Novice, članki in odmevi ...
Z violončelom lahko pobegne v drugi svet
Primorske novice
Tekst in foto: Lea Hedžet, Radio Koper
Violončelistka Kristina Tominec iz Zaloga pri Črnem Vrhu je dijakinja drugega letnika Gimnazije Koper, kjer se je odločila za vzporedno glasbeno izobraževanje, saj jo poleg glasbe zanima še marsikaj.
Kristina Tominec prihaja iz Zadloga pri Črnem vrhu nad Idrijo, od koder se je kot osnovnošolka vozila na glasbeno šolo v 23 kilometrov oddaljeno Ajdovščino. Svoje znanje je izpopolnjevala še na poletnih akademijah prof. Hajdina v Izoli, od koder jo je pot vodila tudi na umetniško gimnazijo in izjemnim tekmovalnim uspehom naproti: na prvem Mednarodnem tekmovanju Giovani talenti v Gorici je prejela prvo nagrado in polnih 100 točk.
Z glasbo se je srečala že v družini, mama je glasbeno izobražena, teta (Jerica Rudolf) poučuje solo petje na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini, kjer je tudi Kristina vzljubila violončelo v razredu prof. Tine Rejc. Že kot otrok se je rada ukvarjala z različnimi stvarmi; zelo rada je risala, včasih celo po ves dan, brala, hodila v naravo, zelo so jo zanimale živali ... In tako je zrasla v vsestransko brhko mladenko visoke rasti in vitke postave, ki pri svojih šestnajstih preseneča z odprtimi očrni in odločnim pogledom. Tudi govori odločno, tekoče in zbrano. Njen pogled na svet je zelo širok, zvok njenega violončela pa žameten. Oba razkrivata izjemno zrelost mladega dekleta, ki ima pred sabo še nešteto poti. Ni se še odločila, ali se bo v življenju stalno ukvarjala z violončelom, ali bo raje izbrala medicino ali biologijo ali jezike. Zato si je izbrala naj-napornejšo srednješolsko pot vzporednega glasbenega izobraževanja, kar pome-ni, da mora opravljati kar dva srednješolska programa hkrati; splošnega in glasbenega. Na obeh se želi čim več naučiti, zato mora biti zelo organizirana, predvsem pa si mora skrbno razporejati čas in usklajevati vse obveznosti. Prostega časa skorajda ni, zato ji (čeprav gre za trdo delo) največjo sprostitev predstavlja prav vadba violončela, ki ji pomeni nekakšen pobeg v "drugi svet". Tako je kljub napornemu življenju in divjemu tempu z odliko opravila prvi letnik obeh smeri. Zaveda pa se, da bo, če bo hotela še na kakšno tekmovanje iz violončela, morala splošne predmete pustiti na stranskem tiru. A zaenkrat ji še vse teče gladko. Tudi to, da je morala zapustiti domači kraj, je ne obremenjuje preveč, za življenje v dijaškem domu se je odločila zavestno, z jasnim ciljem. Z družino je še vedno zelo povezana, hkrati pa je tu našla drugo družino umetnikov. "Med seboj smo zelo povezani, se razumemo in drug drugega dobro prenašamo ... vsi imamo enake križe in težave," pravi glasbenica.
V prihodnosti se vidi tako v medicini ali biologiji, ki ju je vzljubila na osnovnošolskih tekmovanjih - kot ob violončelu, katerega nove poti ji zarisuje prof. Antonije Hajdin. Za zdaj se bo poskušala razvijati v vse smeri, če ne bo šlo, bo pač izbrala eno samo. In če bo izbrala glasbo, bi si želela igrati pri Dunajskih filharmonikih, saj se zaveda, da je solistična kariera na violončelu res težka. Njen profesor, ki je v zadnjem letu kar s celim svojim razredom zabeležil številne pomembne uspehe, saj so se med zmagovalce različnih tekmovanj zapisali še trije njegovi učenci, pa je prepričan, da ji bodo "vrata na številne visokošolske ustanove odprta, in da bo imela tudi na trgu dela veliko možnosti".
