Novice, članki in odmevi ...

SKLADATELJ MATEJ BONIN - Vzgib za skladanje - fascinacija nad zvokom
Leto 2014/2015  |  03.07.2015  |  Videno: 362987  |  A+ | a-
Glasna, junij-julij 2015
Marina B. Žlender



Že med študijem si opozoril nase, sploh pa si kot mlad avtor sodeloval z vrhunskimi izvajalci; tako z zasedbo Slowind (Daleč od blizu), Luko Juhartom (One man band), kvartetom saksofonov (SAXij) pa tudi številnimi drugimi, vse do slavnega Ensemble Modern (projekt Where from? Where to? Myths - Nati on - Identities). Veliko jih bomo še omenili. Kako je prišlo do sodelovanja z njimi in kaj je to pomenilo za tvoje delo?
Ja, res sem imel na dosedanji glasbeni poti privilegij sodelovati tako z vrhunskimi izvajalci kot tudi z odličnimi kompozicijskimi mentorji (Ambrož Čopi, Uroš Rojko in zdaj Beat Furrer), kar je zagotovo imelo pomembno vlogo pri mojem kompozicijskem razvoju. Vsa sodelovanja z izvajalci so pomembna, saj se iz vsake napisane skladbe in sodelovanja z glasbeniki, ki so te skladbe izvajali, poskušam naučiti čim več za naprej. Zavzet pristop izvajalcev do skladbe je lahko izjemno pomemben za nadaljnji razvoj mladega skladatelja, ki na teh izkušnjah svoj glasbeni jezik gradi in »brusi«. To sem lahko izkusil že pri prvi pomembni izvedbi v času študija na AG v Ljubljani, skladbi Daleč od blizu (za pihalni kvintet), napisani za odlični ansambel Slowind.
Akordeonist Luka Juhart je zagotovo ena izmed oseb, ki so zelo pomembno vplivale name na moji kompozicijski poti. Prvič sva sodelovala leta 2010, ko sem zanj napisal skladbo One Man Band, in že takrat je bil zame zgled glasbenika, in to zaradi odnosa, ki ga ima do glasbe in dela. Med študijskimi kolegi v času študija na AG sem največ sodeloval s flavtistko Anjo Brezavšček, tolkalcema Simonom Klavžarjem in Jožetom Bogolinom, saksofonistom Oskarjem Lazni¬kom, kitaristom Primožem Sukičem, kvartetom saksofonov AG. Večkrat sem sodeloval tudi z dirigentom Stevenom Loyem, harmonikarjem Klemnom Lebnom, čelistom Igorjem Mitro¬vičem in številnimi drugimi, vsa ta sodelovanja pa pri različnih projektih trajajo še danes, kar me posebno veseli.
Ensemble Modern je prav poseben ansambel z močno identiteto. Sestavljajo ga izvrstni glas¬beniki, zato sem izjemno hvaležen, da sem imel možnost večkrat sodelovati z njimi pri različnih projektih.
Prav tako je bila čudovita izkušnja projekt s pev¬ko Ireno Tomažin in pred kratkim s Simfoniki RTV in dirigentom Georgeem Pehlivanianom.
Si tudi prejemnik nagrade Gargonza Arts Award in Prešernove nagrade Univerze v Ljubljani. Kakšen je tvoj odnos do nagrad in kaj je pri tem zate najpomembnejše?
Vedno je lepo biti prejemnik nagrad, saj so te nekakšna potrditev dosedanje vztrajnosti in dobrega dela ter dodatna vzpodbuda za naprej. Obenem lahko nagrade tudi bistveno pripomo¬rejo pri kandidiranju za razne štipendije in pri iskanju sredstev za izpeljavo določenih umetni¬ških projektov, kar je v današnjem času, ko je konkurenca huda, lahko izjemno pomembno. Vseeno pa menim, da sta notranja motivacija in nekakšna nuja po ustvarjanju tisti, ki sta bistve¬ni... Prejemanje nagrad je lahko posledica in dobrodošla potrditev stroke, nikoli pa ni zago¬tovilo za nadaljnje delo. Začetni vzgib, zaradi katerega se ukvarjam z glasbo, je drugje - v fascinaciji nad zvokom.

