Novice, članki in odmevi ...
SKLADBA MORA IMETI ČUSTVA IN MOŽGANE
Dnevnik, 13. maj 2014
Ingrid Mager
Kot lirik imam raje tekste brez dramatičnosti in konkretnosti, da je nekaj več prostora za čutnost in duhovnost, za lebdenje glasbe.
(Foto: Tomaž Skale)
Vaša pot se je začela z uglasbitvijo Balantičeve pesmi. Vas je ves čas vleklo k vokalu?
Med študijem smo morali napisati tri skladbe, tudi vokalno, a takrat me vokal še ni zanimal. Profesor Dane Škerl je rekel, da to moram storiti, le tako bom nekoč lahko komu predal izkušnjo. Nastale so tri skladbe za mešane zbore, dve nista bili izvedeni, Balantičeva pesem Ne najdem domov pa je po srečnem naključju doživela celo izvedbo. V APZ Tone Tomšič je prišel dirigent Stojan Kuret in iskal nove skladbe, z mojo so leta 1993 na tekmovanju Naša pesem v Mariboru prejeli posebno nagrado za najboljšo izvedbo slovenske novitete, meni pa se je v naslednjih treh letih nabralo zborovskega materiala za prvo avtorsko zgoščenko Lirični akvareli.
Name sta pomembno vplivala Marij Kogoj in Anton Lajovic, kar se v mojih prvih delih zelo čuti; z ekspresionizmom se je že takrat mešal impresionizem. Še vedno ostajam lirik po duši in izrazu. Bil bi slikar, pa mi ta možnost ni dana, dejstvo pa je, da glasbo dojemam skozi barve. Od tod tudi naslov prve zgoščenke.
Od kod pa zanimanje za sakralno tematiko?
Leta 1996 je nastal Psalmus 108 za mešani zbor, ki se je zdaj kot najstarejša skladba znašel tudi na moji zadnji zgoščenki. V tistem času sem sicer začel pisati Requiem za Komorni zbor Ave, a je tej prelomni skladbi botrovalo dejstvo, da sem imel prometno nesrečo in sem začel gledati na življenje, ustvarjalnost bolj pozitivno. Psalm je izraz veselja in hvaležnosti. Prvič sem vnesel v svojo glasbo tudi ritmiko in zvočnost jazz glasbe, kar sem večkrat uporabil tudi v poznejših sakralnih delih. Kot lirik imam raje tekste brez dramatičnosti in konkretnosti, da je nekaj več prostora za čutnost in duhovnost, za lebdenje glasbe.
Če je moja sakralna glasba bolj orientirana na Zahod, sem v zadnjem ciklu Trije sakralni spevi iskal navdih na Vzhodu, v pravoslavni sakralni zapuščini. Posebno me je navdušil Alfred Schnittke s ciklom Tri duhovna hora, zato sem mu napisal hommage. Nisem želel eksperimentirati, temveč ohraniti pristnost pravoslavne tradicije v melodiki in harmonskem jeziku, a hkrati zvočnost nadgraditi na svojstven način. Prvi dve v ciklu sta pisani kot dvozborje, drugi so dodani solisti. Dvozborje mi je ponudilo možnost barvanja, kar prida nekega duha sodobnosti. Princip je ta, da kar slišiš, v tebi odzvanja; in če eno zvočno linijo pelješ čez drugo, imaš občutek, da gre za ohranjanje že doživetega. Prvi je cikel izvedel Latvijski državni zbor v Rigi pod vodstvom Stojana Kureta na predstavitvenem koncertu slovenske zborovske glasbe.
V tem smislu je bil prelomen tudi psalm Exultate Deo iz leta 1997, kjer sem uporabil nekoliko obrnjen motiv Françoisa Poulenca. Stojan Kuret mi je pred tem dejal, da so moje skladbe melodično in harmonsko odlične, ne razume pa, čemu ne uporabljam več polifonije. To dvozborje je bilo potem nekakšen kompromis njegovemu predlogu, pri tem pa sem ohranil svoje barve in uvedel gallusovski koncept, kjer se žensko in moško dvozborje nenehno prepleta, imitira. Podobno »zrcalno« sem takrat oblikoval tudi priredbo Bejži ftiček, ki je zame ena mojih najlepših priredb ljudskih pesmi v smislu povezave srčnega in razumskega.
