Novice, članki in odmevi ...
ŽIVETI (S) KOMORNO GLASBO
Primorske novice, 27. november 2014
Lea Hedžet, Radio Koper
Nika Švarc je sicer rojena v Ljubljani, kjer jo je oče, violončelist Igor Švarc neopazno “zapeljal” v svet violončela. Tam je prve učne ure obiskovala pri profesorici Kseniji Trotovšek, a kaj kmalu sta njeno družino morje in očetova služba na Glasbeni šoli zvabila v Koper. Tako je poslej za Nikine ure violončela skrbel kar sam. Sledili so prvi uspehi na državnih tekmovanjih, ki so se v naslednjih letih še stopnjevali, od bronastega do zlatega priznanja. Slednjega je prejela kot srednješolka; najprej je bila dijakinja Umetniške gimnazije v Kopru, po drugem letniku pa Gimnazije Ledina v Ljubljani in hkrati učenka profesorja Igorja Mitroviča na Koroškem deželnem koservatoriju za glasbo v Celovcu.
Tam se je navdušila nad komorno glasbo, ki jo je začela spoznavati v godalnem kvartetu, sestavljenem za potrebe višješolskega študija. Opravljala ga je pod vodstvom profesorice Elisabeth Fister, skupaj s preostalimi tremi člani kvarteta, ki so ga že takrat poimenovali Furiant. Tako je Nika ob italijanskem prvem violinistu Stefanu Mesagliu, romunskem drugem violinistu Vladu Popescuju in slovenskem violistu Gregorju Hrabarju med leti 2011 in 2013 študirala komorno glasbo v Celovcu, od koder so se vsi štirje zagrizeni mladi glasbeniki odpravili še na različna izpopolnjevanja. Med drugim so bili povabljeni na 22. Tečaj komorne glasbe na Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu, kjer so bili oktobra 2013 sprejeti tudi na magistrski študij komorne glasbe v razredu profesorja Eberharda Feltza. “Veliko smo morali garati, da smo naredili sprejemni izpit, a na srečo se je izšlo,” pravi Nika. Vodila jih je močna ljubezen do komornega muziciranja in še močnejša želja po skupnem študiju. “Sicer je težko med štirimi različnimi ljudmi vzpostavit dober odnos in plodno delo, ampak na koncu se splača, ker je to nekaj najlepšega in nam največ pomeni. Zato upamo, da bomo nadaljevali s skupnim muziciranjem tudi po končanem študiju, a nikdar se ne ve … Načrtujemo tudi udeležbo na kakšnem velikem tekmovanju, in, če dosežemo kak večji uspeh, bo hitro poskrbljeno za koncerte, potem ne bo več skrbi za obstoj kvarteta,” še dodaja Nika Švarc.
Poudarek magistrskega študija je na komorni igri. S profesorjem delajo tudi po šest ur skupaj, ob njej pa sta še dva obvezna predmeta iz glasbene zgodovine in nekaj izbirnih predmetov. Tudi vadba na športnem inštitutu, ki ga imajo kar na šoli, saj je namenjen prav glasbenikom in preventivi pred poškodbami. In če to zveni razkošno, je morda še bolj zanimiv podatek, da je v Nemčiji študij brezplačen. Z vsega 300 evrov prispevkov na semester imajo študentje v Berlinu vsa potrebna zavarovanja in vse javne prevoze, ob tem pa na šoli Hanns Eisler podeljujejo tudi štipendije in tako poskrbijo, da vsak, ki je bil sprejet, lahko preživi. Članom godalnega kvarteta Furiant je še laže, saj veliko koncertirajo. V zadnjih dveh letih so igrali na raznih festivalih v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Romuniji, Sloveniji in na Nizozemskem, celo v nizu koncertov slovitega berlinskega Konzerthausa in avstrijskega radia ORF ali na Mendelssohnovih dnevih.
Udeležili so se tudi Mednarodnega tekmovanja v italijanskem Majanu, kjer so prejeli drugo nagrado, februarja letos pa so bili izbrani za štipendiste organizacije Yehudi Menuhin Live Music Now Berlin, ki nudi mladim glasbenikom redno koncertiranje, obenem pa tistim, ki sicer ne morejo na koncerte, prinaša glasbo v njihove domove: domove ostarelih, invalidske delavnice, bolnišnice, zapore…
Ob vsem tem Niki Švarc res ne ostane prav veliko časa za razstave, muzeje, gledališke ali operne predstave ... Niti za hobije ali ljubezen. Na vprašanje, ali se ne morda v takem kvartetu stkejo dovolj tesne vezi med člani, da bi si med njimi našli partnerja, pa odgovarja: “V našem ne. So pa kvarteti, kjer se to dogaja, ampak meni se to ne zdi pametno.”
