Novice, članki in odmevi ...
ČOPIJEVO DELO SANJAM ALI SANJANJE Z ODPRTIMI OČMI
Odzven, spletna revija o glasbi
Tekst: Urša Šivic
Čopijevo delo Sanjam ali sanjanje z odprtimi očmi
Ambrož Čopi z odločnimi in širokopoteznimi koraki postavlja in utrjuje nastavke svoje zvočne zbirke Zbrana dela. Prvi zgoščenki s sakralnimi deli Praeparate corda vestra sledi zvočna edicija z naslovom Sanjam in uglasbitvami posvetnih besedil slovenskih pesnikov. Izvajalce za svoja Zbrana dela izbira Čopi med najboljšimi: za prvo zgoščenko je skladbe posnel Komorni zbor Ave, za najnovejšo pa z dirigentko Martino Batič Slovenski komorni zbor (od letos z imenom Zbor Slovenske filharmonije), ki se tako (ponovno) lahko proslavi s posnetim skladateljskim opusom.
V posvetni del Čopijevega opusa nas vpeljejo Lirični akvareli – po času nastanka (a ne po zrelosti izraza) začetniška dela, ki so zaznamovala repertoar marsikaterega pevskega zbora; še posebno imamo tu v mislih Ne najdem domov, eno izmed skladb iz »železnega«. Ciklus Treh pesmi Edvarda Kocbeka je nastal desetletje in več po Liričnih akvarelih in zato prihaja iz nekega drugega sveta. Čopijev glasbeni prostor je še vedno značilno harmonsko zapolnjen in vsebuje rdečo nit, vendar je izrazito opazen razmah širokopoteznih linij in pasusov, ki iz zborovskih »miniatur« preraščajo v zborovske »simfonizme«.
Ambrož Čopi navadno brska po pesniških prostorih kontemplativnih, liričnih besedil, iz katerih lahko gradi v svojih skladbah poetično atmosfero. Temu se dopolnjujoče prilegajo uglasbitve Franceta Balantiča in Edvarda Kocbeka z začetka zgoščenke. Vendar Čopi posega tudi po bolj dovtipnih, simbolno igrivih besedilih, kot so tista od Marka Margona v skladbi Ti in jaz ter ciklu Trije nasmehi, še bolj pa nanj svobodomiselno deluje jezik Angelov Toneta Pavčka. Če so Margonovi verzi še zajeti v Čopijev »klasični« slog, mu Pavčkovo besedno-ritmično poigravanje in njegovi enosmerno razumljeni simboli omogočajo, da se poda v ritmiziranje, duhovite imitacije, polifonske preplete, solistične vnose in izrazito plastenje.
Čopijev glasbeni prostor je še vedno značilno harmonsko zapolnjen in vsebuje rdečo nit, vendar je izrazito opazen razmah širokopoteznih linij in pasusov, ki iz zborovskih »miniatur« preraščajo v zborovske »simfonizme«.
Profesionalnost izvajalcev je ena ključnih komponent v umetniškem projektu in zgoščenka Sanjam temu po zaslugi Zbora Slovenske filharmonije in dirigentke Martine Batič zadosti v popolnosti. Pevski ansambel daje partituram dodatno dimenzijo, ki bi se morda pri kom drugem izgubila ali pa ostala v ozadju. V tej izvedbi se nam ne izmakne nobena beseda in noben akord, ki jim Čopi v svoji zavedajoči sanjavosti oziroma sanjanju z odprtimi očmi namenja točno določena mesta, prostore in pomene. Slovenski komorni zbor svoje glasove profesionalno prilagaja mehkobi in povednosti Čopijevih skladb in se odpoveduje svoji (včasih tako značilni) obteženosti, tako da zveni celo mladostno. Konec koncev je Čopi zelo dejaven na ustvarjalnih in poustvarjalnih področjih in treba je priznati, da je ambiciozen tudi kot producent interpretacij svojega opusa. Zanj izbira le najboljše protagoniste in s tem postavlja visoke, najvišje umetniške standarde.
