Novice, članki in odmevi ...
V DEŽELI SANJ - PREDSTAVA BALETNEGA ODDELKA GLASBENE ŠOLE KOPER
Piše: Alenka Tomc
V deželo sanj nas je v torek, 27. maja 2014, popeljal baletni oddelek glasbene šole Koper, pod vodstvom učiteljice Manjane Milostnik. Na odru koprskega gledališča je v dveh predstavah zaplesalo, na glasbo Léa Delibesa in Ludviga Minkusa, 120 učenk iz treh plesnih pripravnic in šestih razredov osnovnega baletnega šolanja.
Predstava pripoveduje preprosto zgodbo o deklicah, ki sanjajo o indijanskem življenju in njihovi ljubezni do narave in cvetlic. Le-te jim ukradejo nagajive in pohlepne gusarke. Vse se dogaja pod budnim očesom Lune, ki s svojo svetlobo potem pomaga Indijankam najti ljubljene rože.
Glasba iz znanih baletov je bila dobra opora plesnim zamislim koreografije, ki je bila zanimiva, zahtevna in prilagojena sposobnostim učenk. Videli smo velik nabor korakov, ki so se ujemali z glasbo in čudovito gibanje rok, ki jim je sledil pogled. Gibanje po prostoru je bilo živahno in ubrano. Kostumi so bili že tradicionalno minimalistični in estetski. Pridušena svetloba in projekcije so smiselno dopolnjevale dogajanje na odru.
V deželo sanj nas je v torek, 27. maja 2014, popeljal baletni oddelek glasbene šole Koper, pod vodstvom učiteljice Manjane Milostnik. Na odru koprskega gledališča je v dveh predstavah zaplesalo, na glasbo Léa Delibesa in Ludviga Minkusa, 120 učenk iz treh plesnih pripravnic in šestih razredov osnovnega baletnega šolanja.
Predstava pripoveduje preprosto zgodbo o deklicah, ki sanjajo o indijanskem življenju in njihovi ljubezni do narave in cvetlic. Le-te jim ukradejo nagajive in pohlepne gusarke. Vse se dogaja pod budnim očesom Lune, ki s svojo svetlobo potem pomaga Indijankam najti ljubljene rože.
Glasba iz znanih baletov je bila dobra opora plesnim zamislim koreografije, ki je bila zanimiva, zahtevna in prilagojena sposobnostim učenk. Videli smo velik nabor korakov, ki so se ujemali z glasbo in čudovito gibanje rok, ki jim je sledil pogled. Gibanje po prostoru je bilo živahno in ubrano. Kostumi so bili že tradicionalno minimalistični in estetski. Pridušena svetloba in projekcije so smiselno dopolnjevale dogajanje na odru.
Predstavi sta bili prilagojeni zmožnostim nastopajočim in zato zelo različni. V prvi je bilo več skupinskega plesa ob pomoči plesnih pripomočkov (rekvizitov), v drugi pa več solističnih nastopov in zahtevnejši zaključek. V obeh pa je sledila toku sanj mlajših in starejših, Luna s svojimi vilami.
Učenkam plesnih pripravnic in prvega razreda je pri poteku zgodbe, z navijanjem lutk priskočil na pomoč mali mojster Rok, ki je dogajanje prijetno popestril. Deklice so nas osvojile s prisrčnostjo in ljubkostjo. Plesne kombinacije v različnih ritmih z veliko gibanja po odru so zahtevale veliko mero zbranosti. Naključne nerodnosti so nas nasmejale. To so otroci, ki jih, kakor je rekla ena od gledalk, težko pravočasno spraviš na oder, potem pa tudi z njega.
V drugi predstavi so zaplesale v sanje učenke od drugega do šestega razreda. Dogajanje na odru je bilo prepričljivo in ob plesalkah, ki zaključujejo šolanje, je dobilo priložnost tudi nekaj mlajših, ki so jo izvrstno izkoristile. Predstava je rasla do zaključka, ko so v finalu vse učenke zadnjih dveh razredov zaplesale na konicah prstov.
Ob možnostih, da obiskujejo učenke celo vrsto prostočasnih aktivnosti, je tudi na baletnem oddelku težko usklajevati skupne vaje. Vendar načrtno in sistematično izobraževanje oblikuje držo in gibanje telesa, razumevanje glasbe, obvladovanje prostora in usklajevanje plesa z drugimi, kar je pogoj za uspešno predstavo, ki je tudi tokrat zasijala in osvojila srca gledalcev.