Novice, članki in odmevi ...
V GLASBI NEIZMERNO UŽIVA - Glasbena pedagoginja Mirjana Gvozdenac iz Izole ustvarja tudi glasbo za kvartet Poetrio, v katerega je združila vrhunske glasbenike.
Primorske novice
Tekst: Petra Vidrih
Foto: osebni arhiv
Ko govori o glasbi, ji prav žari obraz. "Glasba je del mene. Tako kot so moje oči, o katerih ne razmišljam. Tam so, da z njimi gledam," razloži Mirjana Gvozdenac, priljubljena glasbena pedagoginja, ki ljubezen do glasbe že 25 let prenaša na učence glasbenih šol v Izoli in Piranu. Ko ne poučuje, pa ustvarja glasbo za skupino Poetrio, v kateri je združila vrhunske glasbenike, in pri tem neizmerno uživa.
Da bo postala učiteljica glasbe, je vedela že kot osnovnošolka. V Beogradu, kjer je odraščala, je obiskovala glasbeno šolo in se učila igranja harmonike, kasneje tudi klavirja. "Ker mi je šlo dobro, sem hodila tudi na tekmovanja. Vselej me je spremljala učiteljica in zdelo se mi je neskončno zanimivo, kako preživlja svoj čas, kakšno delo opravlja. Njena služba je bila zame najboljša služba na svetu in sklenila sem, da bom, ko bom velika, tudi sama opravljala takšen poklic," se spominja Mirjana Gvozdenac.
Po študiju na beograjski akademiji za glasbo se je po naključju vrnila v Slovenijo in se tu ustalila. "Človek ima neko svojo pot, a v resnici nikdar ne ve, kam ga bo peljala ... Tudi jaz sem tedaj mislila, da sem prišla v Slovenijo samo na obisk, čez poletje, pa sem kar ostala. In zdaj sem tu že 25 let," se zasmeje simpatična učiteljica, ki je do svojega četrtega leta, preden se je z družino preselila v Srbijo, živela na Parecagu. "Pred 14 leti, ob rojstvu sina, sta se še moja starša preselila nazaj v Slovenijo, ker sta želela biti ob svojem vnuku, tako da smo zdaj vsi ponovno skupaj."
Delo z otroki jo napolnjuje
"Imam srečo, da v poklicu počnem tisto, kar mi je zares všeč," razkrije. Že v glasbeni šoli ji je bil od vseh predmetov najljubši solfeggio - teorija glasbe, petje, harmonija, ritmični izzivi ... "To se mi je resnično zdel najbolj zabaven predmet in prav to smer sem si tudi izbrala za študij, saj je vsebovala veliko dirigiranja in zborovskega petja." Strast do glasbe je v 30 letih, kolikor že poučuje, predala že ničkoliko učencem. "Zadnjih 25 let poučujem harmoniko na glasbeni šoli v Izoli in Piranu, najmlajše učence in pripravnike pa teorijo glasbe, ki je seveda njim prilagojena. Delo z otroki je nekaj, kar te popolnoma napolni. Vsak dan prinaša nov izziv. Otroci so svobodni, neobremenjeni, kar prekipevajo od ustvarjalnosti ... In v resnici se učimo drug od drugega."
Sploh ko igrajo skupaj. V glasbeni šoli vsako leto oblikujejo projektne komorne skupine, če učenci izrazijo željo, pa so lahko ti sestavi tudi daljšega roka. "Ena od teh komornih skupin, imenovala se je Etno tok, je delovala kar šest oziroma sedem let, vse do lani, ko so šli učenci na srednjo šolo. Zdaj vodim eno malo skupino - poimenovali smo se Ne molat, kar v istrskem dialektu pomeni 'ne obupaj' -, v kateri igrajo otroci, stari do devet let. To ni običajno, da tako mladi igrajo v komorni skupini, ampak si tega želijo. In prav je, da jim učitelji in vodstvo šole prisluhnemo. Trenutno je v skupini osem otrok, od tega sedem harmonikarjev - Sara, Erin, Jan, Novak, Matija, Klemen in Tai, ter odličen violinist Aleš, in skupaj bomo, dokler bodo hoteli," pojasnjuje Mirjana Gvozdenac.
Poetrio je čarovnija
A kot da bi ji poučevanje v šoli ne bilo dovolj. Glasba je popolnoma prevzela tudi druga področja njenega življenja. Že v času študija je svoje znanje bogatila s pripravo glasbenih oddaj tako na beograjskem radiu Studio B (III program Ars) kot na radiu B92, od leta 1994 do 2001 je bila predsednica Društva prijateljev glasbe Koper, v tistem obdobju je organizirala vsaj 250 koncertov in izdala knjigo Med časom in prostorom Marije Gombač, vodila tudi štiri pevske zbore - mešana pevska zbora Divača in Adriatik, ženski pevski zbor Ivan Grbec iz Škednja pri Trstu ter eno leto tudi mešani zbor Obalca iz Kopra.
