Novice, članki in odmevi ...
Ustvarjalnost kot blagostanje
Primorske novice
Tekst: Helena Filipčič Gardina
Foto: Mirjana Gvozdenac
Kaj pravzaprav je ustvarjalnost, ta čudovita lastnost oziroma sposobnost človeka? O njej govori množica definicij, njihovo presečišče pa najdemo v poudarjanju novosti, izvirnosti in koristnosti, torej uporabne vrednosti.
Na Slovenskem je ustvarjalnost začel obširno raziskovati Anton Trstenjak v okviru psihologije. Priznani proučevalec ustvarjalnosti Jan Makarovič je Trstenjakov psihološki vidik ustvarjalnosti nadgradil še s sociološkim in antropološkim pogledom ter ustvarjalnost opredelil kot bistvo človeka in najvišjo obliko njegovega samouresničenja. Sloviti madžarsko-ameriški psiholog Mihály Csíkszentmihályi pa ugotavlja, da sta za mnoge prav ustvarjanje nečesa novega in raziskovanje izvir sreče.
“Ustvarjalnost vidim kot del našega blagostanja in tudi mentalnega zdravja. Odvrača nas od dogmatizma in strahu pred neuspehom. Ko ustvarjamo, smo vitalni, pretočni, živi, odprti, radovedni,” pravi dr. Ilonka Pucihar, učiteljica klavirja na Glasbeni šoli Vrhnika in asistentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V glasbeni umetnosti ustvarjalnost povezujemo s kompozicijo in improvizacijo. Glasbena improvizacija je proces sočasnega izmišljanja in realiziranja glasbe. Ker je spontana, je avtentična. Navzoča je v številnih glasbenih tradicijah po svetu, v jazzu, bluesu in je bila nekdaj tudi stalnica zahodne t.i. klasične glasbe, ki pa se je proti koncu 19. stoletja usmerila predvsem v dosledno interpretacijo skladateljevega glasbenega zapisa.
Otrokovo glasbeno ustvarjanje se običajno začne s preprostim izmišljanjem, tonskim slikanjem. Dr. Ilonka Pucihar dojema improvizacijo kot integralni del ustvarjalnega učenja in poučevanja klavirja (ali drugega glasbila) in jo z učenci prakticira, saj jim to omogoča tudi, da glasbene elemente najprej doživijo, izkusijo, zatem pa tudi laže in trajneje razumejo.
Z raziskavo o rabi improvizacije pri pouku klavirja na glasbenih šolah po Sloveniji pa je potrdila domnevo, da se improvizacija le redko udejanja, navadno nesistematično in pogosto le v nižjih razredih: “Učitelji glasbe sicer pripisujejo velik pomen improvizaciji in njenim pozitivnim vplivom na mnoge dejavnike glasbenega razvoja, kot so spodbujanje ustvarjalnega mišljenja, spontanost glasbenega izražanja, večja sproščenost pri pouku in na nastopih, boljša interpretacija in razumevanje zapisanih skladb ...” Ugotavlja, da je pedagogi ne vključujejo v glasbeno-izobraževalni proces zaradi pomanjkanja časa in pomanjkanja prakse improviziranja pri njih samih. “30 minut je premalo, zato večkrat pouk podaljšam,” potrdi Mirjana Gvozdenac, ki poučuje harmoniko in vodi ustvarjalne komorne skupine na Glasbeni šoli Koper, za katere piše aranžmaje. Pogosto se radostno zatopi v improvizacijo, ustvarja lastno glasbo in spodbuja ustvarjalnost pri učencih: “Začnemo lahko že s preprosto kadenco. Treba se je le otresti sramu in se prepustiti toku, četudi kdaj improvizacija ne zveni dobro.”
Pomembno je zaupanje (vase) in varno okolje, zato pri ustvarjanju oziroma improvizaciji mladih “kritika nima mesta”, opozarja dr. Ilonka Pucihar. Obe pozdravljata pobude sodelovanj s skladatelji, ki lahko pri malih glasbenikih še dodatno širijo njihov velik ustvarjalni univerzum.