Novice, članki in odmevi ...
OD NAJMLAJŠIH PA VSE DO SIMFONIKOV
Primorske novice, 21. april 2016
Tekst: Branka Kljun, Radio Koper
“Na ta dosežek sem zelo ponosna,” pravi Ana Dadič. “Na avdicijo se je namreč prijavilo veliko študentov različnih instrumentov, vsi seveda izvrstni. Veččlanska žirija profesorjev se je odločila zame, kar pomeni, da bom s simfoniki leuvenske Luca School of arts v prihodnjem šolskem letu kot solistka nastopila prav jaz. Za svoj nastop sem izbrala Koncert v D-duru skladatelja Carla Reineckeja. Je eden redkih romantičnih koncertov za flavto. Všeč mi je, ker z njim pokažeš svojo virtuoznost, pa tudi muzikalnost, saj ima veliko prelepih, liričnih delov.”
Potem ko je Ana zaključila nižjo glasbeno šolo in umetniško gimnazijo pri prof. Alenki Zupan, se je odločila, da s študijem flavte nadaljuje na akademski ravni. Postala je študentka prof. Fedje Rupla. Odlični slovenski profesor ji je dal veliko znanja, z njim se je dobro razumela in lani pri njem z odliko zaključila podiplomski študij.
Na enem od številnih seminarjev za flavto je spoznala belgijskega profesorja in izvrstnega flavtista Bertna D'Hollanderja in se v hipu odločila, da mora še v Belgijo. S čim jo je profesor D'Hollander tako očaral? “Je tako odštekan, ima absolutno samosvoj način dela s študenti,” navdušeno pripoveduje Ana. “Ima povsem nekonvencionalen odnos do glasbe in do življenja sploh. Med profesorji na šoli ni ravno priljubljen, ker se težko podreja šolskemu redu in pravilom, zato pa je toliko bolj priljubljen med nami, študenti. Njegove lekcije so vselej skupinske, kar pomeni, da smo na lekcijah prisotni vsi, poslušamo drug drugega, komentiramo, izmenjujemo mnenja ... Te lekcije trajajo po ves dan, in to večkrat na teden, tako da se res ogromno naučimo.”
Ana ima v svoji zbirki dosežkov že celo vrsto nagrad in priznanj, tudi najvišjih. V otroštvu je veliko tekmovala, s prihodom na ljubljansko akademijo pa si je mislila, da to ni več potrebno. Prepričana je bila, da bo učiteljica flavte, in za to tekmovalni dosežki pač niso potrebni. “Že med študijem sem poučevala na Glasbeni šoli Trzin, kjer sem se s kolegi odlično ujela,” pripoveduje, “pa tudi z učenci mi je bilo lepo, zato sem seveda svojo prihodnost videla na eni od slovenskih glasbenih šol. Delo z najmlajšimi me je še posebno navduševalo. Potem pa se je zgodil preobrat, Belgija me je povsem zasvojila. Zdaj vidim svojo prihodnost v kakem evropskem simfoničnem orkestru. Zavedam se, da ne bo lahko, vendar sem na to pripravljena, in v trdem delu s svojim instrumentom zelo uživam.”
Kaj pa učenci, tisti najmlajši, ki so jo še do pred kratkim navdajali s posebnim zadovoljstvom? “Ne, ne, tega pa ne bom opustila,” zagotavlja. “Tudi v Belgiji imam trenutno dve učenki, obe Indijki, ki ju poučujem po slovensko-angleškem učbeniku Ane Kavčič Pucihar. Prav srčkano je videti oziroma slišati, kako indijski deklici igrata Majhna sem bila ali pa Abrahama sedem sinov.”
Tekst: Branka Kljun, Radio Koper
“Na ta dosežek sem zelo ponosna,” pravi Ana Dadič. “Na avdicijo se je namreč prijavilo veliko študentov različnih instrumentov, vsi seveda izvrstni. Veččlanska žirija profesorjev se je odločila zame, kar pomeni, da bom s simfoniki leuvenske Luca School of arts v prihodnjem šolskem letu kot solistka nastopila prav jaz. Za svoj nastop sem izbrala Koncert v D-duru skladatelja Carla Reineckeja. Je eden redkih romantičnih koncertov za flavto. Všeč mi je, ker z njim pokažeš svojo virtuoznost, pa tudi muzikalnost, saj ima veliko prelepih, liričnih delov.”
Potem ko je Ana zaključila nižjo glasbeno šolo in umetniško gimnazijo pri prof. Alenki Zupan, se je odločila, da s študijem flavte nadaljuje na akademski ravni. Postala je študentka prof. Fedje Rupla. Odlični slovenski profesor ji je dal veliko znanja, z njim se je dobro razumela in lani pri njem z odliko zaključila podiplomski študij.
Na enem od številnih seminarjev za flavto je spoznala belgijskega profesorja in izvrstnega flavtista Bertna D'Hollanderja in se v hipu odločila, da mora še v Belgijo. S čim jo je profesor D'Hollander tako očaral? “Je tako odštekan, ima absolutno samosvoj način dela s študenti,” navdušeno pripoveduje Ana. “Ima povsem nekonvencionalen odnos do glasbe in do življenja sploh. Med profesorji na šoli ni ravno priljubljen, ker se težko podreja šolskemu redu in pravilom, zato pa je toliko bolj priljubljen med nami, študenti. Njegove lekcije so vselej skupinske, kar pomeni, da smo na lekcijah prisotni vsi, poslušamo drug drugega, komentiramo, izmenjujemo mnenja ... Te lekcije trajajo po ves dan, in to večkrat na teden, tako da se res ogromno naučimo.”
Ana ima v svoji zbirki dosežkov že celo vrsto nagrad in priznanj, tudi najvišjih. V otroštvu je veliko tekmovala, s prihodom na ljubljansko akademijo pa si je mislila, da to ni več potrebno. Prepričana je bila, da bo učiteljica flavte, in za to tekmovalni dosežki pač niso potrebni. “Že med študijem sem poučevala na Glasbeni šoli Trzin, kjer sem se s kolegi odlično ujela,” pripoveduje, “pa tudi z učenci mi je bilo lepo, zato sem seveda svojo prihodnost videla na eni od slovenskih glasbenih šol. Delo z najmlajšimi me je še posebno navduševalo. Potem pa se je zgodil preobrat, Belgija me je povsem zasvojila. Zdaj vidim svojo prihodnost v kakem evropskem simfoničnem orkestru. Zavedam se, da ne bo lahko, vendar sem na to pripravljena, in v trdem delu s svojim instrumentom zelo uživam.”
Kaj pa učenci, tisti najmlajši, ki so jo še do pred kratkim navdajali s posebnim zadovoljstvom? “Ne, ne, tega pa ne bom opustila,” zagotavlja. “Tudi v Belgiji imam trenutno dve učenki, obe Indijki, ki ju poučujem po slovensko-angleškem učbeniku Ane Kavčič Pucihar. Prav srčkano je videti oziroma slišati, kako indijski deklici igrata Majhna sem bila ali pa Abrahama sedem sinov.”