GŠ Koper, Izola, Piran

Maša Stopar si ne predstavlja življenja brez violine. 

Maša Stopar, dijakinja prvega letnika Umetniške gimnazije v Kopru, je prikupna mladenka in zavzeta violinistka, ki s svojim instrumentom prijateljuje že dobrih deset let; zanj se je navdušila že kot štiriletna deklica.

Violina je ni le očarala, temveč povsem začarala, saj ji Maša Stopar posveča večino svojega časa. Z njo že osem let zmaguje na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Tudi letos se je s kar dveh vrnila z zlato plaketo in najvišjim številom točk v svoji kategoriji. Zlato je prejela na mednarodnem tekmovanju Svirel, na državnem tekmovanju Temsig pa tudi absolutno prvo mesto v II. a-kategoriji.

Svojih začetkov se spominja z otroško nostalgijo, saj je v prvi učiteljici Sonji Horvat videla “princesko z violino”, ki jo je spodbujala, da je nadaljevala z učenjem. Učiteljica je znala narediti vsako uro zelo zanimivo in prijetno za otroke. Sprva so se namreč učili po metodi Suzuki, z igranjem na pamet, brez not. Od violine “šestnajstinke” je tako Maša počasi prišla do “celinke”, violine prave velikosti, ki ni ravno poceni instrument. In čeprav ni Stradivarijev, zelo lepo poje, saj ga je sama izbrala. “Izbrati dobro violino je zelo težko delo,” pravi Maša. “Treba si je vzeti dovolj časa.”

In čeprav je v tem šolskem letu vstopila v gimnazijski program, je ostala zvesta svoji prvi učiteljici Sonji Horvat. V tem času sta se zelo zbližali, zato je pouk toliko lažji in vendar še dovolj zanimiv, saj vsaka ura prinese kaj novega. Maša se je ob igranju violine ves čas spogledovala tudi s sodobnim plesom in igrala v različnih komornih zasedbah, v skupini Etnotok in v Godalnem orkestru Vladimir Lovec ter prepevala v otroškem, potem mladinskem in nazadnje Dekliškem zboru Glasbene šole Koper, a se je kljub vsemu temu vsako leto udeležila tudi kakšnega tekmovanja za mlade glasbenike. In z vsakega prinesla kakšno zmago ali vsaj zlato plaketo. Dvakrat je zmagala na tekmovanju Leon Pfeifer in trikrat na regijskem, enkrat celo z maksimalnim številom (100) točk ter še z vrsto posebnih priznanj.

Na mednarodnem tekmovanju v Trevisu je enkrat prejela drugo nagrado, enkrat pa tretjo. Trikrat je na državnem tekmovanju Temsig prejela zlato plaketo in le enkrat srebrno, zlato priznanje pa je prejela tudi na mednarodnih tekmovanjih Tartini v Piranu in Svirel, s katerega se je kar trikrat vrnila kot zmagovalka svoje kategorije. Tudi letos, potem ko je že zmagala na državnem tekmovanju Temsig. In to kljub silni tremi, ki jo, kot sama pravi, težko premaguje. A zmagujeta navsezadnje njena muzikalnost in že kar briljantna tehnika. Pili jo tudi na številnih mojstrskih tečajih ter seminarjih pri svetovno znanih violinistih in pedagogih, kot so Stefan Milenković, Vasilij Meljnikov, Evgenia Epshtein in drugi. Njeni vzorniki pa so Itzhak Perlman, Maxim Vengerov, Sarah Chang, Yehudi Menuhin, Hilary Hahn, ... Najraje jih posluša, saj tudi sicer posluša predvsem klasično glasbo. Pop se ji zdi preveč predelan in enoličen. Zato najraje ostaja pri klasiki, pa čeprav je njena mama Mojca Maljevac pevka jazza. Morda bo tudi Maša kdaj zaigrala kakšno jazzovsko skladbo, a trenutno se raje pridruži orkestru, v katerem lahko spoznava, kako se prelivajo melodije, kakšno vlogo imajo posamezna glasbila, pa tudi, kako zaigrati, da bo zvok enoten in skupno zvenenje zanimivo. Podobno je pri petju v zboru, pri obeh pa gre tudi za druženje z vrstniki, za spoznavanje novih prijateljev, spletanje novih vezi, ki se med mladimi glasbeniki pogosto dlje ohranijo ... Če pa se ne, imajo vedno lepe spomine nanje.

Prostega časa Maša nima prav veliko, kolikor ji ga ostane, ga porabi za branje, risanje in kickbox, zanima pa jo še veliko drugih stvari, a zanje običajno zmanjka časa. Tekmovanja vendarle zahtevajo svoje ... A zanje se rada odloči, saj ve, da bo med pripravami zelo napredovala. Zato ji ni toliko pomemben uspeh oziroma nagrada na tekmovanju kot zavest, da je naredila veliko za svoj napredek. Violina je vendarle do te mere zaznamovala njeno življenje, da si ga brez nje ne zna več predstavljati. Zato srčno upa, da bo njeno delo vselej povezano z violino, saj jo igranje najbolj osrečuje. Na vprašanje, kje bi rada študirala, pa odgovori: “So neke sanje ... sanje o tujini, a za zdaj so samo še sanje.”