Novice, članki in odmevi ...
NAVDIH IŠČE V LASTNI ZAVESTI
Gorenjski glas Plus, petek, 6. decembra 2013
IGOR KAVČIČ
Kako ste vi sami oziroma vaši starši v vaših mladih letih prepoznavali glasbeno nadarjenost? Je bil klavir pri petih letih, ko ste vstopili v glasbeno šolo, vaša prva izbira?
»Ko sem bil se čisto majhen, je družinski prijatelj v hišo prinesel klavir. Moj oče se je v prostem času ljubiteljsko naučil nekaj preprostih skladb, kmalu so čarobni zvoki prepričali tudi mene. Začel sem eksperimentirati in kmalu sem igral skladbe, ki sem jih slišal po radiu. Takrat še nisem vedel, da to pomeni, da imam absoluten posluh. Starši so me poslali v glasbeno šolo v Tržič in potem se je moja »afera« s klavirjem tudi uradno začela.«
V čem je po vaše bistvena razlika med glasbenim talentom in absolutnim posluhom? Poleg tega mnogi vrhunski glasbeniki svoj uspeh v veliki meri pripisujejo tudi trdemu delu…
»Ne verjamem v glasbeni talent. Mislim, da je vse samo vprašanje volje do raziskovanja in premagovanja samega sebe - kar je le malo odvisno od genetike - večinoma pa od okoliščin, s katerimi se človek zavestno ali podzavestno obdaja. Absolutni posluh je sposobnost prepoznavanja višine tona. Po domače: tako kot ljudje vidijo zeleno barvo in takoj vedo, da je zelena, jaz slišim noto fis in takoj vem, da je fis. Običajno ljudje potrebujejo referenco, višino tona preverijo na glasbenem inštrumentu ali oglaševalskih vilicah.«
Po prvih glasbenih korakih v Glasbeni šoli v Tržiču in kasneje v Kopru, s štirinajstimi leti pa ste se vpisali na Visoko šolo za glasbo v Kölnu, kjer zaključujete študij. Zakaj prav v Kölnu, Slovenci študi- rajo v Salzburgu, na Dunaju, v Münchnu, Berlinu ...?
»Doma smo bili med zgodnjimi uporabniki interneta. V Kopru je profesorica Selma Chicco Hajdin organizirala seminar profesorja Arba Valdme, ki ga je moja mama odkrila z relevantno objavo na spletu. Kopijo sva odnesla k moji tedanji učiteljici Elizabeti Demšar Zupan, ki se je strinjala, da bi bila zame udeležba na seminarju koristna. S profesorjem Valdmo sem se odlično razumel, povabil me je v Dubrovnik na poletno šolo. Prevrtimo čas naprej , v Dubrovniku sem se veliko naučil, na koncu polete šole pa je profesor predlagal, da zamenjam učiteljico klavirja, od tedaj sem se učil pri zgoraj omenjeni profesorici Selmi Chicco Hajdin. Redno sem se srečeval s profesorj em Valdmo na raznih seminarjih, kasneje pa se na njegovo povabilo vpisal v njegov razred na kölnski akademiji kot mlad študent. Zatorej Köln.«
Za mladega glasbenika vaših kvalitet tujina prinaša tudi več možnosti za nastopanje. Sodelujete s talentiranimi glasbeniki in profesorji ter koncertirate z različnimi komornimi sestavi. Kako je sicer »poskrbljeno« za mlade obetavne glasbenike v Nemčiji?
»Možnosti so takšne, kakršne si človek naredi. V tujini jih je več samo zato, ker je večja od Slovenije. Menim, da je nemški sistem eden boljših, veliko denarja se vlaga v kulturo in kreativnega entuziazma nikoli ne manjka. Tu so recimo popularni hišni koncerti, ko premožnejši meščani, ki imajo doma klavir, pogosto organizirajo dogodke, na katerih mladi umetniki pridobijo nove platforme in socialne povezave za utrjevanje ter izpopolnjevanje svojih vrlin. Pomembno je biti čim več na odru. Ni isto igrat doma v dnevni sobi ali pod reflektorji. Študijski sistemi so precej fleksibilni, organizacijske spodbude pa je malo ali nič. Prisilijo te, da se naučiš samoodgovornosti, kar je po svoje odlično. Že daljši čas se ne počutim ravno kot del svoje akademije. Predavanja poslušam, mislim pa si svoje in se na koncu vedno sam odločim, kaj mi ustreza. Seveda ima vsak sistem svoje limite in teh ni treba upoštevati kot pravil.«
Veljate za radovednega glasbenika, ki v polju glasbene umetnosti vedno znova raziskuje. Kje predvsem iščete navdih za glasbeno ustvarjanje?