Zadnje čase se veliko govori o uspehih naših mladih komponistov v tujini. Letos slavi tudi Vito Žuraj, pred njim so se izkazali že Nina Šenk, Nana Forte in Petra Strahovnik, če navedemo le nekaj imen. Tudi sam si po dokončanem študiju poiskal pot v tujino in nadaljuješ izobraževanje pri prof. Beatu Furrerju. Zakaj tujina, zakaj Gradec, zakaj prav omenjeni profesor?
Že v času študija na Akademiji za glasbo v Lju¬bljani sva se s takratnim profesorjem Urošem Rojkom večkrat pogovarjala o študiju v tujini in kako lahko to zelo pomembno vpliva na nadalj¬nji razvoj skladatelja, človeka nasploh. Študij glasbe je dolgotrajen in kompleksen proces, ki za napredek od posameznika zahteva dobršno mero radovednosti in željo po dopolnjevanju, nadgrajevanju znanja, biti na »prepihu« različ¬nih znanj, vplivov. Stik z različnimi kulturami, pogledi in pristopi k razumevanju glasbe ali pa kar življenja nasploh bistveno vpliva k oblikova¬nju in odkrivanju lastne glasbene identitete, kar je proces, ki verjetno traja vse življenje. Tako je bila odločitev za nadaljevanje študija v tujini po zaključku študija v Ljubljani zame precej narav¬na, spontana in absolutno pravilna.
Pri odločanju, kje nadaljevati študij, je bila na prvem mestu izbira profesorja in programa, ki ga akademija ponuja. Sprva sem nameraval na študij v Nemčijo, vendar sem v nekem trenutku namenil pozornost tudi Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost v Gradcu, saj tam pou¬čuje moj sedanji profesor Beat Furrer, katerega glasbo sem dodobra spoznal že v času študija pri prof. Urošu Rojku, saj smo pri pouku kompozicije analizirali njegova dela. Njegova glasba me je že od samega začetka izjemno fascinirala, saj je resnično mojster svoje umetnosti, pred¬vsem pa je tudi izjemna osebnost, tako da je to odtehtalo.
V svetu sodobne glasbe je v tem trenutku Beat Furrer eno izmed najpomembnejših imen, zato ima celoten kompozicijski oddelek izjemno kakovosten študijski program, študenti prihajajo pravzaprav z vsega sveta in večina nas je takih, ki smo pred tem študirali drugje po svetu in se za izpopolnjevanje znanj odločili prav za Gradec.

Si o tujini razmišljal že v času študija pri prof. Urošu Rojku? Kakšen je bil pa vajin odnos?

Kot že rečeno, s prof. Urošem Rojkom sva že zgodaj spregovorila o pomembnosti nada¬ljevanja študija tudi po zaključenem študiju v Ljubljani. Najin odnos je bil že od samega za¬četka zelo sproščen, pogovori o kompoziciji in umetnosti nasploh so z njim potekali tudi zunaj študijskih ur, na koncertih, ob kavi... Vedno bo ena od osebnosti, ki so pomembno vplivale na to, da sem do komponiranja oblikoval resen odnos, saj je v meni spodbujal kulturo pozorno¬sti za detajle, za kar mu bom vedno hvaležen. Njegov študent sem postal z 19 leti, vendar se je najin odnos razvil v prijateljstvo, tako da ga z veseljem pokličem, ko sem v Ljubljani - pogo¬vori z njim so vedno zanimivi.

