GŠ Koper, Izola, Piran

Tekst: Vanja Gregorič

Pet let mineva, odkar se je od nas poslovil profesor Miran Hasl, dolgoletni ravnatelj in učitelj violončela na Glasbeni šoli Koper. S svojimi idejami in razmišljanji, delom in prizadevnostjo je ustvaril to, kar danes žanjejo vsi tisti rodovi, ki jih je imel v mislih, ko je ustvarjal pogoje in prostor, v katerem lahko sedaj vzgajajo, učijo in z glasbo bogatijo spet nove in nove rodove.

Da bi se mu poklonili, so 30. maja 2018 v izolski glasbeni šoli na pobudo profesorja violončela Antonija Hajdina učitelji in učenci vseh treh šol priredili izjemen večer posvečen gospodu, ki je kriv, da je glasba zasedla tako pomembno mesto v kulturnem in družbenem razvoju slovenskih obmorskih mest. 

Nastopili so učenci violončela iz razreda profesorja Antonija Hajdina Nina Vatovec, Špela Božič, Lia Calcina, Tine in Neža Ivančič, Ana Mittendorfer ter Hana Požrl, duo flavt Urška Kodarin in Rebeka Marš iz razreda profesorice Špele Molek ter pianist Andrei Ilienko dijak umetniške gimnazije iz razreda profesorice Selme Chicco Hajdin. Iz nastopov učencev ob klavirski spremljavi profesoric Nene Rion, Vesne Zuppin in Ane Žunić je bilo jasno razvidno, da se je Haslov trud dejansko obrestoval. Morda se sprva niso povsem zavedali, da je ravno on tisti, ki je postavil temelje, na katerih sedaj lahko gradijo svojo umetniško in ustvarjalno ter ne nazadnje profesionalno pot. Kljub temu pa je iz njihovih suverenih nastopov vel občutek globokega spoštovanja.

 

In to globoko spoštovanje sta izrazila tudi gosta večera, nekdanji ravnatelj Centra za glasbeno vzgojo Koper, pod katerim je ravno Hasl združil vse tri obalne glasbene šole, profesor violine Borut Logar in dolgoletna učiteljica klavirja na koprski šoli Nadja Žerjal. Oba zelo vplivna in zaslužna za glasbeno izobraževanje ter širjenje ustvarjalnega duha. Med glasbenimi točkami sta Mirana Hasla predstavila kot izjemno duhovitega in poštenega človeka, ki je v življenju doživel marsikaj, delal mnogo med seboj nepovezanih reči, hkrati pa bil izjemno vpliven in cenjen povsod po Sloveniji in tudi v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije, kar lahko preberemo tudi v njegovi knjigi Moje zgodbe. Z vztrajnostjo mu je uspelo zagnati kolo kulturnega in političnega razvoja na Obali. 27 let je vodil, vzpodbujal in usmerjal s svojim neutrudnim delovnim poletom, življenjskim optimizmom in predanostjo poklicu. In tak je ostal tudi, ko se je odločil, da je čas ravnateljsko paličico predati naprej. Za popotnico je svojemu nasledniku Borutu Logarju in ostalim mlajšim kolegom preprosto dejal: »Zaključujem – brez »poslanic« in velikih besed – storite vse, da bodo naše tri šole še naprej dobre…«. In tako nas še naprej uči vztrajnosti in spoštovanja vsega, kar počnemo v življenju, predvsem pa skromnosti in ponižnosti pred višjim ciljem.