"Leta 2012 pa se mi je odprlo in pišem veliko glasbe za svojo glasbeno skupino Poetrio, v kateri sem zbrala ljudi, s katerimi rada igram." Ime Poetrio združuje tri dimenzije, pojasnjuje: "Poezijo - srbsko, slovensko, italijansko in v drugih jezikih, glasbo, ki jo sama napišem, tretja dimenzija pa so poslušalci. Vse tri dimenzije tvorijo nekakšen trio Poetrio. In ko se vse tri dimenzije združijo, se zgodi čarovnija."
Poetrio v resnici ni trio, kot bi lahko koga zavedlo ime, ampak kvartet, v katerem ob Mirjani Gvozdenac, ki tudi poje, trenutno igrajo še izvrstna violončelistka Mary Servatius, ki prihaja iz ZDA, saksofonist Erik Kramberger iz Izole, ki "iz vsake skladbe vsakokrat redi nekaj drugega, še boljšega" in tolkalist Žiga Šercer, "ki se znajde pravzaprav z vsemi glasbili."
"S to mojo ekipo je koncert dogodek. Vedno pravim, da je zame koncert več kot rojstni dan, saj komaj čakam, da slišim, kaj se bo zgodilo," se zasmeje. "Vsi člani odlično in radi improviziramo, zato je skladba vsakič vsaj malo, če ne popolnoma drugačna."
Privlači jo poezija
Da se je sploh rodil Poetrio, pa gre zahvala režiserki Yulii Roschina, ki je za svojo amatersko gledališko skupino izbrala igro Borutovo poletje Gorana Gluvića. Gluvić je predvidel songe, Mirjana Gvozdenac jih je uglasbila in v ta namen ustanovila 'ad hoc' bend Teatrio. Zatem se je na odru Decembrske zmrzali v Ljubljanski ulici v Izoli srečala z Dejanom Zornado, odličnim izolskim saksofonistom, ki se je hitro "vklopil" v izvajanje Gluvićevih songov, z Gvozdenčevo pa sta se dobro ujela tudi na poskusnih srečanjih. "Najprej sem uglasbila nekaj poezij Barbare Motoh Bračanov, saj je takrat izšla njena zbirka pesmi Bojazni, ki me je zelo navdihnila," pravi Mirjana Gvozdenac.
Neizmerno jo privlači tudi poezija Alenke Rebula, v glasbo pa je - poleg haikujev srbskega pesnika Nenada Burgića, ki so lani izšli na prvem cedeju Haiku2Music - med drugim prelila tudi pesmi mladega pesnika Marka Matičetova iz Lucije. Še več! Njegove pesmi je iz slovenščine celo prevedla v srbščino in konec decembra je beograjska založba Presing v zbirki Prisustva (Prisotnosti) izdala Matičetove pesmi z naslovom Srce v pesku Kopakabane.
"Poezija me neizmerno privlači. Ko grem, v knjižnico, rada raziskujem pesmi. Nekateri avtorji so čudoviti za branje, a jih ne slišim v glasbi. Pri Markovih pesmih pa sem takoj zaslišala glasbo. Samo odprla sem njegovo zbirko Boš videl in že prva pesem mi je tako zazvenela, da sem bila navdušena," pravi. Šest pesmi je uglasbila v slovenščini, eno, tako za pokušino, pa tudi v srbščini. "Nekatere v kakšnem drugem jeziku zvenijo še bolje. A daleč od tega, da bi bila slovenščina 'trda', kot zmotno mislijo nekateri. Slovenščina je krasna."
"Glasba je del moje duše"
Čeprav najraje piše glasbo za Poetrio, ki jo tudi izvaja (poje in igra), je napisala tudi mnogo drugih skladb. "V New Yorku, denimo, živi moja prijateljica, ki je režiserka, specializirana za dokumentarne filme. V njih pogosto uporabi mojo glasbo. Velikokrat jo sprašujejo, kje neki , dobi tako 'pravšnjo' glasbo," se zasmeje. "Vem, da se marsikaj od tega, kar sem že ustvarila, nikdar ne bo slišalo iz radijskih sprejemnikov. Slovenija je namreč majhna, jaz pa tudi ne delam na tem, da bi promovirala svojo glasbo. Glasba je del moje duše in duša se ne promovira. Ko se mi porodi ideja, si jo zapišem in rodi se nova skladba. Pri tem se blazno zabavam. To je poanta vsega, da pri tem, kar počneš, uživaš. In jaz v glasbi neizmerno uživam. Tako je, če prihaja iz srca," je prepričana Mirjana Gvozdenac, ki je tudi velika ljubiteljica interneta, kriptovalut in strastna čoperistka.
