Novice, članki in odmevi ...

Mednarodni festival sodobne glasbe Bienale Koper
Leto 2020/2021  |  11.12.2020  |  Videno: 4329  |  A+ | a-
 
Sigic
Tekst: Marina B. Žlender
 
Foto: Mednarodni bienale sodobne glasbe Koper

Obilo pozitivne energije, ustvarjalnost, sproščenost in obenem visoka profesionalnost so že leta emblem Bienala Koper in njegovih vodij, ki znata posredovati tudi nalezljivo navdušenje za sodobno glasbo, tako da nas ta ne glede na zahtevnost ne more pustiti pred zaprtimi vrati, saj o njej spregovorijo skladatelji sami, doživimo pa jo tudi v izjemnih izvedbah. Zato se k Bienalu Koper vračamo z željo po novih doživetjih, ki so vedno polna optimizma in predanosti svojemu poslanstvu.

Letošnji, že sedmi Mednarodni festival sodobne glasbe Bienale Koper se je uspešno izognil pandemičnim čerem in se obdržal na spletu. Uigrana dvojica, pianistka in skladateljica Tatjana Jercog ter klarinetist in skladatelj Michele Marelli, sta tudi tokrat poskrbela za program, s katerim se brez težav postavita ob bok velikim evropskim festivalom. Prvi koncert z naslovom Akusmatika je bil posvečen elektronski glasbi, kar je nahranilo ušesa vsem tistim, ki to glasbo pogrešamo, sicer pa program zajema vrhunska izvajalska in skladateljska imena. Ansambel Musikfabrik je med drugim predstavil izpostavljenega skladatelja Marca Stroppo, ki je bil kot gostujoči predavatelj povabljen v Koper, vendar je zaradi krizne situacije to seveda odpadlo in se je festival omejil le na izvedbe. Ne glede na to, da smo se prisotnosti Marca Stroppe posebno veselili, pa je že zasedba zagotovilo za prvovrsten glasbeni užitek. Poleg Musikfabrike so se na festivalu predstavili še slovenski pihalni kvintet Slowind, pianist Erik Bertsch, mednarodna zasedba Colorado piano trio in vrhunska trojka Viola Trio Estatico. Letošnja tema festivala je bil čas, ki so ga umetniki vpeli v svoja dela in ga predstavili spet v času in prostoru. Zgodovinska iztočnica te čudovite ideje je bil Messiaenov Kvartet za konec časa, ki so ga prvič izvedli v koncentracijskem taborišču in je historično povezal preteklost s sedanjostjo in časom velikih preizkušenj. 

Kot rečeno, je bil prvi večer posvečen Akusmatiki. Tatjana Jercog in Michele Marelli sta uvodoma predstavila vsakega skladatelja in v hommagu Johnu Cageu z njim opravila pogovor, dolg 4'33”, kar je bila še ena od lucidnih domislic neutrudnih organizatorjev. Tako so se nam predstavili skladatelji Uroš Rojko, Nicola Sani, Krzystof Wolek, Luigi Ceccarelli, za konec koncerta pa smo prisluhnili delu Two Couples Karlheinza Stockhausna. Skladba Ritualities Uroša Rojka za trak je nastala leta 1995 v Eksperimentalnem studiu Heiner Strobel Stiftung v Freiburgu. Kot je povedal avtor, je za glasbeni material uporabil marimbulo in klavir, po strunah katerega je udarjal s kozarcem. Material je modificiral v programu Publison, pri čemer je imel zelo malo časa, zato je ustvarjal tudi ponoči, kar je doživel kot neke vrste ritual – od tod ime skladbe Ritualities. V delu torej ni sintetičnih zvokov, prične se kot obred in se zvočno stopnjuje v toplih, mehkih odtenkih ter s primerno globino. Glede na mehak značaj zvoka skladba deluje zelo tekoče, skoraj spevno, kot neke vrste zvočni tok, in nas nehote spominja na neke vrste obredje. Nicola Sani je avtor del, ki združujejo elektroniko ter zvoke digitalnih in tradicionalnih inštrumentov. Za svoje delo je prejel več nagrad. Na Bienalu Koper se je predstavil z delom Studio per le ali, ki je nastalo v studiu Radia France oziroma skupine GRM. Ime izhaja iz da Vincijeve študije in se ukvarja z difuzijo zvoka v prostoru. Pri tem ga je zanimala dekompozicija zvoka v prostoru v diskretne prostorske komponente. Ta se spreminja s položajem poslušalca in menjava prostora povzroči drugo percepcijo, po vzoru različnih perspektiv. Iz pogovora s skladateljem smo izvedeli tudi, da se v njem določen zvok ponovi 21-krat. Gre za kabalistično število, ki kot pomnožek števil 7 in 3 simbolizira Marijo oziroma Boga. Prisluhnili smo razgibanemu zvočnemu doživetju, ki nam je vzbudilo občutek prostora, in to ne glede na omejitev na slušalke, kakor da bi se znašli v zvočni komori, v kateri se porajajo različni elektronski zvoki ter se nam približujejo in oddaljujejo. Ta zvočna spreminjanja bližine so poudarjena z dinamiko, da dobimo občutek potujočih zvočnih objektov, ki se gibljejo v prostoru. Tipi zvokov se gibljejo od tistih, ki spominjajo na vodo, do kovinskih ali kozmičnih oziroma bolj sofisticiranih. Bolj konkretni nas prizemljujejo, drugi spet vodijo v imaginarno zvočno sfero. Krzystof Wolek je avtor instalacij, improvizacij in multidisciplinarnih ter elektroakustičnih del. Tudi njega zanima gibanje zvoka v času in prostoru, ukvarja se predvsem z elektronsko glasbo in raziskuje gibanje zvoka okoli občinstva. V svojih delih ne uporablja konkretnih zvokov in se ukvarja z vprašanjem, kako ustvarjati zvoke, ki niso vnaprej posneti. Njegova skladba Mobile Variations je bila zvočno zelo raznolika, a manj abstraktna od dela Nicole Sanija. Ne glede na sintetični izvor zvokov dobimo asociacije na konkretne zvoke, zato nam odpirajo širše vsebinsko miselno polje. Vtis tridimenzionalnosti zvoki še potencirajo, zlasti pri poslušanju s slušalkami. Sledilo je delo Luigija Ceccarellija, ki je znan po elektronski glasbi, digitalni tehnologiji in raziskovanju zvoka v prostoru, pri ustvarjanju pa se povezuje tudi z eksperimentalnim gledališčem, sodobnim plesom in likovno umetnostjo. Skladba Cadenza je nastala leta 2011. Gre za abstraktno delo brez sintetičnih zvokov, saj se ti zdijo avtorju nekako brez duše. Posvetil se je problemu, kako ujeti in abstrahirati geste, ne zvokov, zato je komponiral z gestami ter pri tem uporabil violino in kontrabas. V prvem delu skladbe slišimo zvoke, nastale z rahlim udarjanjem s prsti po strunah. Te skoraj neslišne zvoke je močno ojačal, a nas ne navajajo k inštrumentu. Gre za abstraktno zvočno potovanje, ki nas spodbudi k razmišljanju o prostorskosti zvoka in nas le v posameznih trenutkih spomni na prisotnost inštrumenta, pa še to le posredno, na podlagi vedenja o skladbi. Ti zvoki so abstrahirani v novo entiteto in na nas vplivajo bolj skozi prostorsko zvočno podobo. Drugi del skladbe nas približa inštrumentoma, ki ju doživljamo fragmentarno, kot drobce igre. Za konec smo prisluhnili delu Two Couples iz kompleksnega opernega dela Licht (Petek iz cikla Licht) Karlheinza Stockhausna. Tudi Stockhausen se je ukvarjal s povezavo med človekom in napravo, kar je delo približalo skladbi Cadenza Luigija Ceccarellija, kot je izpostavil Michele Marelli. Kombinacije abstrahiranih zvokov nas le oddaljeno spominjajo na konkretne, za razliko od zvoka glasu. Ta zvočni kalejdoskop se izoblikuje v nekakšen moško-ženski zvočni pol in protipol nizkih in visokih registrov, ki se med seboj srečujeta in prepletata. Moški pol ima virilen, na trenutke grozeč značaj, ženski se odpira v smeh in vedrejše razpoloženje. Sčasoma se pola ujameta v duetu, ki se ponovno izpoje v plejado abstraktnih zvokov.