Zavzemate se za mlade, skrbite za izvedbe njihovih skladb, vaša varovanca sta denimo Matej Bonin in Andrej Makor.
Od 16. leta učim. Notranja nuja je, da predajam znanje in glasbo naprej. In rad sem z mladimi. Srečo imam, da kar koli delam, ali je to zbor, poučevanje solfeggia ali organiziranje dogodkov, nikoli nimam občutka, da je to obveza. Sicer pa se je tudi moja pot odvijala podobno kot Boninova in Makorjeva. Ko sem na srednji glasbeni šoli v Ljubljani s 23 leti začel učiti (trenutno deluje kot profesor na umetniški gimnaziji v Kopru, na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pa vodi zbor, op.p.), sem uvedel neobvezen krožek, kjer smo z mladimi razpravljali o kompozicijah. Iz tiste generacije sta tudi Mojca Prus in Nana Forte, na kateri sem ravno tako ponosen.
Bonin in Makor, gre sicer za dva povsem različna skladatelja, sta kot moja sinova; eden nosi v sebi to, kar rad poslušam, čutim kot del notranje nuje, gradnje osebne širine, drugi to, kar čutim, da sem, namreč lirik. Matej Bonin je pot nadaljeval pri Urošu Rojku, zdaj se izpopolnjuje v Gradcu, kjer raziskuje in nadgrajuje sebe v sodobnejših smereh, predvsem v inštrumentalni glasbi, Makor pa je našel svojo pot ravno v vokalu, sprva kot pevec, svoj notranji vzgib in izredno intuicijo, muzikalnost pa izraža tudi v svojih kompozicijah, ki jih izvajajo številni slovenski zbori. Trenutno študij nadaljuje pri Janiju Golobu na akademiji v Ljubljani.
Koliko racionalnega zahteva kompozicijski pristop, koliko je tistega »od zgoraj«?
Ne glede na stil ali obdobje mora biti oboje prisotno. Osnovna ideja je morda res stvar navdiha, pri meni recimo je tako, lahko pa se povsem racionalno oblikuje neko glasbeno idejo. Skladba mora imeti prepoznavnost, lahko sta samo dve noti, lahko je neka fraza ali daljša celota. V nekaterih obdobjih je v ospredju melodija, harmonija, v drugih se iščejo drugačne možnosti, denimo uporaba prostora. Vilko Ukmar je zapisal, da mora biti umetnost lepa, in za širok krog poslušalstva to niti ni slabo izhodišče. Res pa je, da je vsak umetnik pošten in zvest sebi v svojih iskanjih, v pripovedovanju lastne zgodbe, ki ni nujno vedno dopadljiva in razumljiva vsakomur. Resnica in duh časa ne sovpadata vedno z lepim. In če prav razumemo vso avantgardno in povojno stanje, so se umetniki ukvarjali s tem, kako pozabiti na preteklost, kako iz ničesar oziroma iz drobcev ruševin oblikovati v novo. To je bil čas za tišino. In tako je rasla glasba iz tišine, iz drobcev nečesa, kar ni nujno spominjalo na kar koli slišanega. Danes smo od tega že odmaknjeni, glasbena revolucija, ki je negirala staro, je prišla v različne postmoderne stile, umetnik znova nagovarja publiko, po svoje.
Torej niste eden tistih samozadostnih skladateljev?