Tekst: Petra Vidrih
Foto: osebni arhiv
Ko govori o glasbi, ji prav žari obraz. "Glasba je del mene. Tako kot so moje oči, o katerih ne razmišljam. Tam so, da z njimi gledam," razloži Mirjana Gvozdenac, priljubljena glasbena pedagoginja, ki ljubezen do glasbe že 25 let prenaša na učence glasbenih šol v Izoli in Piranu. Ko ne poučuje, pa ustvarja glasbo za skupino Poetrio, v kateri je združila vrhunske glasbenike, in pri tem neizmerno uživa.
Da bo postala učiteljica glasbe, je vedela že kot osnovnošolka. V Beogradu, kjer je odraščala, je obiskovala glasbeno šolo in se učila igranja harmonike, kasneje tudi klavirja. "Ker mi je šlo dobro, sem hodila tudi na tekmovanja. Vselej me je spremljala učiteljica in zdelo se mi je neskončno zanimivo, kako preživlja svoj čas, kakšno delo opravlja. Njena služba je bila zame najboljša služba na svetu in sklenila sem, da bom, ko bom velika, tudi sama opravljala takšen poklic," se spominja Mirjana Gvozdenac.
Po študiju na beograjski akademiji za glasbo se je po naključju vrnila v Slovenijo in se tu ustalila. "Človek ima neko svojo pot, a v resnici nikdar ne ve, kam ga bo peljala ... Tudi jaz sem tedaj mislila, da sem prišla v Slovenijo samo na obisk, čez poletje, pa sem kar ostala. In zdaj sem tu že 25 let," se zasmeje simpatična učiteljica, ki je do svojega četrtega leta, preden se je z družino preselila v Srbijo, živela na Parecagu. "Pred 14 leti, ob rojstvu sina, sta se še moja starša preselila nazaj v Slovenijo, ker sta želela biti ob svojem vnuku, tako da smo zdaj vsi ponovno skupaj."
Delo z otroki jo napolnjuje
"Imam srečo, da v poklicu počnem tisto, kar mi je zares všeč," razkrije. Že v glasbeni šoli ji je bil od vseh predmetov najljubši solfeggio - teorija glasbe, petje, harmonija, ritmični izzivi ... "To se mi je resnično zdel najbolj zabaven predmet in prav to smer sem si tudi izbrala za študij, saj je vsebovala veliko dirigiranja in zborovskega petja." Strast do glasbe je v 30 letih, kolikor že poučuje, predala že ničkoliko učencem. "Zadnjih 25 let poučujem harmoniko na glasbeni šoli v Izoli in Piranu, najmlajše učence in pripravnike pa teorijo glasbe, ki je seveda njim prilagojena. Delo z otroki je nekaj, kar te popolnoma napolni. Vsak dan prinaša nov izziv. Otroci so svobodni, neobremenjeni, kar prekipevajo od ustvarjalnosti ... In v resnici se učimo drug od drugega."
Sploh ko igrajo skupaj. V glasbeni šoli vsako leto oblikujejo projektne komorne skupine, če učenci izrazijo željo, pa so lahko ti sestavi tudi daljšega roka. "Ena od teh komornih skupin, imenovala se je Etno tok, je delovala kar šest oziroma sedem let, vse do lani, ko so šli učenci na srednjo šolo. Zdaj vodim eno malo skupino - poimenovali smo se Ne molat, kar v istrskem dialektu pomeni 'ne obupaj' -, v kateri igrajo otroci, stari do devet let. To ni običajno, da tako mladi igrajo v komorni skupini, ampak si tega želijo. In prav je, da jim učitelji in vodstvo šole prisluhnemo. Trenutno je v skupini osem otrok, od tega sedem harmonikarjev - Sara, Erin, Jan, Novak, Matija, Klemen in Tai, ter odličen violinist Aleš, in skupaj bomo, dokler bodo hoteli," pojasnjuje Mirjana Gvozdenac.
Poetrio je čarovnija
A kot da bi ji poučevanje v šoli ne bilo dovolj. Glasba je popolnoma prevzela tudi druga področja njenega življenja. Že v času študija je svoje znanje bogatila s pripravo glasbenih oddaj tako na beograjskem radiu Studio B (III program Ars) kot na radiu B92, od leta 1994 do 2001 je bila predsednica Društva prijateljev glasbe Koper, v tistem obdobju je organizirala vsaj 250 koncertov in izdala knjigo Med časom in prostorom Marije Gombač, vodila tudi štiri pevske zbore - mešana pevska zbora Divača in Adriatik, ženski pevski zbor Ivan Grbec iz Škednja pri Trstu ter eno leto tudi mešani zbor Obalca iz Kopra.
