Novice, članki in odmevi ...
NEIZMERNA IZPOVEDNA MOČ HARMONIKE
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Peter Florjančič
S tekmovanj je Teja Udovič Kovačič, prej tudi kot pianistka, prinesla več kot 25 zlatih plaket in priznanj ter prvih mest in kar nekaj absolutnih zmag (petkrat z maksimalnim številom 100 točk). Zadnja je še zelo sveža - na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev v Pulju je zmagala pred enim tednom. Najraje se spominja uspeha na mednarodnem klavirskem tekmovanju A. Skrjabin v Parizu, kamor se je kot osemletna deklica prvič odpravila daleč od doma. In prišla, videla, zmagala. Pa ne le to: član strokovne žirije Mikhail Voskresenski je njen nastop komentiral: “Iz te punčke izvira čista glasba.”
Njen prvi paradni konj je bil torej klavir, z njim je pri devetih letih prvič nastopila kot solistka z orkestrom. Klavirju se je počasi pridružila harmonika, ki je danes njena največja ljubezen, čeprav mora zanjo vsak teden prepotovati skoraj 500 kilometrov. A za harmoniko ni nič težko, saj ji daje moč, s katero se ves teden posveča naloženim nalogam ali bolje izbranemu programu. Ta je vse bolj raznolik, saj Teja sočasno študira tekmovalni spored ter skladbe za solo koncerte in tiste, ki jih igra kot solistka z orkestri ali kot članica različnih zasedb.
Samo v zadnjem letu je poleg nastopov na dveh tekmovanjih igrala šest različnih skladb s petimi različnimi orkestri; od koprskega šolskega simfoničnega orkestra Vladimir Lovec ali Harmonikarskega orkestra Konservatorija za glasbo in balet Maribor do Nove filharmonije, s katero je izvajala prvo Mahlerjevo simfonijo, ali Godalnega orkestra Akademije Nova, ki ji je v projektu Four Notes for Europe nudil prvi spopad z modernistično partituro, ter ne nazadnje Obalnega komornega orkestra, s katerim je že večkrat sodelovala, saj se z njim na odru zelo dobro počuti.
Teja Udovič Kovačič se je s petimi leti začela učiti klavir pri profesorici Selmi Chicco Hajdin na Glasbeni šoli Koper, kjer je nehote z enim ušesom spremljala tudi delo svoje mame, profesorice harmonike Erike Udovič Kovačič. Tako je počasi raslo tudi njeno znanje harmonike, ki pa se ji, čeprav je bila tudi z njo uspešna, nikdar ni povsem stoodstotno posvetila. Ob vpisu na umetniško gimnazijo pa je sklenila, da bo tudi harmoniko vzela resneje. Zato si je poleg profesorice Chicco Hajdin na koprski Umetniški gimnaziji izbrala še profesorja Slavka Magdiča na mariborskem konservatoriju. In ko se je tudi temu instrumentu začela intenzivneje posvečati, je odkrila, da je prav harmonika zanjo tista prava ... Zanjo preživi vsak petek po pet ur v avtomobilu, s katerim jo starša vozita k pouku harmonike v Maribor. Tako je od drugega letnika gimnazije klavir na stranskem tiru, a pozabila ga ni. Še vedno rada sede k njemu in si kaj zaigra, saj ve, da jo bo tudi klavir spremljal vse življenje.
Ob vsem tem - ob harmoniki, klavirju, številnih tekmovanjih in koncertih - ji vendarle ostane še nekaj prostega časa, ki pa ga raje kakor za naključna druženja ali plehke zabave porabi zase, tako da prebere kakšno knjigo ali preprosto počiva. Čeprav se rada druži s prijatelji, potrebuje čas tudi zase. In za poslušanje glasbe, zelo različne, a vseeno najraje klasike; ta ji nudi največ užitkov, saj meni, da pop glasba služi bolj sprostitvi kot poslušanju.
Kako si predstavlja svojo prihodnost, se verjetno ni treba spraševati. Zagotovo ne brez harmonike ali brez glasbe! “Pred sabo ne vidim nobene druge poti, čeprav še ne vem, kaj mi bo življenje prineslo ... Vsekakor si želim koncertirat, to so moje sanje. Kasneje pa bi se z veseljem posvečala tudi pedagoškemu delu,” pravi. A ve, da mora iti po vrsti: najprej matura, potem pa glasbena akademija - katera, še ne ve. Ko bo čas, si bo izbrala pravega profesorja in z njim akademijo. Ter šla z vso resnostjo, odgovornostjo in predanostjo glasbi svojim sanjam naproti.
