Novice, članki in odmevi ...
KO SE VSE VRTI OKROG GLASBE
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet
Foto: Gordana Grlic – Foto Pauli
Monika Babič se ne spomni natančno, ali jo je bolj očaral zvok instrumenta ali profesorica, ki ga je igrala, Breda Hartman. Z njo je do mature na umetniški gimnaziji prehodila izjemno plodno pot, na kateri ni manjkalo koncertov, tekmovanj, mojstrskih tečajev in sodelovanj z orkestri. Teh je še več, odkar študira pri svetovno uveljavljenem slovenskem oboistu Mateju Šarcu na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Pihalnemu orkestru Marezige se je najprej pridružil Obalni komorni orkester, kasneje še policijski ter simfonična orkestra RTV Slovenija in Slovenske filharmonije. Posebno doživetje pa je bil koncert v dvorani Berlinske filharmonije z nemško-skandinavskim mladinskim orkestrom. Od leta 2004 se je petkrat udeležila regijskih in državnih tekmovanj Temsig ter vsakokrat prejela zlato plaketo in največkrat tudi zmagala. Uspešna je bila tudi na treh mednarodnih tekmovanjih: Varaždin, Svirel in Emona. Letos je poleg zlate plakete in zmage v najvišji, 3. b kategoriji na Temsigu prejela še nekaj posebnih nagrad: solistične recitale na festivalu Lent, v Celju in v viteški dvorani ljubljanskih Križank, kjer bo nastopila 24. novembra. 27. januarja pa se bo kot solistka predstavila z orkestrom Slovenske filharmonije.
Letos poleti je uspešno opravila še sprejemni izpit za magistrski študij oboe na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Mannheimu, kjer prav te dni začenja svojo novo pot s profesorjem Emanuelom Abbühlom. Spoznala ga je na enem od mojstrskih tečajev, ki jih redno obiskuje, poleg Abbühlovega še tiste, ki so jih vodili Albrecht Mayer, Simon Fuchs, Christian Wetzel, Clara Dent in drugi. Te “poletne šole” so tudi priložnost za potovanja po vsej Evropi, saj ji sicer časa za tovrstne hobije zmanjkuje.
Ob tem jo zanima tudi likovna umetnost, rada gleda dobre filme, obiskuje gledališče, bere, hodi v hribe in - igra na oboo! Večkrat je v zadregi, ko jo vprašajo, kateri so njeni hobiji, saj ji je tudi glasba eden najljubših načinov preživljanja prostega časa. Igra in poje v najrazličnejših sestavih in tudi s športom se ukvarja predvsem zaradi oboe. Glasba je ali pa bo zelo kmalu postala tudi njen poklic in, kot pravi, njena ljubezen, njeno življenje: “Zelo mi je všeč skupno muziciranje in bolj kot v solistični vlogi uživam v komorni igri in orkestrih.” Zato izrabi vsako priložnost, da lahko igra v enem takih sestavov: v Studiu za sodobno glasbo, ki ga na Akademiji vodita Luka Juhart in Steven Loy, se posveča bolj eksperimentalni glasbi, v kvartetu, ki so ga ustanovile skupaj s tremi godalkami, pa preigrava baročni in klasicistični repertoar. In vseskozi ostaja zvesta svoji prvi ljubezni, Pihalnemu orkestru Marezige, morda celo zaradi druge ljubezni, ki jo je našla prav v njem.
Po končanem magisteriju si Monika Babič želi nadgraditi znanje še na kakšni prestižni evropski akademiji, seveda pa je njena največja želja najti službo v enem slavnih in odličnih profesionalnih simfoničnih orkestrov, čeprav jo vedno bolj zanima tudi glasbeno pedagoški poklic: “In spet se bo itak vse vrtelo okoli glasbe,” pravi. Tako kot že od nekdaj in še danes pri njej doma.
Tekst: Lea Hedžet
Foto: Gordana Grlic – Foto Pauli
Monika Babič se ne spomni natančno, ali jo je bolj očaral zvok instrumenta ali profesorica, ki ga je igrala, Breda Hartman. Z njo je do mature na umetniški gimnaziji prehodila izjemno plodno pot, na kateri ni manjkalo koncertov, tekmovanj, mojstrskih tečajev in sodelovanj z orkestri. Teh je še več, odkar študira pri svetovno uveljavljenem slovenskem oboistu Mateju Šarcu na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Pihalnemu orkestru Marezige se je najprej pridružil Obalni komorni orkester, kasneje še policijski ter simfonična orkestra RTV Slovenija in Slovenske filharmonije. Posebno doživetje pa je bil koncert v dvorani Berlinske filharmonije z nemško-skandinavskim mladinskim orkestrom. Od leta 2004 se je petkrat udeležila regijskih in državnih tekmovanj Temsig ter vsakokrat prejela zlato plaketo in največkrat tudi zmagala. Uspešna je bila tudi na treh mednarodnih tekmovanjih: Varaždin, Svirel in Emona. Letos je poleg zlate plakete in zmage v najvišji, 3. b kategoriji na Temsigu prejela še nekaj posebnih nagrad: solistične recitale na festivalu Lent, v Celju in v viteški dvorani ljubljanskih Križank, kjer bo nastopila 24. novembra. 27. januarja pa se bo kot solistka predstavila z orkestrom Slovenske filharmonije.
Letos poleti je uspešno opravila še sprejemni izpit za magistrski študij oboe na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Mannheimu, kjer prav te dni začenja svojo novo pot s profesorjem Emanuelom Abbühlom. Spoznala ga je na enem od mojstrskih tečajev, ki jih redno obiskuje, poleg Abbühlovega še tiste, ki so jih vodili Albrecht Mayer, Simon Fuchs, Christian Wetzel, Clara Dent in drugi. Te “poletne šole” so tudi priložnost za potovanja po vsej Evropi, saj ji sicer časa za tovrstne hobije zmanjkuje.
Ob tem jo zanima tudi likovna umetnost, rada gleda dobre filme, obiskuje gledališče, bere, hodi v hribe in - igra na oboo! Večkrat je v zadregi, ko jo vprašajo, kateri so njeni hobiji, saj ji je tudi glasba eden najljubših načinov preživljanja prostega časa. Igra in poje v najrazličnejših sestavih in tudi s športom se ukvarja predvsem zaradi oboe. Glasba je ali pa bo zelo kmalu postala tudi njen poklic in, kot pravi, njena ljubezen, njeno življenje: “Zelo mi je všeč skupno muziciranje in bolj kot v solistični vlogi uživam v komorni igri in orkestrih.” Zato izrabi vsako priložnost, da lahko igra v enem takih sestavov: v Studiu za sodobno glasbo, ki ga na Akademiji vodita Luka Juhart in Steven Loy, se posveča bolj eksperimentalni glasbi, v kvartetu, ki so ga ustanovile skupaj s tremi godalkami, pa preigrava baročni in klasicistični repertoar. In vseskozi ostaja zvesta svoji prvi ljubezni, Pihalnemu orkestru Marezige, morda celo zaradi druge ljubezni, ki jo je našla prav v njem.
Po končanem magisteriju si Monika Babič želi nadgraditi znanje še na kakšni prestižni evropski akademiji, seveda pa je njena največja želja najti službo v enem slavnih in odličnih profesionalnih simfoničnih orkestrov, čeprav jo vedno bolj zanima tudi glasbeno pedagoški poklic: “In spet se bo itak vse vrtelo okoli glasbe,” pravi. Tako kot že od nekdaj in še danes pri njej doma.