Tekst: Urša Šivic
Čopijevo delo Sanjam ali sanjanje z odprtimi očmi
Ambrož Čopi z odločnimi in širokopoteznimi koraki postavlja in utrjuje nastavke svoje zvočne zbirke Zbrana dela. Prvi zgoščenki s sakralnimi deli Praeparate corda vestra sledi zvočna edicija z naslovom Sanjam in uglasbitvami posvetnih besedil slovenskih pesnikov. Izvajalce za svoja Zbrana dela izbira Čopi med najboljšimi: za prvo zgoščenko je skladbe posnel Komorni zbor Ave, za najnovejšo pa z dirigentko Martino Batič Slovenski komorni zbor (od letos z imenom Zbor Slovenske filharmonije), ki se tako (ponovno) lahko proslavi s posnetim skladateljskim opusom.
V posvetni del Čopijevega opusa nas vpeljejo Lirični akvareli – po času nastanka (a ne po zrelosti izraza) začetniška dela, ki so zaznamovala repertoar marsikaterega pevskega zbora; še posebno imamo tu v mislih Ne najdem domov, eno izmed skladb iz »železnega«. Ciklus Treh pesmi Edvarda Kocbeka je nastal desetletje in več po Liričnih akvarelih in zato prihaja iz nekega drugega sveta. Čopijev glasbeni prostor je še vedno značilno harmonsko zapolnjen in vsebuje rdečo nit, vendar je izrazito opazen razmah širokopoteznih linij in pasusov, ki iz zborovskih »miniatur« preraščajo v zborovske »simfonizme«.
Ambrož Čopi navadno brska po pesniških prostorih kontemplativnih, liričnih besedil, iz katerih lahko gradi v svojih skladbah poetično atmosfero. Temu se dopolnjujoče prilegajo uglasbitve Franceta Balantiča in Edvarda Kocbeka z začetka zgoščenke. Vendar Čopi posega tudi po bolj dovtipnih, simbolno igrivih besedilih, kot so tista od Marka Margona v skladbi Ti in jaz ter ciklu Trije nasmehi, še bolj pa nanj svobodomiselno deluje jezik Angelov Toneta Pavčka. Če so Margonovi verzi še zajeti v Čopijev »klasični« slog, mu Pavčkovo besedno-ritmično poigravanje in njegovi enosmerno razumljeni simboli omogočajo, da se poda v ritmiziranje, duhovite imitacije, polifonske preplete, solistične vnose in izrazito plastenje.
Čopijev glasbeni prostor je še vedno značilno harmonsko zapolnjen in vsebuje rdečo nit, vendar je izrazito opazen razmah širokopoteznih linij in pasusov, ki iz zborovskih »miniatur« preraščajo v zborovske »simfonizme«.
Profesionalnost izvajalcev je ena ključnih komponent v umetniškem projektu in zgoščenka Sanjam temu po zaslugi Zbora Slovenske filharmonije in dirigentke Martine Batič zadosti v popolnosti. Pevski ansambel daje partituram dodatno dimenzijo, ki bi se morda pri kom drugem izgubila ali pa ostala v ozadju. V tej izvedbi se nam ne izmakne nobena beseda in noben akord, ki jim Čopi v svoji zavedajoči sanjavosti oziroma sanjanju z odprtimi očmi namenja točno določena mesta, prostore in pomene. Slovenski komorni zbor svoje glasove profesionalno prilagaja mehkobi in povednosti Čopijevih skladb in se odpoveduje svoji (včasih tako značilni) obteženosti, tako da zveni celo mladostno. Konec koncev je Čopi zelo dejaven na ustvarjalnih in poustvarjalnih področjih in treba je priznati, da je ambiciozen tudi kot producent interpretacij svojega opusa. Zanj izbira le najboljše protagoniste in s tem postavlja visoke, najvišje umetniške standarde.