Novice, članki in odmevi ...
NAJRAJE IMA BAROK IN KLJUNASTO FLAVTO
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Maksimiljana Ipavec
Da ji glasba pomeni več kot le veselje, je Ana Birsa Krušec vsa leta dokazovala tudi s sodelovanjem v šolskih pevskih zborih in komornih zasedbah, s katerimi jo na koncertnih odrih lahko zasledimo še danes.
S šestimi leti je začela obiskovati izolsko podružnico Glasbene šole Koper, kjer je kmalu začela tudi prepevati pod vodstvom profesorice Kristine Babič. Otroški zbor je kasneje na koprski šoli pod taktirko profesorice Maje Cilenšek zamenjala za mladinskega, iz katerega je v poznejših letih zrasel še dekliški zbor, v katerem Ana prepeva še danes. V komorno glasbo jo je prva uvedla profesorica Mirjana Gvozdenac, ki je tedaj na šoli vodila zasedbo Etnotok, potem pa še Marino Kranjac, ki jo je povabil k sodelovanju v ansamblu Cappella Justinopolitana.
Kot edina učenka Glasbene šole Koper, ki se je odločila nadaljevati šolanje na starem baročnem instrumentu, je zaradi velikega zanimanja zelo hitro napredovala. V šestih letih šolanja na izolski glasbeni šoli se je dvakrat udeležila tako regijskega kot državnega tekmovanja Temsig in obakrat na regijskem prejela zlato priznanje, na državnem pa bronasto. Zato je bila pred tremi leti na izolski podružnici Glasbene šole Koper nagrajena z zlatim violinskim ključem, ki ga je njen tedanji profesor Kitić pospremil s temi besedami: “Ano poleg inteligentnosti in hitrega dojemanja bogati tudi radovednost do vsega novega, razumevanje in sprejemanje različnih glasbenih vsebin ter doživeto, ustvarjalno izvajanje skladb.” Ana še danes najraje igra baročno glasbo, njen najljubši skladatelj je Georg Philipp Telemann, z veseljem pa posega tudi po sodobnih partiturah. Te so ji s svojo zahtevnostjo in z novimi prijemi pravi izziv, hkrati pa protiutež v pretežno baročnem repertoarju za kljunasto flavto.
Številne nagrade in priznanja so bila povod, da je Ana začela resno razmišljati o študiju tega instrumenta, zato se je večkrat prijavila tudi na poletno šolo, ki jo je vodila profesorica Mateja Bajt. Ta je kasneje postala njena profesorica, pri kateri danes nadaljuje šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. In pod njenim mentorstvom se je tudi lani udeležila državnega tekmovanja, s katerega je prinesla zlato plaketo in drugo nagrado.
Anini uspehi so bili vseskozi vidni tudi na drugih področjih. Tako z otroškim kot z mladinskim in kasneje še z dekliškim zborom se je udeležila številnih državnih in mednarodnih tekmovanj ter domov prinesla veliko priznanj z vseh vetrov: iz Baskije, Riminija, Varšave, Zagorja ob Savi, Padove …
Nekaj priznanj z regijskih in mednarodnih tekmovanj si je prislužila tudi v komornem ansamblu Etnotok, nekaj let poprej pa je prinesla celo srebrno medaljo z državnega prvenstva v veslanju na Bledu, kjer je za Veslaški klub Izola tekmovala v dvojnem dvojcu. A po selitvi v Ljubljano so treningi na morski gladini odpadli. Za preživljanje vedno bolj skrčenega prostega časa ji ostaja le še rolkanje, druženje s prijatelji pa obisk kakšnega koncerta ali gledališke predstave. Predvsem pa želja, da bi vse življenje čim več igrala in vseskozi tudi pela!
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Maksimiljana Ipavec
Da ji glasba pomeni več kot le veselje, je Ana Birsa Krušec vsa leta dokazovala tudi s sodelovanjem v šolskih pevskih zborih in komornih zasedbah, s katerimi jo na koncertnih odrih lahko zasledimo še danes.
S šestimi leti je začela obiskovati izolsko podružnico Glasbene šole Koper, kjer je kmalu začela tudi prepevati pod vodstvom profesorice Kristine Babič. Otroški zbor je kasneje na koprski šoli pod taktirko profesorice Maje Cilenšek zamenjala za mladinskega, iz katerega je v poznejših letih zrasel še dekliški zbor, v katerem Ana prepeva še danes. V komorno glasbo jo je prva uvedla profesorica Mirjana Gvozdenac, ki je tedaj na šoli vodila zasedbo Etnotok, potem pa še Marino Kranjac, ki jo je povabil k sodelovanju v ansamblu Cappella Justinopolitana.
Kot edina učenka Glasbene šole Koper, ki se je odločila nadaljevati šolanje na starem baročnem instrumentu, je zaradi velikega zanimanja zelo hitro napredovala. V šestih letih šolanja na izolski glasbeni šoli se je dvakrat udeležila tako regijskega kot državnega tekmovanja Temsig in obakrat na regijskem prejela zlato priznanje, na državnem pa bronasto. Zato je bila pred tremi leti na izolski podružnici Glasbene šole Koper nagrajena z zlatim violinskim ključem, ki ga je njen tedanji profesor Kitić pospremil s temi besedami: “Ano poleg inteligentnosti in hitrega dojemanja bogati tudi radovednost do vsega novega, razumevanje in sprejemanje različnih glasbenih vsebin ter doživeto, ustvarjalno izvajanje skladb.” Ana še danes najraje igra baročno glasbo, njen najljubši skladatelj je Georg Philipp Telemann, z veseljem pa posega tudi po sodobnih partiturah. Te so ji s svojo zahtevnostjo in z novimi prijemi pravi izziv, hkrati pa protiutež v pretežno baročnem repertoarju za kljunasto flavto.
Številne nagrade in priznanja so bila povod, da je Ana začela resno razmišljati o študiju tega instrumenta, zato se je večkrat prijavila tudi na poletno šolo, ki jo je vodila profesorica Mateja Bajt. Ta je kasneje postala njena profesorica, pri kateri danes nadaljuje šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. In pod njenim mentorstvom se je tudi lani udeležila državnega tekmovanja, s katerega je prinesla zlato plaketo in drugo nagrado.
Anini uspehi so bili vseskozi vidni tudi na drugih področjih. Tako z otroškim kot z mladinskim in kasneje še z dekliškim zborom se je udeležila številnih državnih in mednarodnih tekmovanj ter domov prinesla veliko priznanj z vseh vetrov: iz Baskije, Riminija, Varšave, Zagorja ob Savi, Padove …
Nekaj priznanj z regijskih in mednarodnih tekmovanj si je prislužila tudi v komornem ansamblu Etnotok, nekaj let poprej pa je prinesla celo srebrno medaljo z državnega prvenstva v veslanju na Bledu, kjer je za Veslaški klub Izola tekmovala v dvojnem dvojcu. A po selitvi v Ljubljano so treningi na morski gladini odpadli. Za preživljanje vedno bolj skrčenega prostega časa ji ostaja le še rolkanje, druženje s prijatelji pa obisk kakšnega koncerta ali gledališke predstave. Predvsem pa želja, da bi vse življenje čim več igrala in vseskozi tudi pela!