Novice, članki in odmevi ...
KLAVIRSKI KONCERT, KI JE VZNEMIRIL PIRAN
Piše: Janez Mužič
Morda je prav Tartiniju pripisati, da ima Piran neobičajno veliko mladih glasbenih zanesenjakov, ki z navdušenjem obiskujejo tamkajšnjo glasbeno šolo. Med njimi je tudi nadarjeni 18-letni Ivan Loboda, ki je sredi junija s klavirskim koncertom ob zaključku svojega glasbenega šolanja do zadnjega kotička napolnil Gledališče Tartini. To se ob takih dogodkih resne glasbe ne zgodi pogosto, a na mnogih umetniških področjih nadvse talentirani in ustvarjalni mladenič je s svojim nastopom »Piano Night« navdušil vse. K temu so pripomogli tudi njegovi mladi gostje večera: duo flavt z Izo Marijo Loboda in Domnom Eršegom ter vokalistka Tonja Senčar.
Mlad pianist Ivan Loboda, ki je končal tretji letnik koprske gimnazije, sodi med tiste redke umetnike, ki znajo s svojo osebnostjo tako na odru kot v vsakdanjem življenju pritegniti pozornost. To si najprej zasluži zaradi številnih prvih nagrad tudi na mednarodnih tekmovanjih, predvsem pa zaradi svojevrstnega odnosa do klavirja in glasbe. O tem najbolj zgovorno govori dokaj neobetaven zapis v njegovem spričevalu iz prvega leta glasbene šole, v katerega je učiteljica zapisala: »Ivanu želim, da se umiri in začne bolj aktivno sodelovati pri pouku.« Vadil je namreč, kadar je sam želel, in to zaradi skladb, ki so mu bile ustvarjalni izziv, in ne zato, ker bi, kot se za pianista spodobi, moral biti priden ali ker tako določa učni načrt.
Ob zaključku koncerta v veličastnem Gledališču Tartini, kar je z navdušenjem podprla tudi podžupanja Meira Hot, se je Ivan nadvse prisrčno zahvalil svoji mentorici Aleksandri Češnjevar Glavina, ki je med drugim v koncertni list zapisala: »Ivanu želim, naj se kljub aktivnemu sodelovanju pri pouku in v življenju na sploh - nikoli ne umiri ...«
Če bo ostal pri klavirju, se nam brez dvoma obeta vrhunski pianist, a nemirni duh piranskega gimnazijca žene tudi v kreativno raziskovanje videa, dramskega igranja, režije, modnega oblikovanja, sodobnega plesa in še česa. Prav zaradi te njegove univerzalnosti lahko od njega pričakujemo še veliko, kar je ne nazadnje z množičnim zanimanjem za »Piano Night« pokazala tudi piranska publika. Ta je navdušena pospremila dogodek s pravo piransko fešto na ploščadi pred Gledališčem Tartini, ki si jo Ivan vsekakor zasluži - tako za koncert kot v spodbudo za to, kar še obeta.
Mlad pianist Ivan Loboda, ki je končal tretji letnik koprske gimnazije, sodi med tiste redke umetnike, ki znajo s svojo osebnostjo tako na odru kot v vsakdanjem življenju pritegniti pozornost. To si najprej zasluži zaradi številnih prvih nagrad tudi na mednarodnih tekmovanjih, predvsem pa zaradi svojevrstnega odnosa do klavirja in glasbe. O tem najbolj zgovorno govori dokaj neobetaven zapis v njegovem spričevalu iz prvega leta glasbene šole, v katerega je učiteljica zapisala: »Ivanu želim, da se umiri in začne bolj aktivno sodelovati pri pouku.« Vadil je namreč, kadar je sam želel, in to zaradi skladb, ki so mu bile ustvarjalni izziv, in ne zato, ker bi, kot se za pianista spodobi, moral biti priden ali ker tako določa učni načrt.
Ob zaključku koncerta v veličastnem Gledališču Tartini, kar je z navdušenjem podprla tudi podžupanja Meira Hot, se je Ivan nadvse prisrčno zahvalil svoji mentorici Aleksandri Češnjevar Glavina, ki je med drugim v koncertni list zapisala: »Ivanu želim, naj se kljub aktivnemu sodelovanju pri pouku in v življenju na sploh - nikoli ne umiri ...«
Če bo ostal pri klavirju, se nam brez dvoma obeta vrhunski pianist, a nemirni duh piranskega gimnazijca žene tudi v kreativno raziskovanje videa, dramskega igranja, režije, modnega oblikovanja, sodobnega plesa in še česa. Prav zaradi te njegove univerzalnosti lahko od njega pričakujemo še veliko, kar je ne nazadnje z množičnim zanimanjem za »Piano Night« pokazala tudi piranska publika. Ta je navdušena pospremila dogodek s pravo piransko fešto na ploščadi pred Gledališčem Tartini, ki si jo Ivan vsekakor zasluži - tako za koncert kot v spodbudo za to, kar še obeta.