Koncert je festival obogatil tako s programom kot z izvirno predstavitvijo. Prav to zmes predstavitve in pogovora z avtorjem, ki nas uvede v skladbo, je navdušujoča, saj nam skladatelja in delo približa preko neposredne povezave z njim samim in brez interpretacij, ki si jih lahko ustvarimo sami. Obenem nas je zabavala lucidna aluzija na skladbo 4'33” Cagea.

Posebej smo se posvetili še večeru s pihalnim kvintetom Slowind, ki je izvedel dela Larise Vrhunc, Nine Šenk in Kryztofa Maratke. Delo Sledi  Larise Vrhunc je nastalo kot refleksija na Schönbergov Pihalni kvintet, op. 26 in odraža skladateljičino afiniteto do fines in obravnave zvoka z razširjenimi tehnikami, kar daje vtis intimnega zvočnega prostora, ki je prežet z obogatenimi zvoki. Zatem so bili na vrsti Obrisi in sence Nine Šenk, ki je povedala, da jo je pri skladanju vodila želja, da ustvari mehko, nežno delo in pri tem poveže vseh pet inštrumentov, kot bi bili en sam. Zato si je delo zamislila kot obrise in sence, kot neke vrste mehčanje jasne slike. Delo smo sprejeli kot enovito zvočno in barvno vizijo petih inštrumentov in pri tem nehote dobili asociacijo na akvarele J. M. W Turnerja. Kryztof Maratka je zasnoval 5-stavčno delo Hypnosy, ki predstavlja pet hipnotičnih trenutkov in ustreza petim inštrumentom kvinteta. Delo temelji na dolgih lokih, ki jih povezujejo kratki interludiji, sicer pa se kaže kot strukturirani preplet inštrumentov z meditativno noto. Kot smo izvedeli, je bila skladateljeva želja preseči zvočnost evropskega kvinteta, zato je v skladbo vključil posnemanje zvokov šakuhačija ali didžeriduja ter vpletel tudi večglasne in deljene zvoke, kombinacije barv pa so obogatene z mikrotonalnimi pregibi.

Obilo pozitivne energije, ustvarjalnost, sproščenost in obenem visoka profesionalnost so že leta emblem Bienala Koper in njegovih vodij, ki znata posredovati tudi nalezljivo navdušenje za sodobno glasbo, tako da nas ta ne glede na zahtevnost ne more pustiti pred zaprtimi vrati, saj o njej spregovorijo skladatelji sami, doživimo pa jo tudi v izjemnih izvedbah. Zato se k Bienalu Koper vračamo z željo po novih doživetjih, ki so vedno polna optimizma in predanosti svojemu poslanstvu.