Lea Hedžet, Radio Koper
Nika Švarc je sicer rojena v Ljubljani, kjer jo je oče, violončelist Igor Švarc neopazno “zapeljal” v svet violončela. Tam je prve učne ure obiskovala pri profesorici Kseniji Trotovšek, a kaj kmalu sta njeno družino morje in očetova služba na Glasbeni šoli zvabila v Koper. Tako je poslej za Nikine ure violončela skrbel kar sam. Sledili so prvi uspehi na državnih tekmovanjih, ki so se v naslednjih letih še stopnjevali, od bronastega do zlatega priznanja. Slednjega je prejela kot srednješolka; najprej je bila dijakinja Umetniške gimnazije v Kopru, po drugem letniku pa Gimnazije Ledina v Ljubljani in hkrati učenka profesorja Igorja Mitroviča na Koroškem deželnem koservatoriju za glasbo v Celovcu.
Tam se je navdušila nad komorno glasbo, ki jo je začela spoznavati v godalnem kvartetu, sestavljenem za potrebe višješolskega študija. Opravljala ga je pod vodstvom profesorice Elisabeth Fister, skupaj s preostalimi tremi člani kvarteta, ki so ga že takrat poimenovali Furiant. Tako je Nika ob italijanskem prvem violinistu Stefanu Mesagliu, romunskem drugem violinistu Vladu Popescuju in slovenskem violistu Gregorju Hrabarju med leti 2011 in 2013 študirala komorno glasbo v Celovcu, od koder so se vsi štirje zagrizeni mladi glasbeniki odpravili še na različna izpopolnjevanja. Med drugim so bili povabljeni na 22. Tečaj komorne glasbe na Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu, kjer so bili oktobra 2013 sprejeti tudi na magistrski študij komorne glasbe v razredu profesorja Eberharda Feltza. “Veliko smo morali garati, da smo naredili sprejemni izpit, a na srečo se je izšlo,” pravi Nika. Vodila jih je močna ljubezen do komornega muziciranja in še močnejša želja po skupnem študiju. “Sicer je težko med štirimi različnimi ljudmi vzpostavit dober odnos in plodno delo, ampak na koncu se splača, ker je to nekaj najlepšega in nam največ pomeni. Zato upamo, da bomo nadaljevali s skupnim muziciranjem tudi po končanem študiju, a nikdar se ne ve … Načrtujemo tudi udeležbo na kakšnem velikem tekmovanju, in, če dosežemo kak večji uspeh, bo hitro poskrbljeno za koncerte, potem ne bo več skrbi za obstoj kvarteta,” še dodaja Nika Švarc.
Poudarek magistrskega študija je na komorni igri. S profesorjem delajo tudi po šest ur skupaj, ob njej pa sta še dva obvezna predmeta iz glasbene zgodovine in nekaj izbirnih predmetov. Tudi vadba na športnem inštitutu, ki ga imajo kar na šoli, saj je namenjen prav glasbenikom in preventivi pred poškodbami. In če to zveni razkošno, je morda še bolj zanimiv podatek, da je v Nemčiji študij brezplačen. Z vsega 300 evrov prispevkov na semester imajo študentje v Berlinu vsa potrebna zavarovanja in vse javne prevoze, ob tem pa na šoli Hanns Eisler podeljujejo tudi štipendije in tako poskrbijo, da vsak, ki je bil sprejet, lahko preživi. Članom godalnega kvarteta Furiant je še laže, saj veliko koncertirajo. V zadnjih dveh letih so igrali na raznih festivalih v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Romuniji, Sloveniji in na Nizozemskem, celo v nizu koncertov slovitega berlinskega Konzerthausa in avstrijskega radia ORF ali na Mendelssohnovih dnevih.
Udeležili so se tudi Mednarodnega tekmovanja v italijanskem Majanu, kjer so prejeli drugo nagrado, februarja letos pa so bili izbrani za štipendiste organizacije Yehudi Menuhin Live Music Now Berlin, ki nudi mladim glasbenikom redno koncertiranje, obenem pa tistim, ki sicer ne morejo na koncerte, prinaša glasbo v njihove domove: domove ostarelih, invalidske delavnice, bolnišnice, zapore…
Ob vsem tem Niki Švarc res ne ostane prav veliko časa za razstave, muzeje, gledališke ali operne predstave ... Niti za hobije ali ljubezen. Na vprašanje, ali se ne morda v takem kvartetu stkejo dovolj tesne vezi med člani, da bi si med njimi našli partnerja, pa odgovarja: “V našem ne. So pa kvarteti, kjer se to dogaja, ampak meni se to ne zdi pametno.”