Novice, članki in odmevi ...
Rada tekmuje - ampak sama s sabo
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet
Nika Gačnik, prikupna devetošolka in zelo uspešna violinistka, v domači Izoli obiskuje podružnico Glasbene šole Koper. Pouk violine je začela zgodaj in že pri sedmih letih prvič zmagala na regijskem tekmovanju, kjer je bila nagrajena tudi kot najmlajša, a hkrati najboljša tekmovalka svoje kategorije.
Sledila so še mnoga, regijska, državna in mednarodna tekmovanja, s katerih se je Nika Gačnik vselej vračala s prvimi ali vsaj drugimi nagradami, s katerimi si je na svoji šoli prislužila zlati violinski ključ za šolsko leto 2016 /17.
Tekmovanja Giovani Musicisti Città di Treviso, Leon Pfeifer in Svirel so ji prinesla vrsto uspehov, a zanjo je največji uspeh, kadar premaga samo sebe: “Tekmovanja niso narejena zato, da se primerjaš z drugimi, temveč da se dokažeš samemu sebi, da vidiš, kako si uspešen, kaj moraš popraviti, v čem so bili drugi boljši … A če ne znaš sprejeti poraza, je v bistvu brez zveze,” pravi Nika, pri svojih štirinajstih letih že kar zrelo, predvsem pa trezno razmišljujoče dekle.
Violino igra že osmo leto in vseskozi je učenka prof. Sonje Horvat, ki o njej pove, da je vse od začetka kazala izredno zanimanje za glasbo in za vse, povezano z njo: “Rada je igrala, pela, improvizirala, prirejala že napisane skladbe in jim dodajala nove glasove. Pri violini je zelo hitro napredovala, preigrala je ogromno skladb, koncertov ter etud, razvila absolutni posluh in pridobila izreden glasbeni spomin.”
Tako je glasba vseskozi ostala v središču Nikine pozornosti. Danes zna povedati, kako je začela razne melodije doživljati kar v notah in vse, kar je slišala, je šla takoj zapisat v note; tudi zvoke ob trkanju kozarcev ali tone, ki nastajajo, ko vrvi udarjajo ob jambor, če v pristanišču piha veter. Ker zaznava tudi tonske barve, prizna, da so včasih neprijetne, ko se mama jezi nanjo … Ji pa zato absolutni posluh in izvrsten glasbeni spomin pomagata pri igri v orkestru, kjer svoj part z lahkoto odigra, če ga le enkrat prej sliši. Tako lahko vseskozi med igranjem budno spremlja ostalo dogajanje v orkestru. Podobno je tudi pri komorni igri, kjer je zlasti pomembno, da se značajsko in miselno ujameš s tistimi, ki igrajo s tabo. Rada zaigra v različnih zasedbah, pela je tudi v šolskem otroškem zboru, danes pa je članica Simfoničnega orkestra Vladimir Lovec.
Kmalu je začela tudi skladati, svoji skladbi Mavrična fantazija za violino in klavir ter Niks za violino solo je predstavila celo na tekmovanju mladih violinistov. Pri tem ji je veliko pomagala prof. Mirjana Gvozdenac, ki jo je povabila v svojo ustvarjalno skupino Etnotok, v kateri je Nika lahko uresničila marsikatero svojo glasbeno zamisel.
Sicer pa je svojo predanost glasbi dokazala na številnih šolskih in zunajšolskih nastopih, sodelovala je na različnih dobrodelnih prireditvah, nastopila na revijah, razstavah, šolah in še marsikje.
Zdaj pa jo morebiti nekje že čaka kak velik oder ... Morda bo, tako kot njena vzornika, 2Cellos, tudi sama poskušala popularizirati klasično glasbo. Vsekakor čuti, da bo njena prihodnost povezana z glasbo, pa četudi ne profesionalno. Vsekakor je njena prva naslednja stopnica Umetniška gimnazija v Kopru.