Izhajam iz drugega ambienta. Bovec, moj rojstni kraj, in Obala, kjer delujem zadnjih 15 let, sta me najbrž oblikovala; po mami imam srčnost, po tatu strogost, resnost in odgovornost do dela. Treba je znati povezati srčnost in razum. Ko sem bil v žiriji na tekmovanju v Gdansku in sem litovskemu skladatelju Vytautasu Miškinisu pokazal dve moji skladbi, je rekel, da v njih išče možgane. Vesel sem bil, ko je ob navdušenju, da je skladba lepa in efektna, takoj našel tudi princip oblikovanja in nadgradnjo materiala. Skladba je lahko sodobna in lepa, vedno pa mora imeti logiko, mora biti smiselno oblikovana v celoto. Ne gre za predvidljivost, ampak racionalnost, za nadzor nad intuicijo, navdihom. Šlo je za skladbo Deček s sončnico, ki sem jo napisal za zborovodkinjo Heleno Fojkar Zupančič in njen Dekliški zbor sv. Stanislava, in ravno te dni so s to skladbo na tekmovanju v Corku pobrale nagrado za najboljšo izvedbo še živečega avtorja. Gre za drugačen pristop in uporabo zvočnosti, skladba je zahtevna in muzikalno bogata.
Dirigirali ste verjetno že različnim slovenskim zborom, odhajate tudi v tujino. Kakšni so spomini na tistega prvega, v domačem Bovcu?
Dobili smo glasbeno šolo in koncerte klasične glasbe, ni bilo pa poslušalcev. In sem vedel, da jih moram najprej vzgojiti. Moški zbor je že bil, pa smo naredili še ženskega. To je bil moj prvi zbor, Komorni zbor Iskra, pozneje smo posneli tudi zgoščenko z glasbo izključno slovenskih skladateljev, kar je bilo takrat za zbor iz obrobja dokaj nenavadno; sodobna literatura, skladbe, ki niso bile izvedene že dolgo časa. Peli smo recimo Merkujevo Mračnino, ki jo je do takrat izvajal le dr. Mirko Cuderman s Conzoricum musicum na tekmovanju, Rojkove Sončnice, pa Merkujeve Koprive, ki so bile potem čez dve leti obvezne na tekmovanju Naša pesem. Aldo Kumar je posebej za nas takrat napisal Ruj. Sproti skozi delo, željo se je oblikoval odličen zbor. Pevke so uživale, pele so s srcem in željo, da spoznavajo novo.
Vsak umetnik je pošten in zvest sebi v svojih iskanjih, v pripovedovanju lastne zgodbe, ki ni nujno vedno dopadljiva in razumljiva vsakomur. Resnica in duh časa ne sovpadata vedno z lepim.
Ingrid Mager
Kot lirik imam raje tekste brez dramatičnosti in konkretnosti, da je nekaj več prostora za čutnost in duhovnost, za lebdenje glasbe.
(Foto: Tomaž Skale)
Vaša pot se je začela z uglasbitvijo Balantičeve pesmi. Vas je ves čas vleklo k vokalu?
Med študijem smo morali napisati tri skladbe, tudi vokalno, a takrat me vokal še ni zanimal. Profesor Dane Škerl je rekel, da to moram storiti, le tako bom nekoč lahko komu predal izkušnjo. Nastale so tri skladbe za mešane zbore, dve nista bili izvedeni, Balantičeva pesem Ne najdem domov pa je po srečnem naključju doživela celo izvedbo. V APZ Tone Tomšič je prišel dirigent Stojan Kuret in iskal nove skladbe, z mojo so leta 1993 na tekmovanju Naša pesem v Mariboru prejeli posebno nagrado za najboljšo izvedbo slovenske novitete, meni pa se je v naslednjih treh letih nabralo zborovskega materiala za prvo avtorsko zgoščenko Lirični akvareli.
Name sta pomembno vplivala Marij Kogoj in Anton Lajovic, kar se v mojih prvih delih zelo čuti; z ekspresionizmom se je že takrat mešal impresionizem. Še vedno ostajam lirik po duši in izrazu. Bil bi slikar, pa mi ta možnost ni dana, dejstvo pa je, da glasbo dojemam skozi barve. Od tod tudi naslov prve zgoščenke.
Od kod pa zanimanje za sakralno tematiko?