"Leta 2012 pa se mi je odprlo in pišem veliko glasbe za svojo glasbeno skupino Poetrio, v kateri sem zbrala ljudi, s katerimi rada igram." Ime Poetrio združuje tri dimenzije, pojasnjuje: "Poezijo - srbsko, slovensko, italijansko in v drugih jezikih, glasbo, ki jo sama napišem, tretja dimenzija pa so poslušalci. Vse tri dimenzije tvorijo nekakšen trio Poetrio. In ko se vse tri dimenzije združijo, se zgodi čarovnija."
Poetrio v resnici ni trio, kot bi lahko koga zavedlo ime, ampak kvartet, v katerem ob Mirjani Gvozdenac, ki tudi poje, trenutno igrajo še izvrstna violončelistka Mary Servatius, ki prihaja iz ZDA, saksofonist Erik Kramberger iz Izole, ki "iz vsake skladbe vsakokrat redi nekaj drugega, še boljšega" in tolkalist Žiga Šercer, "ki se znajde pravzaprav z vsemi glasbili."
"S to mojo ekipo je koncert dogodek. Vedno pravim, da je zame koncert več kot rojstni dan, saj komaj čakam, da slišim, kaj se bo zgodilo," se zasmeje. "Vsi člani odlično in radi improviziramo, zato je skladba vsakič vsaj malo, če ne popolnoma drugačna."
Privlači jo poezija
Da se je sploh rodil Poetrio, pa gre zahvala režiserki Yulii Roschina, ki je za svojo amatersko gledališko skupino izbrala igro Borutovo poletje Gorana Gluvića. Gluvić je predvidel songe, Mirjana Gvozdenac jih je uglasbila in v ta namen ustanovila 'ad hoc' bend Teatrio. Zatem se je na odru Decembrske zmrzali v Ljubljanski ulici v Izoli srečala z Dejanom Zornado, odličnim izolskim saksofonistom, ki se je hitro "vklopil" v izvajanje Gluvićevih songov, z Gvozdenčevo pa sta se dobro ujela tudi na poskusnih srečanjih. "Najprej sem uglasbila nekaj poezij Barbare Motoh Bračanov, saj je takrat izšla njena zbirka pesmi Bojazni, ki me je zelo navdihnila," pravi Mirjana Gvozdenac.
Neizmerno jo privlači tudi poezija Alenke Rebula, v glasbo pa je - poleg haikujev srbskega pesnika Nenada Burgića, ki so lani izšli na prvem cedeju Haiku2Music - med drugim prelila tudi pesmi mladega pesnika Marka Matičetova iz Lucije. Še več! Njegove pesmi je iz slovenščine celo prevedla v srbščino in konec decembra je beograjska založba Presing v zbirki Prisustva (Prisotnosti) izdala Matičetove pesmi z naslovom Srce v pesku Kopakabane.
"Poezija me neizmerno privlači. Ko grem, v knjižnico, rada raziskujem pesmi. Nekateri avtorji so čudoviti za branje, a jih ne slišim v glasbi. Pri Markovih pesmih pa sem takoj zaslišala glasbo. Samo odprla sem njegovo zbirko Boš videl in že prva pesem mi je tako zazvenela, da sem bila navdušena," pravi. Šest pesmi je uglasbila v slovenščini, eno, tako za pokušino, pa tudi v srbščini. "Nekatere v kakšnem drugem jeziku zvenijo še bolje. A daleč od tega, da bi bila slovenščina 'trda', kot zmotno mislijo nekateri. Slovenščina je krasna."
"Glasba je del moje duše"
Čeprav najraje piše glasbo za Poetrio, ki jo tudi izvaja (poje in igra), je napisala tudi mnogo drugih skladb. "V New Yorku, denimo, živi moja prijateljica, ki je režiserka, specializirana za dokumentarne filme. V njih pogosto uporabi mojo glasbo. Velikokrat jo sprašujejo, kje neki , dobi tako 'pravšnjo' glasbo," se zasmeje. "Vem, da se marsikaj od tega, kar sem že ustvarila, nikdar ne bo slišalo iz radijskih sprejemnikov. Slovenija je namreč majhna, jaz pa tudi ne delam na tem, da bi promovirala svojo glasbo. Glasba je del moje duše in duša se ne promovira. Ko se mi porodi ideja, si jo zapišem in rodi se nova skladba. Pri tem se blazno zabavam. To je poanta vsega, da pri tem, kar počneš, uživaš. In jaz v glasbi neizmerno uživam. Tako je, če prihaja iz srca," je prepričana Mirjana Gvozdenac, ki je tudi velika ljubiteljica interneta, kriptovalut in strastna čoperistka.