem. Profesor Jani Golob je moj zdajšnji mentor na Akademiji za glasbo. Pri njem nadaljujem študij kompozicije, ki je bolj usmerjen k ustvarjanju instrumentalne glasbe.
Na koncertu Mladi mladim, ki sta ga pripravila skupaj s Tinetom Becem, smo slišali tvoje vokalne skladbe. od kod izhaja tvoje zanimanje za vokal?
Zanimanje za vokalno glasbo izhaja že od mojih začetkov. Kot pevec v zboru sem se zelo navezal na vokalno in zborovsko glasbo in potem tudi sam začel komponirati zborovsko glasbo, ker mi je bila všeč in mi je bila najbližja. Na pobudo Ambroža Čopija sem odšel na študij solopetja. Bil sem v stalnem kontaktu z vokalno glasbo, zato je logično, da sem kot skladatelj najprej začel komponirati vokalno glasbo. Poleg tega se tudi moj prvi mentor v glavnem posveča vokalni in zborovski glasbi.
Kako bi opisali svoj skladateljski slog?
Pri vokalni in zborovski glasbi vedno najdem navdih v besedilu, seveda če se z njim poistovetim. Poezija je bistvo. Iz nje izhajam in iščem način, kako bi z glasbo upodobil zgodbo ter se najbolj približal čustvom in izrazu poezije. Posvečam se gradnji harmonije na tradicionalen način, znotraj te pa vključujem disonance, ki so značilne za jazz harmonijo. Prav trenja, ki se ustvarjajo s sekundami in kvartami, pripeljejo do bolj barvite zvočnosti in so značilnost modernega načina komponiranja. V instrumentalni glasbi nisem tako domač, zato pa veliko poslušam in se učim od skladateljev, ki jo komponirajo. Od instrumentalne glasbe mi je zelo všeč filmska glasba, ker ves čas spremlja neko dogajanje in je v filmu ena najpomembnejših komponent. Pri komponiranju instrumentalne glasbe poskušam dobiti popolnost in zvočno zgoščenost. Po drugi strani v instrumentalni glasbi veliko raziskujem in pišem v stilu, ki zame ni značilen. H kompoziciji pristopim bolj eksperimentalno. Za osnovni material si izberem eno simetrično lestvico in z njo poskušam oblikovati novo kompozicijo. Pri tem se omejim še na tehnične komponente kompozicijskih tehnik 20. stoletja ter na ta način odkrivam nove dimenzije.
Na kakšen način izbiraš besedila in kateri so tvoji najljubši pesniki?
To je težko reči. Na primer Edgar Alan Poe mi je pri srcu že od srednješolskih let. Našel sem se znotraj njegovega stila pisanja in vsa leta mi je ostal v spominu. Besedila iščem tako, da grem po kup knjig in jin nato prebiram. Lahko se najdem v pesmi, katere avtorja ne poznam, vendar začutim tisto energijo, s katero bi pesem lahko uglasbil. Od tujih pesnikov mi je zelo pri srcu tudi Lorca, ki skozi poezijo izraža temperament in pristnost Mediterana. V kolikor naročnik izrazi željo po uglasbitvi že izbrane pesmi, se mu prilagodim. To vedno jemljem kot izziv, saj te naročnik prisili, da v pesmi iščeš in najdeš svoj izraz. Veliko lažje je najti svoj izraz v pesmi, ki si jo sam izbereš in začutiš že ob prvem branju.
V tvojem opusu najdemo skladbe za otroške, ženske, mešane, moške zbore, instrumentalne zasedbe… Katera zasedba je tebi najljubša?
To je vsekakor mešani zbor, ki na nek način deluje kot orkester. Na razpolago imaš ves zvočni spekter glasov. Znotraj celotnega alikvotnega niza lahko narediš marsikaj. Če pišeš za moški zbor, si omejen na nižji register, pri ženskem zboru pa na zelo ozek višji register. Ta omejenost te prisili k dodatnemu razmišljanju in oblikovanju skladbe. Vseeno pa je pisanje za moški zbor lažje kot za ženski. Všeč mi je ustvarjati glasbo tudi za otroški ali mladinski zbor.
Napisal si tudi nekaj priredb ljudskih pesmi, ki nas včasih presenetijo z znanim besedilom in nepoznano melodijo. Kje najdeš ljudske pesmi, ki postanejo predmet tvoje obdelave?
Najprej sem prirejal ljudske pesmi iz svojega domačega okolja – Istre. Ljudske pesmi sem poiskal v zbirkah tamkajšnjih zbiralcev ljudskega gradiva. preko nona sem izvedel za še nikjer zapisane pesmi, ki sem jih prav tako uporabil in uglasbil. Ko sem prišel v Ljubljano, so me zanimale zbirke ljudskih pesmi, ki niso izšle znotraj Štrekljeve zbirke, ampak so bile izdane v samozaložbah pred prvo svetovno vojno. V teh zbirkah se najdejo pesmi, ki so danes nepoznane in pozabljene. Teh znirk je zelo malo in jih lahko najdemo le v antikvariatih. Nekaj teh knjižic sem kupil in v njih našel precej zanimivega gradiva. Da imamo izredno bogato zbirko ljudskega gradiva, je zaslužen tudi skladatelj Pavle Merku, ki se je posvečal raziskovanju in zapisovanju ljudskih pesmi vse od Trsta pa do Rezije. Njegovi zapisi so zelo natančni in skrbno urejeni, tako kot so jih ljudski pevci dejansko prepevali. Včasih si zmotno predstavljamo, da so naše slovenske ljudske pesmi zgolj v osnovnih taktovskih načinih, v bistvu pa so ljudski pevci pesmi peli v čisto drugačnih formah, s sestavljenimi taktovskimi načini. Zbiralci so zapise ljudskih pesmi včasih poenostavili in jih zapisovali v osnovnih taktovskih načinih, morda zato, ker niso bili tako vešči ali pa ker je bil končni zapis primernejši za širšo uporabo.
Kakšna je bodočnost mlade skladateljske generacije?
Opažam, da se oblikuje skladateljska generacija, ki je sprevidela, da v moderni, avantgardni, eksperimentalni glasbi ni prihodnosti. Nekateri skladatelji, med katere se prištevam, smo »znova« začeli pisati melodično znotraj tradicionalnih okvirov, kar je morda tudi vpliv naših mentorjev. Naša glasbena faktura temelji na melodičnosti, v kateri iščemo barve, ki vodijo do želenih zvočnih sfer. Vsekakor pa je vsak svoboden v svojem izrazu in prav je, da piše tako, kakor čuti. Ukvarjamo se z vprašanji: kako, kje in zakaj smo se za nekaj odločili. Nič ni prepuščeno naključju, vsaka stvar mora imeti ozadje in smisel.
Nam lahko zaupaš nasvet za mlade skladatelje, kot vzpodbudo na njihovi poti?
Kot mlad skladatelj bi vsem avtorjem svetoval, naj ustvarjajo tako kot čutijo, saj z leti postajamo drugačni, drugače podoživljamo stvari, okusi se spremenijo in s tem se spremeni tudi slog našega ustvarjanja. Skladatelj doseže bistvo, ko z glasbo izpove trenutke in čustva svojega življenja.