V čem je bistvena razlika med študijem tu ali v tujini? Bi zaradi teh prednosti raje ostal v tujini?
Prepričan sem, da je za vsakega posameznika izkušnja študija v tujini drugačna, ampak že samo dejstvo, da se znajdeš v okolju, kjer vsak dan srečuješ ljudi, ki prihajajo iz različnih kultur, različnih koncev Evrope, Azije, Mehike, Izraela, Irana, Azerbajdžana, Skandinavije, Rusije in še od marsikje, ima poseben učinek. Kljub temu da živimo v dobi, ko se v virtualnem svetu svetovnega spleta lahko povezujemo praktično s komer koli, je fizična izkušnja prisotnosti v okolju, kjer je ta multikulturnost del tvojega vsakdana nekaj drugega, ko enkrat to prvič izkusiš, postaneš malce drugače pozoren na svojo okolico, pa tudi percepcija samega sebe, umeščenega v ta prostor, se spremeni. Ko je enkrat ta fizični stik vzpostavljen, ga je v dana¬šnjem času tehnologije in povezljivosti veliko lažje ohranjati, tako da sam sebe seveda vidim tudi v Sloveniji, vendar se bom še naprej trudil ohranjati stik s tujino in glasbeniki po svetu.
Kako pa ocenjuješ slovenski umetniški po¬tencial? Tvoje sodelovanje z Ireno Tomažin je dalo odlične rezultate. Tu so še preostali sodelujoči v projektu Zvokotok in vsi tisti, ki imajo znanje, voljo, entuziazem in željo, da bi se tudi v Sloveniji izvajala kakovostna sodobna glasba.
V Sloveniji je resnično lepo število vrhunskih glasbenikov na področju sodobne glasbe, saj imajo vsi tudi pomembne mednarodne izku¬šnje. Najbolj me veseli dejstvo, da se tkejo in ustvarjajo tudi povezave med akademsko izo¬braženimi glasbeniki ter glasbeniki, ki so svoje glasbene izkušnje pridobivali po drugačnih poteh, tako na drugačnih glasbenih prizoriščih kot tudi z drugačnim procesom svojega glasbe¬nega izobraževanja v primerjavi s tem, ki sem ga izkusil sam. V tem pogledu je kontrabasist Tomaž Grom s svojim Zavodom Sploh ustvaril odlično platformo, v sklopu katere deluje tudi cikel Zvokotok, ki se posveča sodobni kompo¬nirani glasbi in ga umetniško oblikujejo har-monikar Luka Juhart, skladateljica Bojana Šaljič Podešva in pianistka Nina Prešiček.
Prav tako izjemno pomembna in zanimiva sta cikel Predihano in Festival Slowind, kjer se pred-stavljajo tako slovenski in tuji avtorji sodobne glasbe kot tudi vrhunski domači in tuji izvajalci, kar je zelo pomembno tako za glasbenike kot za občinstvo, saj se tako lahko spoznava s tovrstni¬mi glasbenimi praksami, širi pa se tudi pozna¬vanje in zanimanje za sodobno glasbo v sloven¬skem glasbenem in širšem kulturnem prostoru. V Kopru denimo poteka bienale za sodobno glasbo, ki je v svoji doslej že 4. izdaji predstavil odlične domače in tuje interprete in tako tudi na Obali omogočil, da občinstvo spozna kako¬vostno sodobno glasbo.
Zame je bilo denimo sodelovanje s pevko Ireno Tomažin odlična izkušnja, saj sem ravno s tem sodelovanjem in nekoliko drugačnim procesom dela, ki je potekal pri ustvarjanju dela Gymnastics ofnon/sense, odkril nove možnosti, kako izraziti svojo ustvarjalnost, predvsem pa nove možnosti, kako pristopiti k samemu procesu ustvarjanja, snovanja glasbenega dela.

V okviru sodelovanja z glasbeniki spoznavati lastne mehanizme, ki poganjajo ustvarjalnost, in načine, kako to ustvarjalnost pretvoriti v nekaj konkretnega, kar je glasbeno delo - to je zame izjemnega pomena.
Je delo Gymnastie of non/sense nekakšna napoved tvojega novega obdobja, glede na to, da študij nadaljuješ v povezavi z gledališčem? Si zelo odprt in verjetno boš to kljub vsemu tudi ostal v smislu širokega ustvarjalnega spektra - ali pa se nameravaš bolj specifično usmeriti?