»Navdih iščem v svoji lastni zavesti. Raziskujem samega sebe, kako funkcioniram. Lahko bi rekli, da je narava popolna zaloga navdiha, ampak če človek ne ugotovi, kako lahko vidi, sliši, čuti več, potem mu ta zaloga ne more koristiti. Trenutno me fascinirajo Leonardo da Vinci, alkemija, religije, starodavne antične tradicije in kulture, izgubljeno znanje in podobno,«
V Tržiču se boste tokrat predstavili z deli Chopina, Ravela in Rahmaninova. So to skladatelji, ki so vam tudi sicer najljubši?
»Nimam več najljubših skladateljev - sem minimalist. Rajši ne verjamem niti ne vem ničesar, razen točno tistega, kar potrebujem v trenutku. Tisti skladatelj, ki ga v trenutku igram, mora biti moj najljubši - kje je sicer smisel? Pogosto pravim, če ti kaj ni všeč, spremeni. Če ne moreš spremeniti, spremeni svoje razmišljanje.«
Kam vas bo po zaključku študija v prihodnje vodila glasbena pot?
»Imam zelo velike plane in nobenih pričakovanj. Tega stališča večina ne razume, zato rajši ne povem ničesar in presenečam sproti. Življenje je tekoče, fleksibilno. Kreativnost v strukturah ne cveti. Jaz se odločim samo, kaj želim, vse drugo, kdaj, kako, zakaj pa prepustim višji inteligenci trenutka in naredim, kar je v moji moči, tako da je najboljše zame in soljudi.«
IGOR KAVČIČ
Kako ste vi sami oziroma vaši starši v vaših mladih letih prepoznavali glasbeno nadarjenost? Je bil klavir pri petih letih, ko ste vstopili v glasbeno šolo, vaša prva izbira?
»Ko sem bil se čisto majhen, je družinski prijatelj v hišo prinesel klavir. Moj oče se je v prostem času ljubiteljsko naučil nekaj preprostih skladb, kmalu so čarobni zvoki prepričali tudi mene. Začel sem eksperimentirati in kmalu sem igral skladbe, ki sem jih slišal po radiu. Takrat še nisem vedel, da to pomeni, da imam absoluten posluh. Starši so me poslali v glasbeno šolo v Tržič in potem se je moja »afera« s klavirjem tudi uradno začela.«
V čem je po vaše bistvena razlika med glasbenim talentom in absolutnim posluhom? Poleg tega mnogi vrhunski glasbeniki svoj uspeh v veliki meri pripisujejo tudi trdemu delu…
»Ne verjamem v glasbeni talent. Mislim, da je vse samo vprašanje volje do raziskovanja in premagovanja samega sebe - kar je le malo odvisno od genetike - večinoma pa od okoliščin, s katerimi se človek zavestno ali podzavestno obdaja. Absolutni posluh je sposobnost prepoznavanja višine tona. Po domače: tako kot ljudje vidijo zeleno barvo in takoj vedo, da je zelena, jaz slišim noto fis in takoj vem, da je fis. Običajno ljudje potrebujejo referenco, višino tona preverijo na glasbenem inštrumentu ali oglaševalskih vilicah.«
Po prvih glasbenih korakih v Glasbeni šoli v Tržiču in kasneje v Kopru, s štirinajstimi leti pa ste se vpisali na Visoko šolo za glasbo v Kölnu, kjer zaključujete študij. Zakaj prav v Kölnu, Slovenci študi- rajo v Salzburgu, na Dunaju, v Münchnu, Berlinu ...?