Leta 1996 je nastal Psalmus 108 za mešani zbor, ki se je zdaj kot najstarejša skladba znašel tudi na moji zadnji zgoščenki. V tistem času sem sicer začel pisati Requiem za Komorni zbor Ave, a je tej prelomni skladbi botrovalo dejstvo, da sem imel prometno nesrečo in sem začel gledati na življenje, ustvarjalnost bolj pozitivno. Psalm je izraz veselja in hvaležnosti. Prvič sem vnesel v svojo glasbo tudi ritmiko in zvočnost jazz glasbe, kar sem večkrat uporabil tudi v poznejših sakralnih delih. Kot lirik imam raje tekste brez dramatičnosti in konkretnosti, da je nekaj več prostora za čutnost in duhovnost, za lebdenje glasbe.
Če je moja sakralna glasba bolj orientirana na Zahod, sem v zadnjem ciklu Trije sakralni spevi iskal navdih na Vzhodu, v pravoslavni sakralni zapuščini. Posebno me je navdušil Alfred Schnittke s ciklom Tri duhovna hora, zato sem mu napisal hommage. Nisem želel eksperimentirati, temveč ohraniti pristnost pravoslavne tradicije v melodiki in harmonskem jeziku, a hkrati zvočnost nadgraditi na svojstven način. Prvi dve v ciklu sta pisani kot dvozborje, drugi so dodani solisti. Dvozborje mi je ponudilo možnost barvanja, kar prida nekega duha sodobnosti. Princip je ta, da kar slišiš, v tebi odzvanja; in če eno zvočno linijo pelješ čez drugo, imaš občutek, da gre za ohranjanje že doživetega. Prvi je cikel izvedel Latvijski državni zbor v Rigi pod vodstvom Stojana Kureta na predstavitvenem koncertu slovenske zborovske glasbe.
V tem smislu je bil prelomen tudi psalm Exultate Deo iz leta 1997, kjer sem uporabil nekoliko obrnjen motiv Françoisa Poulenca. Stojan Kuret mi je pred tem dejal, da so moje skladbe melodično in harmonsko odlične, ne razume pa, čemu ne uporabljam več polifonije. To dvozborje je bilo potem nekakšen kompromis njegovemu predlogu, pri tem pa sem ohranil svoje barve in uvedel gallusovski koncept, kjer se žensko in moško dvozborje nenehno prepleta, imitira. Podobno »zrcalno« sem takrat oblikoval tudi priredbo Bejži ftiček, ki je zame ena mojih najlepših priredb ljudskih pesmi v smislu povezave srčnega in razumskega.
Zavzemate se za mlade, skrbite za izvedbe njihovih skladb, vaša varovanca sta denimo Matej Bonin in Andrej Makor.
Od 16. leta učim. Notranja nuja je, da predajam znanje in glasbo naprej. In rad sem z mladimi. Srečo imam, da kar koli delam, ali je to zbor, poučevanje solfeggia ali organiziranje dogodkov, nikoli nimam občutka, da je to obveza. Sicer pa se je tudi moja pot odvijala podobno kot Boninova in Makorjeva. Ko sem na srednji glasbeni šoli v Ljubljani s 23 leti začel učiti (trenutno deluje kot profesor na umetniški gimnaziji v Kopru, na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pa vodi zbor, op.p.), sem uvedel neobvezen krožek, kjer smo z mladimi razpravljali o kompozicijah. Iz tiste generacije sta tudi Mojca Prus in Nana Forte, na kateri sem ravno tako ponosen.
Bonin in Makor, gre sicer za dva povsem različna skladatelja, sta kot moja sinova; eden nosi v sebi to, kar rad poslušam, čutim kot del notranje nuje, gradnje osebne širine, drugi to, kar čutim, da sem, namreč lirik. Matej Bonin je pot nadaljeval pri Urošu Rojku, zdaj se izpopolnjuje v Gradcu, kjer raziskuje in nadgrajuje sebe v sodobnejših smereh, predvsem v inštrumentalni glasbi, Makor pa je našel svojo pot ravno v vokalu, sprva kot pevec, svoj notranji vzgib in izredno intuicijo, muzikalnost pa izraža tudi v svojih kompozicijah, ki jih izvajajo številni slovenski zbori. Trenutno študij nadaljuje pri Janiju Golobu na akademiji v Ljubljani.
Koliko racionalnega zahteva kompozicijski pristop, koliko je tistega »od zgoraj«?
