Nastopi, članki odmevi ...


rss Na odmeve se lahko naročite in ob novem članku boste obveščeni.

DREVO, KI JE ZRASLO IZ GLASBE
24.01.2014
DREVO, KI JE ZRASLO IZ GLASBE
Primorske novice, petek, 24. januarja 2014
Maja Pertič Gombač

Miran Hasl (1924-2013), pionir glasbenega šolstva v Istri, v avtobiografiji

»Z besedami in slikami je želel povedati, kako vztrajen, iznajdljiv,  trmast pa tudi trden moraš biti, če želiš v življenju premikati meje in doživljati uspehe. Da moraš biti samozavesten, s strastjo opravljati svoje delo, biti strog do sebe in drugih, ko je to potrebno, ter znati dobro volj deliti z drugimi, ko je čas za to,« je sporočilo avtobiografije Mirana Hasla v uvodnih besedah povzela urednica in založnica Ingrid Celestina iz koprske založbe Libris. S Haslom, ki se je z rodnega Ptuja leta 1951 preselil v Koper, sta se srečala v času, ko je že bolehal, a si je nadvse želel svoje zgodbe strniti v knjigi. »K nam je prišel z rokopisom in albumom s številnimi fotografijami in časopisnimi izrezki. Navdušeno je pripovedoval o svojem življenju in tega navdušenja sem se nalezla tudi sama. Vendar so ga takrat moči že zapuščale. Čeprav je prav vse, vključno z manjkajočimi podnapisi k fotografijam, želel opraviti sam, sva z Jožetom Hočevarjem, lektorjem in Haslovim dobrim prijateljem, čigar prispevek je bil pri knjigi neprecenljiv, ugotovila, da bova morala za pomoč vprašati še koga. Začela se je namreč prava bitka s časom in brez Boruta Logarja, Haslovega naslednika na koprski glasbeni šoli, ki je o njem veliko vedel, bi jo težko dobili. A smo jo! Hasl je izid dočakal - nekaj izvodov smo natisnili digitalno in mu knjigo v začetku decembra prinesli v bolnišnico. Težko je opisati izraz na njegovem obrazu, ko si jo je prižel k prsim. V tistem trenutku je zanj pomenila vse, še zadnji pozdrav življenja in pomirjeno slovo,« je na spominskem večeru Celestinova opisala nastajanje avtobiografije.

Na učiteljišču, ki se je med njegovim službovanjem iz Portoroža preselilo v Koper, je poučeval 17 let. Tam je leta 1951 ustanovil prvi pevski zbor, s katerim je žel številne uspehe in vzgojil mlade zborovske dirigente. Zatem je 26 let vodil Glasbeno šolo Koper, ki se je pod njegovim vodstvom združila v Center za glasbeno vzgojo vseh treh obalnih šol ter postala ena najuspešnejših v Sloveniji in nekdanji skupni državi. Bil je med ustanovitelji koprskega Društva prijateljev glasbe, na njegovo pobudo pa je nastalo tudi Združenje glasbenih pedagogov Primorske, ki mu je prvi predsedoval, po njegovem vzoru pa sta kasneje nastala še slovensko in jugoslovansko združenje, ki ju je prav tako vodil nekaj mandatov. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je bil tudi republiški poslanec prosvetno-kulturnega zbora skupščine SR Slovenije, kjer je obveljal za neposrednega in kritičnega misleca, ki je med drugim predlagal za takratne čase očitno preveč napredne spremembe: preimenovanje RTV Ljubljana v RTV Slovenija, skrajšanje služenja vojaškega roka, preusmeritev dela tovornega prometa na relaciji Koper - Ljubljana na železnico, ravnateljem osnovnih šol pa je predlagal razpravo o kajenju med mladino. Vsi predlogi so naleteli na odklonilen sprejem.