»Doma smo bili med zgodnjimi uporabniki interneta. V Kopru je profesorica Selma Chicco Hajdin organizirala seminar profesorja Arba Valdme, ki ga je moja mama odkrila z relevantno objavo na spletu. Kopijo sva odnesla k moji tedanji učiteljici Elizabeti Demšar Zupan, ki se je strinjala, da bi bila zame udeležba na seminarju koristna. S profesorjem Valdmo sem se odlično razumel, povabil me je v Dubrovnik na poletno šolo. Prevrtimo čas naprej , v Dubrovniku sem se veliko naučil, na koncu polete šole pa je profesor predlagal, da zamenjam učiteljico klavirja, od tedaj sem se učil pri zgoraj omenjeni profesorici Selmi Chicco Hajdin. Redno sem se srečeval s profesorj em Valdmo na raznih seminarjih, kasneje pa se na njegovo povabilo vpisal v njegov razred na kölnski akademiji kot mlad študent. Zatorej Köln.«
Za mladega glasbenika vaših kvalitet tujina prinaša tudi več možnosti za nastopanje. Sodelujete s talentiranimi glasbeniki in profesorji ter koncertirate z različnimi komornimi sestavi. Kako je sicer »poskrbljeno« za mlade obetavne glasbenike v Nemčiji?
»Možnosti so takšne, kakršne si človek naredi. V tujini jih je več samo zato, ker je večja od Slovenije. Menim, da je nemški sistem eden boljših, veliko denarja se vlaga v kulturo in kreativnega entuziazma nikoli ne manjka. Tu so recimo popularni hišni koncerti, ko premožnejši meščani, ki imajo doma klavir, pogosto organizirajo dogodke, na katerih mladi umetniki pridobijo nove platforme in socialne povezave za utrjevanje ter izpopolnjevanje svojih vrlin. Pomembno je biti čim več na odru. Ni isto igrat doma v dnevni sobi ali pod reflektorji. Študijski sistemi so precej fleksibilni, organizacijske spodbude pa je malo ali nič. Prisilijo te, da se naučiš samoodgovornosti, kar je po svoje odlično. Že daljši čas se ne počutim ravno kot del svoje akademije. Predavanja poslušam, mislim pa si svoje in se na koncu vedno sam odločim, kaj mi ustreza. Seveda ima vsak sistem svoje limite in teh ni treba upoštevati kot pravil.«
Veljate za radovednega glasbenika, ki v polju glasbene umetnosti vedno znova raziskuje. Kje predvsem iščete navdih za glasbeno ustvarjanje?
»Navdih iščem v svoji lastni zavesti. Raziskujem samega sebe, kako funkcioniram. Lahko bi rekli, da je narava popolna zaloga navdiha, ampak če človek ne ugotovi, kako lahko vidi, sliši, čuti več, potem mu ta zaloga ne more koristiti. Trenutno me fascinirajo Leonardo da Vinci, alkemija, religije, starodavne antične tradicije in kulture, izgubljeno znanje in podobno,«
V Tržiču se boste tokrat predstavili z deli Chopina, Ravela in Rahmaninova. So to skladatelji, ki so vam tudi sicer najljubši?
»Nimam več najljubših skladateljev - sem minimalist. Rajši ne verjamem niti ne vem ničesar, razen točno tistega, kar potrebujem v trenutku. Tisti skladatelj, ki ga v trenutku igram, mora biti moj najljubši - kje je sicer smisel? Pogosto pravim, če ti kaj ni všeč, spremeni. Če ne moreš spremeniti, spremeni svoje razmišljanje.«
Kam vas bo po zaključku študija v prihodnje vodila glasbena pot?
»Imam zelo velike plane in nobenih pričakovanj. Tega stališča večina ne razume, zato rajši ne povem ničesar in presenečam sproti. Življenje je tekoče, fleksibilno. Kreativnost v strukturah ne cveti. Jaz se odločim samo, kaj želim, vse drugo, kdaj, kako, zakaj pa prepustim višji inteligenci trenutka in naredim, kar je v moji moči, tako da je najboljše zame in soljudi.«