Ta skladba je bila zame predvsem nekakšen eksperiment, saj sem ubral drugačne pristope dela tako pri samem procesu pisanja skladbe kot tudi pri sami notaciji, nekakšen odmik od tistega, kar sem bil vajen do tedaj.  Med sodelovanjem s plesalci, nazadnje pri plesni predstavi Paradise on stage (2014), sem imel priložnost delo plesalcev pri ustvarjanju koreografij doživeti kot precej fluiden, dinamičen proces, ki je v dobršni meri črpal iz improvizacije, analize gradiva, in nato je sledilo postavljanje tega gradiva v dramaturško celoto, ki je na koncu postala predstava. Tak pristop sem želel prenesti tudi v svoje kompozicijsko delo, tisto, kar me je zelo zanimalo, pa je bilo to, ali mi tak pristop dela ustreza in ali spodbuja mojo ustvarjalnost ali jo morda zavira.
Delo je bilo premierno predstavljeno na 4. bienalu za sodobno glasbo v Kopru in ni nastalo kot naročilo, za katero bi mi bila zasedba skladbe vnaprej določena, ampak sem se odločil za inštrumentalno zasedbo ter k sodelovanju povabil glasbenike, za katere sem v preteklosti že pisal (Anja Brezavšček - basflavta, Simon Klavžar - tolkala/klavir, Jože Bogolin - tolkala, Luka Juhart - harmonika), tako da sem imel te predhodne izkušnje, iz katerih sem lahko črpal že od samega začetka snovanja tega dela. Edina glasbenica, s katero do tega projekta še nisem sodeloval, je bila pevka Irena Tomažin, vendar me je njena specifičnost ukvarjanja z glasom izjemno pritegnila, tako da je moje pisanje za glas v tej skladbi usmerjeno izključno v njen glas. Pozneje je bila skladba ponovljena še v Kinu Šiška, v okviru festivala Sonika in cikla Zvokotok, kjer je skladbo v podobnem sestavu izvedel ansambel Kompulz in sta se zasedbi pridružila še pianistka Nina Prešiček in harmonikaš Klemen Leben.
Kar nekaj je bilo stvari, ki sem jih v tej skladbi naredil prvič, od tega, da skladba nujno potrebuje ozvočenje in so vsi inštrumenti amplificirani, tako da se še najtišji in krhki zvoki lahko slišijo, kar je bistveno vplivalo tudi na sam izbor gradiva. Tudi uporaba teksta, pesniške zbirke Karla Hmeljaka, »Krčrk«, je bolj kakor v petje usmerjeno v recitiranje in manipulacije govora. Na krstni izvedbi je sodeloval tudi vizualni dvojec IZLAND, ki s svojim generiranjem barvnih tekstur ustvarja posebno vzdušje in prezenco, tako da je bil celoten projekt tudi tehnično kar zalogaj in odlična učna izkušnja za podobne projekte v prihodnosti.
Izkazalo se je, da mi tak način dela zelo ustreza, mojo ustvarjalnost pa pri tem predvsem močno spodbuja, zato se bom k temu pristopu dela zagotovo še vrnil in ga razvijal dalje. Kmalu že v eni od naslednjih skladb, ki jo bom ponovno pisal za Ireno Tomažin, Luko Juharta in še enega odličnega glasbenika, kontrabasista Tomaža Groma, ki ima do uporabe svojega inštrumenta tudi zelo zanimiv in nekonvencionalen raziskovalni pristop.