Po mnenju Boruta Logarja je Mirana Hasla še najbolje označil sedanji predsednik Zveze slovenskih glasbenih šol Boris Štih, ko je zapisal: »Pomnili ga bomo kot izjemnega in uglednega glasbenika in ključno osebo slovenskega glasbeno-izobraževalnega sistema. Kot večletni predsednik Zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije in Jugoslavije je neprecenljivo soustvarjal vizionarsko pot razvoja in uveljavljanja glasbenega šolstva v Sloveniji.« Za življenjsko delo je dobil Gerbičevo nagrado, najvišje odlikovanje na področju glasbenega izobraževanja, ki ga podeljuje Zveza slovenskih glasbenih šo1. Logar, ki je s Haslom dopolnjeval posamezna poglavja knjige, ga je opisal kot večnega optimista in človeka, ki je bil vse življenje vajen sam premagovati vsakršne težave. »Široko srce glasbenega pedagoga in glasbenika pa je pokazal tudi v oporoki,« je še dejal Logar. V svoji oporoki je namreč Hasl zapustil dve enoletni štipendiji po 2000 evrov nadebudnima študentoma glasbe ter namenil donaciji Mešanemu pevskemu zboru Ipavska iz Vipave in Društvu prijateljev glasbe Koper. Obetavnim mladim glasbenikom je prav tako namenil polovico prihodka od prodaje knjige. Kdor je poznal Haslovo hudomušno plat, jo je prepoznal tudi v podnaslovu knjige Bil sem vse razen dimnikarja. Hasl je namreč po besedah nekdanjega učiteljiščnika Alberta Primožiča vsa predavanja končal s humorjem: »Bil je tisti, ki nas je velikokrat spravil v dobro voljo, a če nismo poznali snovi, ki smo jo obravnavali pred nekaj dnevi, je tako namrščil čelo, kot bi se zaradi tega podrl svet. Kjerkoli je bil, se je znal vključiti v življenje, le v politiko ne preveč, ker je bil preveč kritičen za takratne razmere. Na kulturnem področju je bil ob Ščeku in Lovcu alfa in omega. Bil je izjemno družbeno angažiran. Spominjam se, kako se je po neki razpravi oglasil: Tovariši, poslušajte, šolstvu je treba pomagati! Glasbena šola nima ničesar, nima inštrumentov, vse razpada. Na 'hozentrogarje' pa ja ne bomo igrali muzike!« Med nalogami, ki si jih je zadal, je bila tudi obnova stare stavbe glasbene šole, ki je danes tudi po njegovi zaslugi, kakor je poudaril Primožič, pravi koprski biser.

Ignac Breinterberger, eden zadnjih učiteljiščnikov, ki jih je poučeval Hasl, se ga spominja kot strogega, a humornega in poštenega pedagoga. »Učil nas je kulturnega obnašanja, poštenega življenja, nikakor ne zgolj glasbe. Spominjam se, da nas je celo učil, kako se pravilno ploska, in še danes, ko vidim, kako nekateri ploskajo, pomislim, kje je Hasl,« se je pošalil Breinterberger, ki je ocenil, da sam v mladosti ni imel posebnega daru za petje, a ga je zahtevni profesor naučil »Posluh imajo vsi, vprašanje pa je, kako je razvit.«

                                                 foto: Maja Pertič Gombač
                                     Miran Hasl je tik pred smrtjo 9. decembra 2013 uspel objaviti avtobiografijo, ki
                                     zajema tudi del zgodovine glasbenega izobraževanja v Istri po 2. svetovni vojn

Bojan Glavina, profesor klavirja in skladatelj, se je s Haslom prvič srečal pred 25-leti, ko se je ob rednem poučevanju na glasbeni šoli Ilirska Bistrica prijavil še za nadomeščanje kolegice na izolski glasbeni šoli, ki je takrat odhajala na porodniško. »Za ostale primorske glasbene šole je bil Center za glasbeno  vzgojo pojem ustanove, ki je po kakovosti daleč na prvem mestu, tako da smo se učitelji iz drugih šol z velikim spoštovanjem ozirali na naše koprske kolege, direktor Hasl pa je prav za vse veljal za nesporno avtoriteto. Tako mi je takrat res bilo v veliko čast, da me je sprejel v takšen kolektiv. Hitro sem tudi spoznal, zakaj ga kolegice in kolegi tako cenijo in spoštujejo. Pri ocenjevanju našega dela je bil neizprosen - pasivnost, površnost, malomarnost je znal ostro kritizirati, brez dlake na jeziku, prav tako pa ni skoparil s pohvalami za dobro opravljeno delo. Imel pa je tudi redko vrlino, da je bil sposoben priznati in se opravičiti za svojo napako.« Glavina je zatrdil, da so bile moralne vrline pri Haslu tako poudarjene, da so učitelji še dolgo po Haslovem obdobju v raznih okoliščinah in medsebojnih odnosih v kolektivu znali pripomniti: »Hasl bi naredil tako« ali »Pri Haslu bi se to uredilo drugače«.

Na spominskem večeru, ki ga je zaznamovala tudi glasba v izvedbi Godalnega kvarteta Glasbene šole in klavirskega dua Tiara Stergulc in Tea Kolenc, je odlomke iz avtobiografije prebirala Irena Urbič, prav tako Haslova učenka na učiteljišču, ki je svoj vtis strnila v stavku: »Na učitelje je prenesel najpomembnejše - joie de vivre, ljabezen do življenja!«
Kako močna je bila njegova ljubezen, priča zadnji stavek v knjigi: »Petdesetletnica mature zadnjih koprskih učiteljiščnikov iz leta 1968 bo leta 2018. Na svidenje!"



 

 

"Iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca."

William Shakespeare