Tekst in foto: Lea Hedžet, Radio Koper
Violončelistka Kristina Tominec iz Zaloga pri Črnem Vrhu je dijakinja drugega letnika Gimnazije Koper, kjer se je odločila za vzporedno glasbeno izobraževanje, saj jo poleg glasbe zanima še marsikaj.
Kristina Tominec prihaja iz Zadloga pri Črnem vrhu nad Idrijo, od koder se je kot osnovnošolka vozila na glasbeno šolo v 23 kilometrov oddaljeno Ajdovščino. Svoje znanje je izpopolnjevala še na poletnih akademijah prof. Hajdina v Izoli, od koder jo je pot vodila tudi na umetniško gimnazijo in izjemnim tekmovalnim uspehom naproti: na prvem Mednarodnem tekmovanju Giovani talenti v Gorici je prejela prvo nagrado in polnih 100 točk.
Z glasbo se je srečala že v družini, mama je glasbeno izobražena, teta (Jerica Rudolf) poučuje solo petje na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini, kjer je tudi Kristina vzljubila violončelo v razredu prof. Tine Rejc. Že kot otrok se je rada ukvarjala z različnimi stvarmi; zelo rada je risala, včasih celo po ves dan, brala, hodila v naravo, zelo so jo zanimale živali ... In tako je zrasla v vsestransko brhko mladenko visoke rasti in vitke postave, ki pri svojih šestnajstih preseneča z odprtimi očrni in odločnim pogledom. Tudi govori odločno, tekoče in zbrano. Njen pogled na svet je zelo širok, zvok njenega violončela pa žameten. Oba razkrivata izjemno zrelost mladega dekleta, ki ima pred sabo še nešteto poti. Ni se še odločila, ali se bo v življenju stalno ukvarjala z violončelom, ali bo raje izbrala medicino ali biologijo ali jezike. Zato si je izbrala naj-napornejšo srednješolsko pot vzporednega glasbenega izobraževanja, kar pome-ni, da mora opravljati kar dva srednješolska programa hkrati; splošnega in glasbenega. Na obeh se želi čim več naučiti, zato mora biti zelo organizirana, predvsem pa si mora skrbno razporejati čas in usklajevati vse obveznosti. Prostega časa skorajda ni, zato ji (čeprav gre za trdo delo) največjo sprostitev predstavlja prav vadba violončela, ki ji pomeni nekakšen pobeg v "drugi svet". Tako je kljub napornemu življenju in divjemu tempu z odliko opravila prvi letnik obeh smeri. Zaveda pa se, da bo, če bo hotela še na kakšno tekmovanje iz violončela, morala splošne predmete pustiti na stranskem tiru. A zaenkrat ji še vse teče gladko. Tudi to, da je morala zapustiti domači kraj, je ne obremenjuje preveč, za življenje v dijaškem domu se je odločila zavestno, z jasnim ciljem. Z družino je še vedno zelo povezana, hkrati pa je tu našla drugo družino umetnikov. "Med seboj smo zelo povezani, se razumemo in drug drugega dobro prenašamo ... vsi imamo enake križe in težave," pravi glasbenica.
V prihodnosti se vidi tako v medicini ali biologiji, ki ju je vzljubila na osnovnošolskih tekmovanjih - kot ob violončelu, katerega nove poti ji zarisuje prof. Antonije Hajdin. Za zdaj se bo poskušala razvijati v vse smeri, če ne bo šlo, bo pač izbrala eno samo. In če bo izbrala glasbo, bi si želela igrati pri Dunajskih filharmonikih, saj se zaveda, da je solistična kariera na violončelu res težka. Njen profesor, ki je v zadnjem letu kar s celim svojim razredom zabeležil številne pomembne uspehe, saj so se med zmagovalce različnih tekmovanj zapisali še trije njegovi učenci, pa je prepričan, da ji bodo "vrata na številne visokošolske ustanove odprta, in da bo imela tudi na trgu dela veliko možnosti".