GŠ Koper, Izola, Piran

Piše: Tatjana Jercog

Ključnega pomena, predvsem iz spekulativnega pogleda, so bili izzivi, ki jih v svojih skladbah izraža John Cage. Če strnemo in poenostavimo, se s Cagem izničita notni zapis – partitura in figura glasbenika - izvajalca, kot ju poznamo v klasični glasbi. Želja po ustvarjanju nove, drugačne zvočnosti se potem razvije v kultivirano sodobno glasbo s skladatelji kot so Stockhausen, Maderna, Boulez itd.
Michele Marelli je eden najuspešnejših mednarodno priznanih interpretov sodobne glasbe svoje generacije.  Z odliko in pohvalo je diplomiral iz klarineta in iz modernih jezikov. Več kot deset let je sodeloval s skladateljem Karlheinzem Stockhausnom. Na predavanju je pokazal in obrazložil nekaj primerov grafičnih partitur, pomen aleatorične in intuitivne glasbe. Na predavanju smo bili priča uri zgodovine glasbe, ki bi bila primerna tudi za študente kompozicije. Namen srečanja je bil pravzaprav ta, da se udeleženci predavanja soočijo z drugačnim pojmovanjem zvoka, kreativnosti in muzikalnosti, kar lahko povežemo in uporabimo pri poučevanju in izvajanju katerekoli zvrsti glasbe. Izvedba grafičnih partitur omogoča spoznavanje glasbene vsebine skladbe preko vizuelnega čuta, kar sproži celo vrsto kognitivnih funkcij kot so opazovanje, primerjanje. Nastajajo pa tudi asociacije, ki zvočno vsebino obogatijo še s čustvi. Pomembni so povsem drugačni parametri kot v klasični partituri. V grafičnem zapisu ni pomembna točno določena nota ali vrednost, temveč je pomembnejša smer gibanja, dinamika, izraznost. Prav ti elementi so zaželeni v aleatoričnih partiturah: kombinacija svobodnega izražanja z upoštevanjem določenih navodil, ki jih skladatelj postavi. Preko spoznavanja takih partitur se mi zdi, da lahko usmerimo pozornost izvajalca na lastno domišljijo, ne samo v izbiranju notnega materiala, temveč predvsem na dinamične in agogične elemente. Z bolj aktivnim dojemanjem partiture postane tudi izvedba bolj osebna. Ponotranjenje glasbenih pojmov preko take zvrsti glasbe, lahko prenesemo na klasične partiture, saj pridobi vsak zapisani element samo še dodatno vrednost pri sestavljanju mozaika neke skladbe. Poseben pomen ima pri tem še intuitivna glasba. Pomembno je vedeti, da se pojem improvizacije in intuitivne glasbe zelo razlikujeta. Improvizacija v sodobni glasbi ali v jazzu sloni vsekakor na v naprej določeni strukturi, znotraj katere izvajalec prosto določa zaporedje elementov. Intuitivna glasba pa je Stockhausnov koncept glasbenega poustvarjanja, ki ga je uporabljal v šestdesetih letih preteklega stoletja. Vezana je na skladateljevo osebno krizo ob ločitvi z ženo, ki ga je pripeljala do posebnega intimnega doživljanja zvoka. Stockhausen ni napisal partiture, ampak poezije, vezane na trenutke meditacije in duhovnosti. Iskanje zvoka v sebi postane v bistvu poglabljanje v samega sebe, v lastno podzavest. Obenem nas vodi k poslušanju in reagiranju na vse zvoke, ki nastajajo okoli nas. Stockhausen je na tak način želel izvajalce soočiti z lastnim instrumentom na čisto nov način, brez obremenjenosti znanja. Želel si je slišati drugačno »novo« glasbo. Prav s tem namenom se je delavnica zaključila s poskusom intuitivne glasbe. Udeleženci so lastna glasbila izkoristili na drugačen način od običajnega: vsak zvok (od pihanja v ustnik, do nemega zvoka tipk ali strun) je postal sestavni del v trenutku nastajanja skladbe. To je pomembno, ker na tak način izpostavimo globlji odnos z lastnim instrumentom. Obenem pa je bila nenavadna skupna zvočna izkušnja za marsikoga poseben trenutek, saj so se po določenem času počutili kot del orkestra. Delavnica je bila sicer le informativnega značaja, saj bi vsak od obravnavanih pojmov, zahteval globljo razlago. Spretnost predavatelja Micheleja Marelli pa je bila prav v tem, da je teme nakazal dovolj izčrpno obenem pa na nivoju znanja in starosti udeleženecev.