Novice, članki in odmevi ...
ODLOČILE SO PRAVE VIBRACIJE
Primorske novice, 26. februarja 2015
TATJANA GREGORIČ, Radio Koper
Matjaž Kafol je šele pri trinajstih letih odkril glasbilo, s katerim se je lahko povsem uglasil, čeprav je že kot štirileten otrok v Trstu okusil skrivnost metode Suzuki. “Na lekcijah pa je igrala več mama, saj sem bil sam precej neroden in mi je violina stalno padala iz rok,” se spominja Matjaž, ki je čez nekaj let, tudi na pobudo mame Martine, poskušal z violino še pri Igorju Kuretu. “A tudi tedaj sva oba takoj ugotovila, da ne bo šlo, in zato mi je v naročje potisnil violončelo, s katerim sem takoj začutil prave vibracije,” pripoveduje s še vedno tržaškim (zamejskim) naglasom. Leto in pol je vztrajal s čelom, a ko so je sredi šolskega leta iz Trsta preselil v Volčji Grad na Kras, in ga niso sprejeli v nobeno glasbeno šolo, je za nekaj let spet glasbeno miroval. Simon Perčič in Pihalni orkester Komen sta mu vnovič prebudila ljubezen do glasbe. Ker pa v godbi niso potrebovali čelista, so ga najprej poskušali animirati za rog. A Matjaž se je želel pridružiti trobentarjem, teh pa je bilo v orkestru že dovolj, zato mu je Perčič “postregel” s pozavno. Prve lekcije so mu bile precej dolgočasne in skoraj bi že obupal. Ko je na obisk prišel Matjažev oče Ludwig Doben iz Nemčije, je s seboj prinesel pozavni. Z njima je poskušal tudi muzicirati in mladi glasbenik je končno našel svoj inštrument.
Glasbeno se je razvijal v zanimivi, živahni in tudi ambiciozni družbi komenskega pihalnega orkestra, bolj resno in redno vadbo programa srednje glasbene šole v Kopru sta mu kasneje približevala Albert Kolbl in Marko Ilić. Matjaž je tako najstniška leta preživljal med Koprom, Komnom, Trstom in Gorico, kjer je obiskoval Družboslovni licej. Pred dvema letoma je uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Dušana Kranjca in njegova vpetost v različna kulturna okolja in raznolike glasbene zasedbe se je še okrepila. Koncept “glasbe za točke” mu nikakor ni blizu, zato se je le redko udeležil tekmovanj: na regijskem tekmovanju 2014 je vendar prejel zlato priznanje, na državnem pa srebrno, trenutno se pripravlja na pomembno mednarodno tekmovanje ARD, ki bo poleti v Münchnu. Bolj kot tekmovanja so mu pomembna poletna izpopolnjevanja in seminarji in tako so mu nova obzorja igre na pozavni razkrivali Andrea Bandini, Antonello Mazzucco, Steven Mead, Dietmar Kublobock, Jamie Williams, Jonas Bylund.
No, morebiti dolgolasi, sedaj že kar kraški pozavnist, resnično ne osvaja žirij, zato pa je toliko bolj občudujoča njegova “razpetost” med najrazličnejše glasbene zvrsti in zasedbe. Matjaž namreč igra v Pihalnem orkestru Komen, je član Nova filharmonije od njene ustanovitve, bil je tudi v prvi zasedbi TrobiNova, redno nastopa z Brass ansamblom Akademije za glasbo Ljubljana, njegova ljubezen je tudi Big band Gverillaz, s posebno iskrico v očeh pa spregovori tudi o zamejski skupini Colored sweat, v kateri igrajo avtorski alternativni rock in v soboto, 28. februarja, napovedujejo koncert v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.
TATJANA GREGORIČ, Radio Koper
Matjaž Kafol je šele pri trinajstih letih odkril glasbilo, s katerim se je lahko povsem uglasil, čeprav je že kot štirileten otrok v Trstu okusil skrivnost metode Suzuki. “Na lekcijah pa je igrala več mama, saj sem bil sam precej neroden in mi je violina stalno padala iz rok,” se spominja Matjaž, ki je čez nekaj let, tudi na pobudo mame Martine, poskušal z violino še pri Igorju Kuretu. “A tudi tedaj sva oba takoj ugotovila, da ne bo šlo, in zato mi je v naročje potisnil violončelo, s katerim sem takoj začutil prave vibracije,” pripoveduje s še vedno tržaškim (zamejskim) naglasom. Leto in pol je vztrajal s čelom, a ko so je sredi šolskega leta iz Trsta preselil v Volčji Grad na Kras, in ga niso sprejeli v nobeno glasbeno šolo, je za nekaj let spet glasbeno miroval. Simon Perčič in Pihalni orkester Komen sta mu vnovič prebudila ljubezen do glasbe. Ker pa v godbi niso potrebovali čelista, so ga najprej poskušali animirati za rog. A Matjaž se je želel pridružiti trobentarjem, teh pa je bilo v orkestru že dovolj, zato mu je Perčič “postregel” s pozavno. Prve lekcije so mu bile precej dolgočasne in skoraj bi že obupal. Ko je na obisk prišel Matjažev oče Ludwig Doben iz Nemčije, je s seboj prinesel pozavni. Z njima je poskušal tudi muzicirati in mladi glasbenik je končno našel svoj inštrument.
Glasbeno se je razvijal v zanimivi, živahni in tudi ambiciozni družbi komenskega pihalnega orkestra, bolj resno in redno vadbo programa srednje glasbene šole v Kopru sta mu kasneje približevala Albert Kolbl in Marko Ilić. Matjaž je tako najstniška leta preživljal med Koprom, Komnom, Trstom in Gorico, kjer je obiskoval Družboslovni licej. Pred dvema letoma je uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Dušana Kranjca in njegova vpetost v različna kulturna okolja in raznolike glasbene zasedbe se je še okrepila. Koncept “glasbe za točke” mu nikakor ni blizu, zato se je le redko udeležil tekmovanj: na regijskem tekmovanju 2014 je vendar prejel zlato priznanje, na državnem pa srebrno, trenutno se pripravlja na pomembno mednarodno tekmovanje ARD, ki bo poleti v Münchnu. Bolj kot tekmovanja so mu pomembna poletna izpopolnjevanja in seminarji in tako so mu nova obzorja igre na pozavni razkrivali Andrea Bandini, Antonello Mazzucco, Steven Mead, Dietmar Kublobock, Jamie Williams, Jonas Bylund.
No, morebiti dolgolasi, sedaj že kar kraški pozavnist, resnično ne osvaja žirij, zato pa je toliko bolj občudujoča njegova “razpetost” med najrazličnejše glasbene zvrsti in zasedbe. Matjaž namreč igra v Pihalnem orkestru Komen, je član Nova filharmonije od njene ustanovitve, bil je tudi v prvi zasedbi TrobiNova, redno nastopa z Brass ansamblom Akademije za glasbo Ljubljana, njegova ljubezen je tudi Big band Gverillaz, s posebno iskrico v očeh pa spregovori tudi o zamejski skupini Colored sweat, v kateri igrajo avtorski alternativni rock in v soboto, 28. februarja, napovedujejo koncert v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.