GŠ Koper, Izola, Piran

Matic Blagonič obiskuje 6. razred osnovne in 4. razred glasbene šole. Profesorica Tanja Brecelj Vatovec ga je letos spomladi popeljala na regijsko tekmovanje v Postojno, kjer je s svojim igranjem prepričal strokovno žirijo do te mere, da mu je dodelila zlato priznanje in 1. mesto. Na državnem tekmovanju ga je premagala trema, tako da se mu nastop ni tako dobro posrečil. Zdaj pridno vadi in načrtuje nova tekmovanja, vendar ne še letos, pravi profesorica: »Letos sva se odločila poglobiti znanje, pozneje pa se bova udeležila še kakega tekmovanja in tehtnejšega nastopa.« Matic že resno razmišlja o Umetniški gimnaziji s klasično kitaro, ki jo v prostem času prav rad zamenja tudi za  električno. Poleg glasbe in šole, kjer je odličen učenec, zanima Matica še veliko reči: sodeluje v Gledališki šoli Talia, nastopil je že v dveh filmih, brez računalnika seveda ne gre, poje pa tudi v deškem zboru svoje šole. »Ja, samo fantje pojejo v njem,« pravi Matic, kar pomeni, da petje v zboru le ni samo za punce.
 

 

Nika Toškan je dijakinja koprske Gimnazije, kjer obiskuje splošno smer, vzporedno pa tudi umetniško, zato se njen prosti čas meri v minutah, nič več v urah. Če se je v osnovni šoli posvečala tudi baletu in vsem mogočim šolskim tekmovanjem, do Vegovega, Cankarjevega, Pregljevega in še kakega  drugega, zdaj, kot pravi, za priprave na tekmovanja ni več časa, zato ne tekmuje več. Posvetila se je violini, ki je njena največja ljubezen. Ima dva učitelja violine, eden je Bogomir Petrač, profesor na Umetniški gimnaziji v Kopru, drugi pa je latvijski violinist Ilya Grubert, ki poučuje v italijanskem Portogruaru. Oba delujeta usklajeno, kar je za mlado in nadvse nadarjeno učenko zelo pomembno. Skupaj odločajo o skladbah, s katerimi se bo spoprijela, skupaj izbirajo tekmovanja, na katerih se bo predstavila. Na vprašanje, koliko tekmovanj ima za seboj, Nika ne zna odgovoriti: »Ko sem se letos prijavljala za Zoisovo štipendijo, smo res doma pregledovali moje dosežke, in nekatere obesili celo na steno, šteli jih pa nismo. Res imam kar precej lepih dosežkov, lani sem, denimo, v Trstu dobila celo pokal kot najboljša violinistka tekmovanja, na kar sem zelo ponosna.« Nika še ne ve, ali se bo povsem posvetila violini, gotovo pa bo ta instrument nekaj zelo pomembnega v njenem življenju. Profesor Grubert jo vabi v svoj razred na Nizozemsko, kjer tudi poučuje, in čeprav jih bo štela šele 16, bi jo med svojimi študenti rad videl že prihodnje leto. Sama odraslo ugotavlja, da bo morda vendarle še premlada in premalo samostojna za odhod na tuje, a dopušča vse možnosti. »Bomo videli,« pravi Nika, ki zaenkrat razmišlja na kratki rok: letos načrtuje z obema profesorjema vsaj eno tekmovanje in kak samostojni koncert, sicer pa si bo prizadevala, da bo kar se da dobro zaključila 1. razred gimnazije in veliko nastopala. Ter da se bo znebila nadležne treme, ki ji vsakič znova povzroča preglavice.