Novice, članki in odmevi ...
ANA DANILOVNA ARTOBALEVSKA: PRVO SREČANJE Z GLASBO, UČBENIK ZA KLAVIR
Glasna, letnik 47, št. 1, februar-marec 2016
Tekst: Ana Milošević
Vadnice, priročniki in učbeniki so v pedagoški praksi, še posebej začetni, nujni sopotniki. Ko ima pedagog pred seboj začetnika, se lahko nemalokrat znajde v zadregi, kako pristopiti k njemu in kako mu na zanimiv način predstaviti inštrument, tehniko ter skladbe. Avtorica se posveča ravno tem težavam. Po njenih besedah se mora pedagog »potruditi, da do skrajnih predelov začuti nenavadno naravo glasbe, spozna njene skrivnosti in tudi to, kakšen vpliv ima lahko na človeka«, ter imeti »sposobnost, da otroka čim bolj naravno, ne da bi ga iztrgal iz njegovega otroškega sveta, vpelje v svet zvokov in vzbudi v njem ljubezen do glasbe.« Učbenik je oblikovan tako, da je v pomoč staršem in učiteljem. Težavnost in dolžina skladb se stopnjujeta tako, da otroka v prvem letu učenja kontinuirano spodbujajo k napredku in ga od prvega srečanja s črno-belimi tipkami, postavitvijo in oblikovanjem rok privedejo do del Bacha, Bartoka, Schumanna, Kabalevskega in drugih. Vse skladbe so opremljene z ilustracijami, ki bogatijo in razvijajo otroško domišljijo in s tem globlje doživljanje glasbe, kar je eden od osnovnih namenov avtorice. Ta v uvodnem delu tudi spodbuja, naj starši ali sorodniki v glasbo uvajajo že predšolskega otroka. Podrobna razlaga klaviature, tehnike in gimnastike rok v preprostem jeziku omogoča, da svojega otroka s klavirjem spoznajo že starši, tudi če nimajo resnejše glasbene izobrazbe. Predlaga, da otrok veliko sam improvizira na inštrumentu ter da poje pesmice, ki jih že pozna, in jih poskuša zaigrati. Avtorica potrpežljivo pristopa do otrok, s spoštovanjem, predvsem pa z odprtimi rokami do vsakega, ne glede na njegov talent. Z glasbo želi odpreti otrokov um in domišljijo ter mu dati popotnico za vse življenje. V razlagi tehnike se najprej posveti gimnastiki celega telesa, namen tega pa je doseči čim mehkejše roke. Nato se posveti vsakemu prstu posebej, zapestju, konicam prstov, drži za klavirjem in drži celotnih rok. Vsi napotki glede tehnike so obogateni s slikami. Naslednja stopnja, ki jo avtorica predlaga, je čudovita ideja, ki je še kako dobrodošla za male otroke in jo morda v težnji po čimprejšnjem napredku pedagog občasno obide – to je prednotno obdobje. Na tej stopnji otroka seznani z mehanizmom klavirja in spodbuja k igranju samo z enim prstom, namen tega pa je, da otrok odkriva različne zvene inštrumenta. Šele nato avtorica otroku predstavi notni zapis. Pri učenju not večinoma uporablja solmizacijo, kar je za otroka gotovo lažje in privlačneje. Postopoma razlaga vse načine notnih zapisov, za lažje pedagoško delo pa je vse opremljeno tudi z notnimi primeri. Na koncu se avtorica posveti še ritmu in tako je otrok pripravljen, da se spozna s prvo skladbo. Artobalevska je k vsaki skladbi zapisala tudi kratek opis in asociacije, ki tako pedagogu kot otroku pomagajo k lažjemu razumevanju, otrok pa si tako vtre pot v svet domišljije, ki se nato razvija ob igranju.
Na slovenskem trgu ima pedagog na izbiro kar nekaj učbenikov in vadnic za klavir, vendar se zdi, da delo A. Artobalevske izstopa po preprostosti, konkretnosti in umetniškem približevanju glasbe najmlajšim. Posebno za slovenski prostor pomeni veliko obogatitev na področju klavirske tehnike, ki, žal, pri nas še vedno povzroča deljena mnenja in razhajanja. Lahko bi dejali, da je ta učbenik obvezni sestavni del knjižnih polic v glasbenih šolah.
