Novice, članki in odmevi ...
TROBENTA, NAJBOLJ PRODORNA IN VELIČASTNA
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Jaka Ivančič
Z njo se je Tadej Vujanič spoprijateljil že pred devetimi leti in nič ne kaže, da bi jo hotel kdaj zapustiti. V tem času je požel številne uspehe na državnih in mednarodnih tekmovanjih: dvakrat se je udeležil Temsiga, dvakrat tekmovanja Davorin Jenko v Beogradu ter enkrat Svireli. Z vseh, razen z zadnjega, na katerem je bil srebrn, je domov prinesel zlato plaketo. Dvakrat je prejel tretjo nagrado, enkrat pa še posebno priznanje za največ točk med vsemi trobilci. Ob zaključku nižje šole mu je Glasbena šola Koper podelila tudi Zlati violinski ključ.
Danes je izvrsten solist (predstavljen tudi na plošči, ki je izšla ob sedemdesetletnici Gimnazije Koper in petnajstletnici njenega umetniškega oddelka), obenem pa član številnih večjih in manjših zasedb, kot so Pihalni orkester Koper, En Big Band, Simfonični orkester Vladimir Lovec, trobilni kvintet Gimnazije Koper in Brass Band KIP. Letos je bil prvič povabljen tudi v Mednarodni orkester srednjeevropske pobude ESYO.
Njegov profesor Mitja Bobič ga opisuje kot “mirnega, urejenega in precej redkobesednega fanta”, v pogovoru pa se je Tadej izkazal tudi kot zelo razmišljujoč, zbran in samozavesten mladenič, ki hitro najde pravo besedo. Tako nam je zaupal, da se je v glasbeno šolo vpisal po zaslugi sošolca, ki je že igral kitaro: “Izbral sem trobento, ker je imela najbolj prodoren, veličasten zvok. A sem kaj kmalu spoznal, da ni tako enostavno izvabiti tega zvoka, sploh če še nimaš stalnih zob. Zato sem hotel kar pustiti trobento. Pa so me starši in moj prvi profesor Darij Pobega spodbujali, da sem vztrajal in premagal težave. Tedaj sem trobento še bolj vzljubil in se navdušil nad glasbenim ustvarjanjem.”
Profesorja Darija Pobego je po upokojitvi s svojo svežo energijo in novimi pristopi zamenjal Mitja Bobič, ki je Tadeja napotil tudi na številne seminarje k uveljavljenim slovenskim in tujim trobentačem. Najbolj si je zapomnil Šveda Urbana Agnasa, ki zahteva precej višji nivo učenja, in Avstralca Grega Spencea, ki mu je razkril čisto drugačen način razmišljanja o igranju trobente. Ob teh pa mu je bila zelo dragocena šola tudi petje v Mladinskem zboru GŠ Koper, na katerega ima zelo lepe spomine, zlasti na tekmovanja in gostovanja v tujini. V zboru se je pod vodstvom Maje Cilenšek naučil zelo hitro brati note, tako da še danes profesorja Bobiča preseneča izjemna hitrost, s katero Tadej prebere vsako novo partituro.
Od vseh zvrsti ima najraje “klasiko”, med številnimi zasedbami, v katerih je že igral, pa mu je najljubši simfonični orkester. Zato bi mu pomenilo igranje v profesionalnem orkestru “sanjsko službo”. Vprašanje, kako si zamišlja svojo nadaljnjo študijsko in življenjsko pot, je torej povsem odveč. Tudi tisto, ali mu ostane še sploh kaj časa za kakšen konjiček ali mladostno ljubezen ... “Za slednjo se vsekakor vedno najde čas,” pravi Tadej, ki z veseljem vlaga vso svojo energijo v to, da bo “iz ničesar zrasel cel koncert, na katerem bo zaživela Glasba”.
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Jaka Ivančič
Z njo se je Tadej Vujanič spoprijateljil že pred devetimi leti in nič ne kaže, da bi jo hotel kdaj zapustiti. V tem času je požel številne uspehe na državnih in mednarodnih tekmovanjih: dvakrat se je udeležil Temsiga, dvakrat tekmovanja Davorin Jenko v Beogradu ter enkrat Svireli. Z vseh, razen z zadnjega, na katerem je bil srebrn, je domov prinesel zlato plaketo. Dvakrat je prejel tretjo nagrado, enkrat pa še posebno priznanje za največ točk med vsemi trobilci. Ob zaključku nižje šole mu je Glasbena šola Koper podelila tudi Zlati violinski ključ.
Danes je izvrsten solist (predstavljen tudi na plošči, ki je izšla ob sedemdesetletnici Gimnazije Koper in petnajstletnici njenega umetniškega oddelka), obenem pa član številnih večjih in manjših zasedb, kot so Pihalni orkester Koper, En Big Band, Simfonični orkester Vladimir Lovec, trobilni kvintet Gimnazije Koper in Brass Band KIP. Letos je bil prvič povabljen tudi v Mednarodni orkester srednjeevropske pobude ESYO.
Njegov profesor Mitja Bobič ga opisuje kot “mirnega, urejenega in precej redkobesednega fanta”, v pogovoru pa se je Tadej izkazal tudi kot zelo razmišljujoč, zbran in samozavesten mladenič, ki hitro najde pravo besedo. Tako nam je zaupal, da se je v glasbeno šolo vpisal po zaslugi sošolca, ki je že igral kitaro: “Izbral sem trobento, ker je imela najbolj prodoren, veličasten zvok. A sem kaj kmalu spoznal, da ni tako enostavno izvabiti tega zvoka, sploh če še nimaš stalnih zob. Zato sem hotel kar pustiti trobento. Pa so me starši in moj prvi profesor Darij Pobega spodbujali, da sem vztrajal in premagal težave. Tedaj sem trobento še bolj vzljubil in se navdušil nad glasbenim ustvarjanjem.”
Profesorja Darija Pobego je po upokojitvi s svojo svežo energijo in novimi pristopi zamenjal Mitja Bobič, ki je Tadeja napotil tudi na številne seminarje k uveljavljenim slovenskim in tujim trobentačem. Najbolj si je zapomnil Šveda Urbana Agnasa, ki zahteva precej višji nivo učenja, in Avstralca Grega Spencea, ki mu je razkril čisto drugačen način razmišljanja o igranju trobente. Ob teh pa mu je bila zelo dragocena šola tudi petje v Mladinskem zboru GŠ Koper, na katerega ima zelo lepe spomine, zlasti na tekmovanja in gostovanja v tujini. V zboru se je pod vodstvom Maje Cilenšek naučil zelo hitro brati note, tako da še danes profesorja Bobiča preseneča izjemna hitrost, s katero Tadej prebere vsako novo partituro.
Od vseh zvrsti ima najraje “klasiko”, med številnimi zasedbami, v katerih je že igral, pa mu je najljubši simfonični orkester. Zato bi mu pomenilo igranje v profesionalnem orkestru “sanjsko službo”. Vprašanje, kako si zamišlja svojo nadaljnjo študijsko in življenjsko pot, je torej povsem odveč. Tudi tisto, ali mu ostane še sploh kaj časa za kakšen konjiček ali mladostno ljubezen ... “Za slednjo se vsekakor vedno najde čas,” pravi Tadej, ki z veseljem vlaga vso svojo energijo v to, da bo “iz ničesar zrasel cel koncert, na katerem bo zaživela Glasba”.