Kako bi opisal svoje sodelovanje na festivalu sodobnega plesa v Salzburgu, kjer si napisal glasbo za predstavo Islands in the Fog?
To je bilo moje prvo sodelovanje v kakšni plesni produkciji (bilo je leta 2010). Plesalec in koreograf Tomaž Simatovič me je povabil k sodelovanju, da bi ustvaril glasbo za njegovo predstavo, in vabilu sem se seveda z veseljem odzval, saj me je vključevanje v druge ustvarjalne medije, še posebno ples, od nekdaj pritegnilo. Takrat sem se tudi prvič intenzivneje soočil z računalniškimi praksami ustvarjanja glasbe, saj sem celotno gradivo za predstavo ustvaril z uporabo in predelavo posnetkov svojih že napisanih skladb. S to izkušnjo sem v naslednjih letih poglabljal svoj interes za tak način komponiranja in v letih 2013-2014 sodeloval pri novi glasbeno-plesni predstavi Paradise on stage,
ko sem ponovno sodeloval s Tomažem Simatovičem in Mirjam Klebel. Pri tem projektu je celotno gradivo ustvarjeno izključno z manipulacijo in predelavo posnetkov glasu in klavirja, v veliki meri z rabo tehnik granularne sinteze. Predstavo smo premierno predstavili decembra 2014 v Salzburgu.

Če se vrneva k sodelovanju z zasedbo Ensemble Modern ... Bi ga lahko na kratko opisal? Ali bo takšno tudi v prihodnje?

Prva izkušnja z ansamblom sega v leto 2012, ko sem z njimi sodeloval v sklopu projekta »Where from? Where to? Myths - Nation - Identities« s skladbo Kaleidoscope. To je bil projekt v sodelovanju z Goethe Institutom iz Prage, fundacijo BHF-Bank ter zasedbo Ensemble Modern. Pri projektu smo sodelovali komponisti »vzhodnih« držav Evropske unije; Slovenijo sva zastopala Nina Šenk in jaz. Projekt je bil premierno predstavljen na festivalu Musica Viva (Munchen), pod taktirko dirigenta Petra Ebtvosa, zatem pa še na drugih evropskih prizoriščih, med drugim tudi na festivalu Varšavska jesen v Varšavi.
Že takrat me je fascinirala organiziranost ansambla, kjer so pogoji dela na najvišji možni ravni, ter odnos članov ansambla do vsakega posameznega komponista, saj se vsaki skladbi posvetijo z vso resnostjo in entuziazmom ter želijo v odnosu s komponistom doseči najboljšo možno raven priprave in izvedbe skladbe. Po skladbi Kaleidoscope sem napisal skladbi Souvenir (2012) ter Kvartet (2013), ki sta bili premierno predstavljeni na Slovenskih glasbenih dnevih. Pri njiju je sodeloval hornist ansambla Saar Berger, ki je Slovenijo v zadnjih letih že večkrat obiskal.
V letu 2014 sem napisal še dve skladbi za člane ansambla, in sicer skladbo Impetus za odlično violistko Megumi Kasakawa, ki bo v izšla v letošnjem letu na njenem portretnem CD-ju, ter skladbo Momentum, ki je bila napisana na povabilo tria SAVASA (Saar Berger - rog, Valentin Garvie - trobenta, Sava Stoianov - trobenta) za njihov CD, ki so ga snemali letos v Ljubljani.

Kaj pričakuješ od sebe v okviru podiplomskega študija?
Pričakovanja so lahko nevarna reč, saj se nočem omejevati na vnaprej določene stvari, ki naj bi se zgodile in uresničile, ampak se veliko raje usmerjam v samo izkušnjo odkrivanja novega. Seveda je postavljanje določenih ciljev, tako kratkoročnih kot dolgoročnih, potrebno, saj omogočajo osredotočenost na njihovo uresničitev, vendar pa si jih ne želim postavljati tako rigidno, da bi me omejevali in hkrati onemogočali, da bi sprejel izkušnje, ki pridejo na mojo pot spontano, nepričakovano.
Ena izmed takšnih izkušenj je bila denimo lanskoletna nagrada Gargonza Arts Award, o kateri nisem vedel praktično nič, dokler me ni zanjo predlagal dirigent Peter Ebtvos. Nagrada je bila trimesečna rezidenca v malem kraju Gargonza v Toskani, kjer sem si bivanje delil še s pisateljico, slikarjem in arhitektom. Ta izkušnja mi je omogočila, da sem preživel tri intenzivne mesece v zelo specifičnem okolju, med ustvarjalci drugačnih medijev, in sem lahko od blizu videl, kako denimo poteka ustvarjalno delo slikarja, pisateljice ali pa arhitekta in kje so vzporednice ali razlike v primerjavi z delom komponista. Tudi po ustvarjalni plati sem se posvetil področjem, ki jih je to posebno okolje spodbujalo in omogočalo, tako da je ta trimesečna izkušnja v Italiji vplivala tudi na sam študij v Gradcu, h kateremu sem se vrnil. Ko sem leta 2012 odšel na ta študij, nisem vedel, kaj pričakovati, saj bi bilo to nemogoče. Glavni razlog ali vodilo je bilo izkoristiti infrastrukturne možnosti za ukvarjanje s sodobno glasbo, ki jih ta ustanova omogoča, in vložiti dodaten čas v poglabljanje širokega spektra znanj, ki so pri kompoziciji potrebna za ustvarjanje na visoki ravni.