Tekst: Ana Milošević
Vadnice, priročniki in učbeniki so v pedagoški praksi, še posebej začetni, nujni sopotniki. Ko ima pedagog pred seboj začetnika, se lahko nemalokrat znajde v zadregi, kako pristopiti k njemu in kako mu na zanimiv način predstaviti inštrument, tehniko ter skladbe. Avtorica se posveča ravno tem težavam. Po njenih besedah se mora pedagog »potruditi, da do skrajnih predelov začuti nenavadno naravo glasbe, spozna njene skrivnosti in tudi to, kakšen vpliv ima lahko na človeka«, ter imeti »sposobnost, da otroka čim bolj naravno, ne da bi ga iztrgal iz njegovega otroškega sveta, vpelje v svet zvokov in vzbudi v njem ljubezen do glasbe.« Učbenik je oblikovan tako, da je v pomoč staršem in učiteljem. Težavnost in dolžina skladb se stopnjujeta tako, da otroka v prvem letu učenja kontinuirano spodbujajo k napredku in ga od prvega srečanja s črno-belimi tipkami, postavitvijo in oblikovanjem rok privedejo do del Bacha, Bartoka, Schumanna, Kabalevskega in drugih. Vse skladbe so opremljene z ilustracijami, ki bogatijo in razvijajo otroško domišljijo in s tem globlje doživljanje glasbe, kar je eden od osnovnih namenov avtorice. Ta v uvodnem delu tudi spodbuja, naj starši ali sorodniki v glasbo uvajajo že predšolskega otroka. Podrobna razlaga klaviature, tehnike in gimnastike rok v preprostem jeziku omogoča, da svojega otroka s klavirjem spoznajo že starši, tudi če nimajo resnejše glasbene izobrazbe. Predlaga, da otrok veliko sam improvizira na inštrumentu ter da poje pesmice, ki jih že pozna, in jih poskuša zaigrati. Avtorica potrpežljivo pristopa do otrok, s spoštovanjem, predvsem pa z odprtimi rokami do vsakega, ne glede na njegov talent. Z glasbo želi odpreti otrokov um in domišljijo ter mu dati popotnico za vse življenje. V razlagi tehnike se najprej posveti gimnastiki celega telesa, namen tega pa je doseči čim mehkejše roke. Nato se posveti vsakemu prstu posebej, zapestju, konicam prstov, drži za klavirjem in drži celotnih rok. Vsi napotki glede tehnike so obogateni s slikami. Naslednja stopnja, ki jo avtorica predlaga, je čudovita ideja, ki je še kako dobrodošla za male otroke in jo morda v težnji po čimprejšnjem napredku pedagog občasno obide – to je prednotno obdobje. Na tej stopnji otroka seznani z mehanizmom klavirja in spodbuja k igranju samo z enim prstom, namen tega pa je, da otrok odkriva različne zvene inštrumenta. Šele nato avtorica otroku predstavi notni zapis. Pri učenju not večinoma uporablja solmizacijo, kar je za otroka gotovo lažje in privlačneje. Postopoma razlaga vse načine notnih zapisov, za lažje pedagoško delo pa je vse opremljeno tudi z notnimi primeri. Na koncu se avtorica posveti še ritmu in tako je otrok pripravljen, da se spozna s prvo skladbo. Artobalevska je k vsaki skladbi zapisala tudi kratek opis in asociacije, ki tako pedagogu kot otroku pomagajo k lažjemu razumevanju, otrok pa si tako vtre pot v svet domišljije, ki se nato razvija ob igranju.
Na slovenskem trgu ima pedagog na izbiro kar nekaj učbenikov in vadnic za klavir, vendar se zdi, da delo A. Artobalevske izstopa po preprostosti, konkretnosti in umetniškem približevanju glasbe najmlajšim. Posebno za slovenski prostor pomeni veliko obogatitev na področju klavirske tehnike, ki, žal, pri nas še vedno povzroča deljena mnenja in razhajanja. Lahko bi dejali, da je ta učbenik obvezni sestavni del knjižnih polic v glasbenih šolah.