Novice, članki in odmevi ...
ŽIVI V DURU, IGRA PA RAJE V MOLU
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: iz osebnega arhiva
Kakih deset zlatih priznanj Maja Ibic že ima, vključno z letošnjim, ki ga je ob prvi nagradi prejela na regijskem tekmovanju v svoji, 2. a kategoriji. Tokrat uspeha na državnem tekmovanju sicer ni ponovila, a je s srebrno plaketo dosegla visoko četrto mesto.
Tekmovalnosti v družini, iz katere prihaja tudi njen mlajši brat Vid, prav tako uspešen pianist, res ne manjka. Najprej tekmujeta med sabo, potem pa še z drugimi… tako v klavirju, kot v matematiki, fiziki, kemiji, logiki… A bolj kot tekmovanja Majo zanimajo zgodbe, ki odzvanjajo iz vsake posamezne skladbe. Poglablja se tako v njihovo vsebino, kot v njih zvočnost. Tenkočutno zaznava nianse po katerih se razlikujejo posamezni takti, toni in celo tonalitete. Že od nekdaj najraje igra skladbe, ki so napisane v molovskih načinih, saj so bolj čustvene. A v zadnjem času tudi v durovih melodijah odkriva nove čare, kakršne prinaša poseben, radosten ponos človeka, kadar je vesel. Morda tudi zato, ker v sebi vidi veselo in živahno dekle, in ker se v prostem času, ki ga ni veliko, najraje zabava s prijateljicami. Predvsem pa se veliko smeje. In čeprav ima zelo veliko dela, saj je v šoli včasih od sedmih zjutraj do poznega popoldneva, se zabava tudi v šoli.
Zabava jo celo pouk glasbene zgodovine in solfeggia, ki ga srednješolci običajno sovražijo. Vsekakor pa je za vse, kar odkriva v glasbi, hvaležna svojim učiteljem in profesoricam z Glasbene šole Koper, od prve, Valentine Češnjevar, do sedanje, Aleksandre Alavanja Drucker in tudi Selme Chicco Hajdin, s katero sodeluje od lanskega poletja, ko sta se seznanili na mojstrskem tečaju, na katerem je začela pripravljati tekmovalni program. Vanj je tokrat prvič vključila svojo najljubšo skladbo, Chopinov Scherzo št. 1 v h-molu. Všeč ji je, ker ji pomaga odkrivati minljivost življenja in spoznavati, kako se vse spreminja. V zadnjih letih se udeležuje tudi mednarodnih tečajev, od koder sta ji v lepem spominu ostala zlasti Lovro Pogorelić in Konstantin Bogino. Veliko posluša tudi druge pianiste in glasbo sploh; ob vseh priložnostih. Ko se uči, posluša klasiko, ko se zabava pa raje popularno glasbo vseh zvrsti. Tudi sama kdaj zaigra na klavir kakšno uspešnico. A njena vzornika sta velika pianista Ivo Pogorelić in Marta Argerich, predvsem zato, ker sta oba uspela na Chopinovem tekmovanju v Varšavi, kamor bi tudi sama rada enkrat (pri)šla … Če ne bo zašla v medicino, ki jo - prav tako kot glasba - veseli že od otroštva.
Zato ima pred sabo še pomembne odločitve, a je ne skrbijo, saj ve, da bo izbirala med dvema velikima ljubeznima, in da jo bodo starši tako pri eni kot pri drugi vselej podpirali. In kot doslej poskrbeli, da pestro in naporno življenje njunih dveh mladih umetnikov teče brez zastojev.
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: iz osebnega arhiva
Kakih deset zlatih priznanj Maja Ibic že ima, vključno z letošnjim, ki ga je ob prvi nagradi prejela na regijskem tekmovanju v svoji, 2. a kategoriji. Tokrat uspeha na državnem tekmovanju sicer ni ponovila, a je s srebrno plaketo dosegla visoko četrto mesto.
Tekmovalnosti v družini, iz katere prihaja tudi njen mlajši brat Vid, prav tako uspešen pianist, res ne manjka. Najprej tekmujeta med sabo, potem pa še z drugimi… tako v klavirju, kot v matematiki, fiziki, kemiji, logiki… A bolj kot tekmovanja Majo zanimajo zgodbe, ki odzvanjajo iz vsake posamezne skladbe. Poglablja se tako v njihovo vsebino, kot v njih zvočnost. Tenkočutno zaznava nianse po katerih se razlikujejo posamezni takti, toni in celo tonalitete. Že od nekdaj najraje igra skladbe, ki so napisane v molovskih načinih, saj so bolj čustvene. A v zadnjem času tudi v durovih melodijah odkriva nove čare, kakršne prinaša poseben, radosten ponos človeka, kadar je vesel. Morda tudi zato, ker v sebi vidi veselo in živahno dekle, in ker se v prostem času, ki ga ni veliko, najraje zabava s prijateljicami. Predvsem pa se veliko smeje. In čeprav ima zelo veliko dela, saj je v šoli včasih od sedmih zjutraj do poznega popoldneva, se zabava tudi v šoli.
Zabava jo celo pouk glasbene zgodovine in solfeggia, ki ga srednješolci običajno sovražijo. Vsekakor pa je za vse, kar odkriva v glasbi, hvaležna svojim učiteljem in profesoricam z Glasbene šole Koper, od prve, Valentine Češnjevar, do sedanje, Aleksandre Alavanja Drucker in tudi Selme Chicco Hajdin, s katero sodeluje od lanskega poletja, ko sta se seznanili na mojstrskem tečaju, na katerem je začela pripravljati tekmovalni program. Vanj je tokrat prvič vključila svojo najljubšo skladbo, Chopinov Scherzo št. 1 v h-molu. Všeč ji je, ker ji pomaga odkrivati minljivost življenja in spoznavati, kako se vse spreminja. V zadnjih letih se udeležuje tudi mednarodnih tečajev, od koder sta ji v lepem spominu ostala zlasti Lovro Pogorelić in Konstantin Bogino. Veliko posluša tudi druge pianiste in glasbo sploh; ob vseh priložnostih. Ko se uči, posluša klasiko, ko se zabava pa raje popularno glasbo vseh zvrsti. Tudi sama kdaj zaigra na klavir kakšno uspešnico. A njena vzornika sta velika pianista Ivo Pogorelić in Marta Argerich, predvsem zato, ker sta oba uspela na Chopinovem tekmovanju v Varšavi, kamor bi tudi sama rada enkrat (pri)šla … Če ne bo zašla v medicino, ki jo - prav tako kot glasba - veseli že od otroštva.
Zato ima pred sabo še pomembne odločitve, a je ne skrbijo, saj ve, da bo izbirala med dvema velikima ljubeznima, in da jo bodo starši tako pri eni kot pri drugi vselej podpirali. In kot doslej poskrbeli, da pestro in naporno življenje njunih dveh mladih umetnikov teče brez zastojev.