Si v svojih delih kdaj tudi družbeno kritičen ali jih doživljaš intimneje? Kot praviš, se ti ob dobrem izvajalcu sproti porajajo nova vprašanja, kar ustvarja ustvarjalno polje, v katerem deluješ. V kaj trenutno vlagaš svoj intelektualni potencial in energijo?
Trenutno se intenzivneje posvečam zaključevanju študija v Gradcu in pripravi diplome, hkrati pa iščem gradivo za nove skladbe, ki jih imam namen napisati v bližnji prihodnosti. V zadnjem letu sem napisal kar nekaj skladb, od solističnih, komornih, glasbe za plesno predstavo, pa orke¬strske skladbe, v katerih sem na različne načine uporabil in preizkusil vse tisto, kar sem delal in spoznaval v tem času študija v Gradcu. Lahko bi rekel, da sem vsa ta dela doživljal intimneje, saj so to dela, ki so tudi intenzivno povezana s časom študija, ki sem ga posvečal razumevanju lastnega izražanja in dojemanja zvoka.
S tem ko se letos zaključuje neko obdobje v Gradcu, se v meni spontano ustvarja tudi določena kritična distanca do dela, ustvarjenega v tem času, kar je seveda nujno potrebno. Z radovednost jo opazujem in pričakujem, kako se bo vse to v naslednjih skladbah pretvorilo in izkristaliziralo v nekaj novega.

Kot slavljenec 62. mednarodne skladateljske tribune Rostrum v Talinu ti čestitamo za »izbrano delo« Cancro v kategoriji avtorjev do 30 let. Nagrada je gotovo veliko priznanje za dosedanje delo in izjemen uspeh. Bi lahko povedal kaj več o skladbi in načrtih v prihodnje?
Informacijo, da je skladba Cancro »izbrano delo« v kategoriji do 30 let na skladateljski tribuni Ro¬strum, mi je urednik za glasbo programa ARS Gregor Pirš iz Talina sporočil ravno pred dvema dnevoma, tako da vtise še predelujem, saj me je ta novica res lepo presenetila.
V skladbi sem za izhodišče uporabil »flux« ali glasbeni tok, ki ga sproži izbruh celotnega orkestrskega korpusa in ki temelji na intenzivnem ritmičnem »pulziranju« pihal in trobil. Ustvariti sem želel dolg, neprekinjen dramaturški lok od začetnega agresivnega impulza pa vse do sklepnega dela skladbe, ko se zvok postopno zreducira na šume in posamezne solistične vložke, dokler dokončno ne zamre. Z mehanizmi kroženja in prehajanja zvočne tvarine med različnimi orkestrskimi skupinami sem se osredotočal na ohranjanje intenzitete fluxa, obenem pa sem želel s konstantnim kro¬ženjem in spreminjanjem fokusa med manjšimi skupinami znotraj orkestra iskati tudi različne aspekte intenzivnosti, ki tako prehajajo med izrazito ritmično in perkusivno ter bolj melo¬dično razvejano in harmonsko kompleksnejšo identiteto zvoka.