Ne glede na stil ali obdobje mora biti oboje prisotno. Osnovna ideja je morda res stvar navdiha, pri meni recimo je tako, lahko pa se povsem racionalno oblikuje neko glasbeno idejo. Skladba mora imeti prepoznavnost, lahko sta samo dve noti, lahko je neka fraza ali daljša celota. V nekaterih obdobjih je v ospredju melodija, harmonija, v drugih se iščejo drugačne možnosti, denimo uporaba prostora. Vilko Ukmar je zapisal, da mora biti umetnost lepa, in za širok krog poslušalstva to niti ni slabo izhodišče. Res pa je, da je vsak umetnik pošten in zvest sebi v svojih iskanjih, v pripovedovanju lastne zgodbe, ki ni nujno vedno dopadljiva in razumljiva vsakomur. Resnica in duh časa ne sovpadata vedno z lepim. In če prav razumemo vso avantgardno in povojno stanje, so se umetniki ukvarjali s tem, kako pozabiti na preteklost, kako iz ničesar oziroma iz drobcev ruševin oblikovati v novo. To je bil čas za tišino. In tako je rasla glasba iz tišine, iz drobcev nečesa, kar ni nujno spominjalo na kar koli slišanega. Danes smo od tega že odmaknjeni, glasbena revolucija, ki je negirala staro, je prišla v različne postmoderne stile, umetnik znova nagovarja publiko, po svoje.
Torej niste eden tistih samozadostnih skladateljev?
Izhajam iz drugega ambienta. Bovec, moj rojstni kraj, in Obala, kjer delujem zadnjih 15 let, sta me najbrž oblikovala; po mami imam srčnost, po tatu strogost, resnost in odgovornost do dela. Treba je znati povezati srčnost in razum. Ko sem bil v žiriji na tekmovanju v Gdansku in sem litovskemu skladatelju Vytautasu Miškinisu pokazal dve moji skladbi, je rekel, da v njih išče možgane. Vesel sem bil, ko je ob navdušenju, da je skladba lepa in efektna, takoj našel tudi princip oblikovanja in nadgradnjo materiala. Skladba je lahko sodobna in lepa, vedno pa mora imeti logiko, mora biti smiselno oblikovana v celoto. Ne gre za predvidljivost, ampak racionalnost, za nadzor nad intuicijo, navdihom. Šlo je za skladbo Deček s sončnico, ki sem jo napisal za zborovodkinjo Heleno Fojkar Zupančič in njen Dekliški zbor sv. Stanislava, in ravno te dni so s to skladbo na tekmovanju v Corku pobrale nagrado za najboljšo izvedbo še živečega avtorja. Gre za drugačen pristop in uporabo zvočnosti, skladba je zahtevna in muzikalno bogata.
Dirigirali ste verjetno že različnim slovenskim zborom, odhajate tudi v tujino. Kakšni so spomini na tistega prvega, v domačem Bovcu?
Dobili smo glasbeno šolo in koncerte klasične glasbe, ni bilo pa poslušalcev. In sem vedel, da jih moram najprej vzgojiti. Moški zbor je že bil, pa smo naredili še ženskega. To je bil moj prvi zbor, Komorni zbor Iskra, pozneje smo posneli tudi zgoščenko z glasbo izključno slovenskih skladateljev, kar je bilo takrat za zbor iz obrobja dokaj nenavadno; sodobna literatura, skladbe, ki niso bile izvedene že dolgo časa. Peli smo recimo Merkujevo Mračnino, ki jo je do takrat izvajal le dr. Mirko Cuderman s Conzoricum musicum na tekmovanju, Rojkove Sončnice, pa Merkujeve Koprive, ki so bile potem čez dve leti obvezne na tekmovanju Naša pesem. Aldo Kumar je posebej za nas takrat napisal Ruj. Sproti skozi delo, željo se je oblikoval odličen zbor. Pevke so uživale, pele so s srcem in željo, da spoznavajo novo.
Vsak umetnik je pošten in zvest sebi v svojih iskanjih, v pripovedovanju lastne zgodbe, ki ni nujno vedno dopadljiva in razumljiva vsakomur. Resnica in duh časa ne sovpadata vedno z lepim.