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Peter Florjančič
S tekmovanj je Teja Udovič Kovačič, prej tudi kot pianistka, prinesla več kot 25 zlatih plaket in priznanj ter prvih mest in kar nekaj absolutnih zmag (petkrat z maksimalnim številom 100 točk). Zadnja je še zelo sveža - na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev v Pulju je zmagala pred enim tednom. Najraje se spominja uspeha na mednarodnem klavirskem tekmovanju A. Skrjabin v Parizu, kamor se je kot osemletna deklica prvič odpravila daleč od doma. In prišla, videla, zmagala. Pa ne le to: član strokovne žirije Mikhail Voskresenski je njen nastop komentiral: “Iz te punčke izvira čista glasba.”
Njen prvi paradni konj je bil torej klavir, z njim je pri devetih letih prvič nastopila kot solistka z orkestrom. Klavirju se je počasi pridružila harmonika, ki je danes njena največja ljubezen, čeprav mora zanjo vsak teden prepotovati skoraj 500 kilometrov. A za harmoniko ni nič težko, saj ji daje moč, s katero se ves teden posveča naloženim nalogam ali bolje izbranemu programu. Ta je vse bolj raznolik, saj Teja sočasno študira tekmovalni spored ter skladbe za solo koncerte in tiste, ki jih igra kot solistka z orkestri ali kot članica različnih zasedb.
Samo v zadnjem letu je poleg nastopov na dveh tekmovanjih igrala šest različnih skladb s petimi različnimi orkestri; od koprskega šolskega simfoničnega orkestra Vladimir Lovec ali Harmonikarskega orkestra Konservatorija za glasbo in balet Maribor do Nove filharmonije, s katero je izvajala prvo Mahlerjevo simfonijo, ali Godalnega orkestra Akademije Nova, ki ji je v projektu Four Notes for Europe nudil prvi spopad z modernistično partituro, ter ne nazadnje Obalnega komornega orkestra, s katerim je že večkrat sodelovala, saj se z njim na odru zelo dobro počuti.
Teja Udovič Kovačič se je s petimi leti začela učiti klavir pri profesorici Selmi Chicco Hajdin na Glasbeni šoli Koper, kjer je nehote z enim ušesom spremljala tudi delo svoje mame, profesorice harmonike Erike Udovič Kovačič. Tako je počasi raslo tudi njeno znanje harmonike, ki pa se ji, čeprav je bila tudi z njo uspešna, nikdar ni povsem stoodstotno posvetila. Ob vpisu na umetniško gimnazijo pa je sklenila, da bo tudi harmoniko vzela resneje. Zato si je poleg profesorice Chicco Hajdin na koprski Umetniški gimnaziji izbrala še profesorja Slavka Magdiča na mariborskem konservatoriju. In ko se je tudi temu instrumentu začela intenzivneje posvečati, je odkrila, da je prav harmonika zanjo tista prava ... Zanjo preživi vsak petek po pet ur v avtomobilu, s katerim jo starša vozita k pouku harmonike v Maribor. Tako je od drugega letnika gimnazije klavir na stranskem tiru, a pozabila ga ni. Še vedno rada sede k njemu in si kaj zaigra, saj ve, da jo bo tudi klavir spremljal vse življenje.
Ob vsem tem - ob harmoniki, klavirju, številnih tekmovanjih in koncertih - ji vendarle ostane še nekaj prostega časa, ki pa ga raje kakor za naključna druženja ali plehke zabave porabi zase, tako da prebere kakšno knjigo ali preprosto počiva. Čeprav se rada druži s prijatelji, potrebuje čas tudi zase. In za poslušanje glasbe, zelo različne, a vseeno najraje klasike; ta ji nudi največ užitkov, saj meni, da pop glasba služi bolj sprostitvi kot poslušanju.
Kako si predstavlja svojo prihodnost, se verjetno ni treba spraševati. Zagotovo ne brez harmonike ali brez glasbe! “Pred sabo ne vidim nobene druge poti, čeprav še ne vem, kaj mi bo življenje prineslo ... Vsekakor si želim koncertirat, to so moje sanje. Kasneje pa bi se z veseljem posvečala tudi pedagoškemu delu,” pravi. A ve, da mora iti po vrsti: najprej matura, potem pa glasbena akademija - katera, še ne ve. Ko bo čas, si bo izbrala pravega profesorja in z njim akademijo. Ter šla z vso resnostjo, odgovornostjo in predanostjo glasbi svojim sanjam naproti.